Jedro

V socialnem sporu presoja sodišče zadevo samo po dejanskem stanju, podanem v času zaključka postopka pri tožencu, konkretno do izdaje drugostopenjske odločbe, zato ne more upoštevati kasnejših navedb zavarovanca, da je pri njem nastopilo poslabšanje zdravstvenega stanja. V nasprotnem primeru bi sodišče brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec - zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ima pa tudi možnost sam ali preko osebnega zdravnika oz. konzilija zdravnikov, v kolikor meni, da gre za trajno poslabšanje zdravstvenega stanja, pri tožencu z vložitvijo nove zahteve sprožiti nov postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se pri njem ugotovi I. kategorija invalidnosti in da se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je izreklo, da se tožniku, invalidu III. katerogije invalidnosti od 3.4.1996 dalje, od 1.1.1998 dalje prizna pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem lažjem delu, brez prisilne drže ledvene hrbtenice, brez dela v kritičnem ropotu, z uporabo zaščitnih sredstev, le v dnevnih izmenah, na psihično nezahtevnih delih.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožob predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Pritožba dejansko ne oporeka temeljito obrazloženim zaključkom prvostopenjskega sodišča, zaradi katerih je le-to zahtevek za I. kategorijo invalidnosti zavrnilo ter tožniku v okviru s strani toženca že priznane III. kategoriji invalidnosti, priznalo pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu s podrobno določenimi pogoji od že navedenega dne dalje (sprememba v okviru III.

kategorije invalidnosti). Z zaključki prvostopenjskega sodišča se strinja tudi pritožbeno, saj je imelo zanje vso podlago v bistveno skladnih mnenjih IK II z dne 3.4.1996 (podano v postopku pri tožencu) ter tekom sodnega postopka podanim mnenjem IK II z dne 30.12.1997. Obe mnenji sta ustrezno obrazloženi in skladni tudi s predloženo medicinsko dokumentacijo tožnikovih lečečih specialistov, od katerih nihče ne ugotavlja popolne izgube delovne zmožnosti.

Tožnik v pritožbi zatrjuje predvsem sedanje poslabšanje zdravstvenega stanja. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče pristojno presojati zadevo samo po dejanskem stanju, podanem v času do zaključka postopka pri tožencu, konkretno do izdaje drugostopenjske odločbe z dne 21.5.1996. V nasprotnem primeru bi brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec. Ima pa tožnik možnost sam ali preko osebnega zdravnika oz. konzilija zdravnikov, v kolikor meni, da gre za trajno poslabšanje zdravstvenega stanja, pri tožencu z vložitvijo nove zahteve sprožiti nov postopek za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Seveda pa mu mora priložiti o tem medicinsko dokumentacijo (določbe 262. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur.l. RS, št. 12/92- 54/98).

Ker tožnik v pritožbi povdarja še slabo socialno stanje ter navaja, da je brez dela in da je zavarovalno dobo dosegel v R Sloveniji, pritožbeno sodišče pojasnjuje tudi, da je za kategorizacijo invalidnosti upoštevno samo zdravstveno stanje; konkretno za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti morajo nastati take trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih zavarovanec ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (3. odst. 27. člena v zvezi s 1. alineo 34. člena ZPIZ-a). Zato drugi razlogi, torej razlogi, ki jih navaja tožnik v pritožbi, ne morejo biti upoštevni.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.