Jedro

S tem ko je sklepu o prisilni izterjavi priložen pravilen seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ima sklep vse sestavine, ki se zahtevajo z zakonom.

Odločitev o pritožbi je bistveno pomanjkljiva, če ne odgovori na ugovore glede obstoja in višine terjatve, ki so ugovori glede načina izvršbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 3. 7. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep davčnega organa prve stopnje, s katerim je le-ta začel postopek prisilne izterjave davčnih obveznosti v višini 93 145 255,80 SIT, zamudnih obresti in stroškov izterjave, z rubežem terjatev, ki jih ima tožnik kot davčni dolžnik do pravne osebe AAA d.o.o. iz A v višini 188 513 088,00 SIT iz naslova odprtih terjatev po izpisu z dne 22. 11. 2000, posojilnih pogodb št. 1/96-JK, 2/96-JK, 3/96-JK, po računu št. 1/97 z dne 31. 12. 1997 in na podlagi kasneje sklenjenega dogovora o vračilu dolga za prejeto blago z dne 1. 3. 1999. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 43., 44. in 53. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99 - v nadaljevanju: ZDavP) in ugotavlja, da je skladno z zakonom izpodbijanemu sklepu priložen seznam zaostalih obveznosti, v katerem so navedene odločbe, ki predstavljajo izvršilni naslov ter obrestni obračun. Navaja še, da je terjatev, ki je predmet izvršbe, ugotovljena na podlagi posojilnih pogodb, poslovnih knjig, inšpekcijskega zapisnika, dodatka k dopolnilnem zapisniku in odločbe Davčne uprave A. Ker ima torej izpodbijani sklep vse sestavine, ki se zahtevajo z zakonom, je po presoji tožene stranke odločitev davčnega organa prve stopnje pravilna.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da je že v pritožbi izpodbijal sklep, ker obresti dvakrat presegajo glavnico. Razen tega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, na kaj se terjatev, navedena v 1. točki sklepa, nanaša. Napačna pa je tudi ugotovitev, da ima tožnik terjatev do podjetja AAA v navedeni višini. Tožnik več nima takšne terjatve, ker je AAA že poravnal del terjatve iz naslova prejetega blaga v znesku 68 683 211,43 SIT. Poravnal pa je tudi obveznosti po pogodbah o dolgoročnem posojilu, del obveznosti pa še ni zapadel, tako npr. obresti po teh pogodbah, ki zapadejo šele 31. 12. 2002, 31. 12. 2003 in 31. 12. 2005. To dokazuje tudi dogovor o poravnavi obveznosti, sklenjen 27. 7. 2000. Vse navedene listine so bile predložene med inšpekcijskim postopkom. Sklicevanje na SRS je v tej zvezi zmotno in napačno. Pogodbena razmerja so avtonomna. Pogodbe pa niso bile spoznane za nične, niti niso bili sproženi ustrezni postopki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo z dne 15. 10. 2001. Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pove, da so obresti obračunane skladno z zakonom in da je izvršilni naslov v konkretnem primeru seznam zaostalih obveznosti, ki je sklepu o izvršbi priložen, in da se zato točno ve, na kaj se izpodbijani sklep nanaša. V zvezi s predmetom izvršbe pa tožena stranka pove samo, iz katerih podlag terjatev izhaja, nič pa ne odgovori na pritožbene ugovore, ki se nanašajo na obstoj terjatve in njeno višino. V bistvenem torej na pritožbo ne odgovori, zato ni mogoče preizkusiti, ali je njena odločitev pravilna. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je razlog za odpravo odločbe.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo.