Jedro

Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih izjaviti.

Sodišče prve stopnje strank v času vse do zaključka glavne obravnave ni seznanilo o neuspeli poizvedbi, nato pa v razlogih sodbe neprejem odgovora tolmačilo obsojencu v škodo, s čimer je obrambi odvzelo možnost izjaviti se glede navedene okoliščine. Z upoštevanjem te okoliščine pa je kršilo tudi domnevo nedolžnosti, saj je prejudiciralo izsledke poizvedbe.

Izrek

I.Zahtevi obsojenčevega zagovornika se delno ugodi in se pravnomočna sodba glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (opisanega pod točko 1/1) v odločbah o krivdi, enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku oškodovanega B. B. in stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Zahteva obsojenčevega zagovornika se v preostalem zavrne.

III.Obsojenemu A. A. se po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika, ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni 8 (osem) mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I/2 zapora in 1 (en) mesec zapora za kaznivo dejanje pod točko I/3, izreče

enotna kazen

8 (osem) mesecev zapora,

v katero se mu všteje del že prestane zaporne kazni od dne 14. 11. 2025 dalje.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo I K 11635/2019 z dne 8. 11. 2023, v zvezi s popravnim sklepom z dne 29. 11. 2023, obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) (točka I/1 in 2 izreka) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (točka I/3 izreka), za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo eno leto in devet mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let in pod posebnim pogojem, da oškodovanemu B. B. povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 4.587,30 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe in oškodovani C. C. premoženjskopravni zahtevek v višini 19.400,00 EUR v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obsojencu odvzelo zaseženo pištolo z dvema praznima nabojnikoma, škatlo z 32 naboji in 4 vadbenimi naboji, PVC škatlo s čistilnim priborom ter rez. gumicami. Sodišče je še odločilo, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter potrebne izdatke oškodovanke in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca, oproščen pa je plačila sodne takse, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je obsojenec dolžan oškodovanemu B. B. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 4.587,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oškodovani C. C. pa premoženjskopravni zahtevek 19.400,00 EUR, s presežkom je sodišče oba oškodovanca napotilo na pravdo. Z isto sodbo je bil je obsojenec oproščen obtožbe, da naj bi na škodo B. B. storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ter po tretjem odstavku 105. člena ZKP oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napotilo na pravdo (točka II. izreka). Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 11635/2019 z dne 16. 10. 2024 prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu izreklo enotno zaporno kazen eno leto in en mesec zapora ter sodbo razveljavilo v odločbi o odvzemu predmetov in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalih delih pa je pritožbi državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom I K 11635/2019 z dne 26. 2. 2025 je Okrajno sodišče v Velenju sklenilo, da se obsojencu odvzamejo zgoraj navedeni zaseženi predmeti, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom II Kp 11635/2019 z dne 22. 7. 2025 navedeni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z odredbo I K 11635/2019 z dne 27. 8. 2025 je Okrajno sodišče v Velenju odredilo, da se zgoraj navedeni zaseženi predmeti vrnejo obsojencu.

2.Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki sta se o njem izjavila in vztrajala pri navedbah in predlogu zahteve.

B.

5.Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da na navedbe vložnika odgovarja po sklopih, vsebinsko povezanih s posameznim očitanim kaznivim dejanjem, in ne kot si očitki sledijo v zahtevi.

6.Vložnik meni, da sta sodišči ob izdaji izpodbijanih sodb obsojencu prekršili pravice iz 22. in 29. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravicah in svoboščin, s tem ko je sodišče prve stopnje zgolj in samo iskalo dokaze, ki utemeljujejo odločitev, ki jo je predhodno sprejelo, namesto, da bi sprejelo odločitev na podlagi ocene izvedenih dokazov.

