Jedro

S tožbenim zahtevkom, da tožniku delovno razmerje s prvo toženo stranko dne 31.1.2003 ni prenehalo in da mu še traja, bi tožnik lahko uspel le v primeru, če bi dokazal, da je bil pred 31.1.2003 sploh v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki. Tožnik pa niti ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja neposredno pred 31.1.2003. Že zaradi tega je navedeni zahtevek nesklepčen, nesklepčni pa so tudi nadaljnji zahtevki za priznanje vseh pravic iz dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu delovno razmerje s prvo toženo stranko ni prenehalo dne 31.1.2003 in še traja, da sta mu toženi stranki dolžni od 1.2.2003 dalje priznati vse pravice iz dela, to je vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu izplačati plačo, kot bi delal – v višini 650.000 tolarjev na mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek, da mu je prva tožena stranka dolžna plačati plačo od vključno julija 2002 do januarja 2003, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Med strankami je zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 12.9.1992 dalje, poziv na delo do pravnomočne odločbe o invalidski upokojitvi ter zaradi uveljavljanja številnih denarnih terjatev že tekel spor pred Delovnim sodiščem v Kopru (zadeva Pd 190/2001). Sodišče je tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in poziv na delo zavrglo (dne 9.12.2002), ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke predhodnega varstva pri obeh toženih strankah. Sicer pa je tožniku zaposlitev pri drugo toženi stranki potekla že v letu 1992, pri prvo toženi stranki pa z zadnjim izkrcanjem dne 11.2.1999. Takšna odločitev je postala pravnomočna. Glede na učinke pravnomočne odločitve je sodišče prve stopnje presodilo, da se v tem sporu lahko ukvarja le z vprašanjem obstoja delovnega razmerja tožnika po 9.12.2002 oziroma s spremenjenimi razmerami med strankama od tega dne do sodbe. Obstoj delovnega razmerja je presojalo po določbi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002). Ugotovilo je, da tožnik ni osebno in nepretrgano opravljal dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, da mu toženi stranki nista izplačevali osebnih prejemkov in da se od zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje v sporu Pd 190/2001 do vložitve tožbe v tej zadevi ni zgodilo nič takega, kar bi kazalo na ponovno vzpostavitev delovnega razmerja med strankami. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik socialno zavarovan vse do 31.1.2003, saj je do tega prišlo zaradi posebnega dogovora, da mu prva tožena stranka plačujeta zavarovanje in posebno pomoč (ker je ostal brez sredstev, in ker odločitev o invalidski pokojnini še ni postala pravnomočna). V zvezi z zahtevkom za plačilo plače je sodišče ugotovilo, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno do junija 2002 (v sporu Pd 190/2001), dejansko stanje po tem pa se ni spremenilo. Zato je tudi ta zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožnik po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s prvo toženo stranko ni bil več zdravstveno sposoben za delo, zato v skladu z 8. členom Kolektivne pogodbe za pomorščake na ladjah prva tožena stranka z njim ni mogla skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 30. člen te kolektivne pogodbe.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so podani številni elementi, ki kažejo na obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženih strankah – plačilo prispevkov, prijava zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, hramba in vodenje delovne knjižice, vpis delovne dobe ter dejstvo, da je bil pomorščak s posebnimi pravicami. To pomeni, da je bil zaposlen pri prvi toženi stranki za nedoločen čas in bi ga morala ta kljub invalidnosti razporediti na ustrezno delovno mesto. Tudi delavce, ki niso bili sposobni za delo na ladji, je tožena stranka zaposlila na drugih delovnih mestih. Neutemeljen je zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je plačilo prispevkov za socialno zavarovanje in plačilo določenih zneskov predstavljalo pomoč toženih strank. Pravice iz delovnega razmerja mu gredo do pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o ugotovljeni invalidnosti in pravici do invalidske pokojnine. Navaja tudi, da je prvo tožena stranka le navidezna pravna oseba, da gre dejansko za en sam poslovni subjekt, v zvezi s tem pa obstaja nasprotje med dokazi in izrekom obeh odločb, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila v skladu 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 367. člena ZPP, 1. odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnik se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka (kot revizijski razlog), ki jih pravno ne opredeli. V zvezi s tem na koncu revizije navaja samo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so „v zgoraj navedenem izvedeni dokazi v nasprotju z izrekom obeh odločb.“ Takšna trditev niti po vsebini ne predstavlja neke od bistvenih kršitev določb postopka (le približa se 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni tako opredeljena), zaradi česar revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in smelo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za odločitev v tej zadevi je zlasti pomembno, da je tožnik dne 11.8.2001 vložil tožbo za izplačilo plač in drugih terjatev iz delovnega razmerja zoper obe toženi stranki in nato s spremembo tožbe v letu 2002 zahteval tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri obeh toženih strankah od 12.9.1992 dalje, poziv nazaj na delo do pravnomočne odločitve o invalidski upokojitvi ter vpis delovne dobe v delovno knjižico. Tožbeni zahtevki za plačilo plač do junija 2002 so bili zavrnjeni, tožba v zvezi z zahtevki za ugoditev obstoja delovnega razmerja in poziv nazaj na delo ter vpis delovne dobe v delovno knjižico pri obeh toženih strankah pa zavržena s sodbo Pd 190/2001 z dne 9.12.2002, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 495/2003-8 z dne 27.11.2003 ter s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 152/2004 z dne 1.2.2005. Ta odločitev je bila posledica ugotovitve, da niso obstajale procesne predpostavke za sodno varstvo in sama po sebi (pred tem pa že tožbeni zahtevek s takšno vsebino) predpostavlja, da delovno razmerje med strankama v času vložitve tožbe ni obstajalo. Zato se glede na kasneje vloženo tožbo (dne 11.4.2003) v tej zadevi zastavlja predvsem vprašanje, ali se je razmerje med strankami do vložitve nove tožbe oziroma do 31.1.2003 dalje kakorkoli spremenilo. Tega sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili. To pomeni, da tožnik pri toženih strankah ni bil v delovnem razmerju pred 31.1.2003; zaradi tega mu s tem datumom tudi ni moglo prenehati in mu po tem datumu ni moglo več trajati. S tožbenim zahtevkom, kot ga je postavil – da mu delovno razmerje s prvo toženo stranko dne 31.1.2003 ni prenehalo in da mu še traja - bi torej lahko uspel le v primeru, če bi dokazal, da je bil pred 31.1.2003 sploh v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki. Tožnik pa niti ni postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja neposredno pred 31.1.2003. Že zaradi tega je navedeni zahtevek nesklepčen, nesklepčni pa so tudi nadaljnji zahtevki za priznanje vseh pravic iz dela – še zlasti proti drugi toženi stranki, saj brez predhodnega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tej stranki (ki ga ni postavil) ni nobene podlage za vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo plače. Glede na pravnomočno odločitev sodišča v zadevi Pd 190/2001 in dejstvo, da ni postavil zahtevka za ugoditev obstoja delovnega razmerja pri prvo toženi stranki neposredno pred 31.1.2003, tudi niso pravno pomembne revizijske navedbe o tem, da je prva tožena stranka zanj do 31.1.2003 plačala prispevke, hranila delovno knjižico in da je bil pomorščak s posebnimi pravicami. Glede na zahtevek, ki je v glavnem naperjen proti prvi toženi stranki, so nepomembne in nesmiselne tudi revizijske navedbe o tem, da je prvo tožena stranka navidezna pravna oseba.

V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.