7.V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/1. izreka izpodbijane pravnomočne sodbe vložnik trdi, da sta tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče prekršili obsojenčevo pravico do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč na predlog obrambe opravilo poizvedbe v trgovini D. v Nemčiji, v kateri naj bi oškodovanec obdolžencu izročil 4.500,00 EUR, vendar pa o usodi opravljene poizvedbe strank na obravnavi ni seznanilo, je pa v sodbi navedlo, da odgovora ni prejelo in štelo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več, za kar pa ni imelo podlage v spisovnem gradivu. Meni, da bi sodišče moralo sprejeti dokazni sklep, da poizvedbo ponovi oziroma dokazni predlog zavrne, česar pa ni storilo. Izpostavlja še stališče Višjega sodišča o izjemno vprašljivi uspešnosti dokaznega predloga že ob njegovi ugoditvi, ker je znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah ter ugotovitvi kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je ni presojalo, saj pritožnik argumentirano ni zatrjeval vpliva oziroma možnost vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Relevantna procesna dejstva obravnavane kazenske zadeve izkazujejo, da je sodišče prve stopnje:

−dne 5. 1. 2023 izvedlo narok glavne obravnave, na katerem je obsojenčev zagovornik v dokazne namene predlagal, da se na podlagi dokaznega predloga, ki ga je v postopku pred policijo in v postopku posameznih preiskovalnih dejanj podala takratna obsojenčeva zagovornica, opravijo še poizvedbe v trgovini D., o tem ali imajo trgovino nadzorovano z videonadzorom ter o načinu plačila predmetnega vozila ter ali je trgovini D. kaj znanega o tem, da bi oškodovanec obsojencu izročil zatrjevani znesek oziroma če imajo trgovino varovano z video-nadzorom, naj posredujejo posnetek za čas obravnavane nabave predmetnega vozila;

−dne 24. 1. 2023 prejelo vlogo zagovornika z dne 19. 1. 2023, v kateri je ta med drugim ponovil predlog za izvedbo dokaza s pridobitvijo podatkov trgovine D. v Nemčiji, čemur je dodal še vlogo o predlaganju tega dokaza, ki jo je takratna zagovornica dne 18. 5. 2018 naslovila na Policijsko postajo Velenje, Okrožno državno tožilstvo v Celju, zunanji oddelek Velenje, in Okrožno sodišče v Celju;

−dne 26. 1. 2023 opravilo narok, na katerem je državni tožilec potrdil, da je takšen predlog glede na listinsko dokumentacijo res bil podan, vendar pa na tožilstvu še niso imeli kazenske ovadbe zoper tedaj obdolženega, in je bil dokazni predlog podan v okviru posameznega preiskovalnega dejanja (Kpd spis), ki se je nanašal na hišno preiskavo pri obdolženemu, ko tovrstnih predlaganih dokazov ni mogoče pridobivati. Kasneje, po prejeti kazenski ovadbi in v postopku posameznih preiskovalnih dejanj pa tovrstni dokazni predlog s strani obrambe ni bil podan;

−navedenemu dokaznemu predlogu ugodilo dne 3. 2. 2023, ko je na trgovino D. naslovilo poizvedbo, v katerem jo je pozvalo, da sodišču posreduje podatek o morebitni hrambi posnetkov nadzornih kamer za dne 20. 4. 2018 v trgovini oziroma pred trgovino D., ..., ter če jih še imajo, da posnetke takoj posredujejo;

−dne 13. 2. 2023 odredilo prevod poizvedbe z dne 3. 2. 2023 v nemški jezik ter jo dne 20. 2. 2023, po prejemu prevoda, poslalo na naslov trgovine v Nemčiji, ki je poizvedbo prejela dne 22. 2. 2023;

−dne 16. 3. 2023 opravilo narok glavne obravnave, na katerem je stranke seznanilo, da odgovora iz Nemčije še ni prejelo, naroke je opravilo nato še dne 4. 7. 2023, 11. 10. 2023, 25. 10. 2023 in 8. 11. 2023, iz zapisnikov katerih pa ni razvidno, da bi sodišče stranke seznanilo o neuspešni poizvedbi;

−dne 8. 11. 2023 razglasilo sodbo in dne 29. 11. 2023 izdalo pisni odpravek sodbe, v katerem je v točki 34 obrazložitve zapisalo, da je "opravilo poizvedbo pri D. v Nemčiji (l. št. 449 spisa) glede posredovanja posnetkov nadzornih kamer za dne 20. 4. 2018 v trgovini, kjer sta se takrat nahajala obdolženi in oškodovanec, vendar pa ni prejelo odgovora, zato je sodišče zaključilo, da omenjena trgovina nima več hranjenih posnetkov kamer.", ter da "z vso gotovostjo ugotavlja, da je oškodovanec v avto hiši D. v Nemčiji obdolžencu izročil še preostanek od 4.500,00 EUR (glede na znesek dviga gotovine kot izhaja iz potrdila o dvigu, je sodišče povsem prepričano, da je oškodovanec gotovino imel takrat s sabo) za nakup vozila, kar bi bilo povsem nesmiselno, če oškodovanec in obdolženi sploh ne bi bila dogovorjena za nakup vozila ...".

Pritožbeno sodišče je v tozadevnih razlogih sodišča prve stopnje prepoznalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, do katere pa se ni opredeljevalo, saj je ta upoštevna, le če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, česar pa pritožnik v pritožbi argumentirano ni zatrjeval. Vendar pa povzeto procesno postopanje sodišča prve stopnje, nasprotno od ugotovitve sodišča druge stopnje, pokaže, da je vložnik sodišču prve stopnje že v pritožbi utemeljeno očital kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave RS. Dokaznemu predlogu za opravo poizvedb pri trgovini D., za posredovanje posnetkov videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, je bilo namreč ugodeno. Sodišče prve stopnje je takšno poizvedbo z dopisom z dne 3. 2. 2023 opravilo, zaradi česar vsa naziranja pritožbenega sodišča o vprašljivi uspešnosti dokaznega predloga predstavljajo nedovoljeno dopolnjevanje razlogov prvostopenjske sodbe, saj utemeljujejo zavrnitev dokaznega predloga.

10.Za zagotovitev poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS je ključno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako do dejanskih kot do pravnih vidikov zadeve, ter da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah pa je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih nato izjaviti (22. člen Ustave RS).

11.Srž očitka tako predstavlja dejstvo, da sodišče prve stopnje strank v času vse do zaključka glavne obravnave ni seznanilo o neuspeli poizvedbi, nato pa v razlogih sodbe neprejem odgovora tolmačilo obsojencu v škodo, s čimer je obrambi v prvi vrsti odvzelo možnost izjaviti se glede navedene okoliščine. Takšno postopanje sodišča pomeni izvotlitev pravice do izjave in je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je z upoštevanjem navedene okoliščine, ki sama po sebi nima obteževalnega značaja, kršilo tudi domnevo nedolžnosti iz 25. člena Ustave RS, ko je prejudiciralo izsledke poizvedbe z zaključkom, da omenjena trgovina nima več hranjenih posnetkov kamer. Ob tem pa ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje omenjeno trgovino povprašalo le o morebitnih posnetkih videonadzorne kamere, medtem ko se o istočasno predlagani pridobitvi druge dokumentacije, povezane z nakupom spornega vozila, ni izreklo. Izvedba dokaza pa je pomembna zlasti zato, ker osrednji argument obrambe temelji ravno na nasprotovanju oškodovčevim izjavam o znesku in kraju izročitve gotovine, poizvedba pa je predstavljala objektivni in pravno-relevantni dokaz, s katerim bi se lahko vsaj deloma preizkusila izpoved oškodovanca. Šlo je namreč za izjavo (oškodovanca) proti izjavi (obdolženca), pri čemer pa je imelo sodišče prve stopnje za presojo verodostojnosti izpovedb na voljo potrdila enega in drugega o dvigu denarja.

12.Višje sodišče je v takšnem ravnanju sodišča prve stopnje ugotovilo zgolj kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, in je, namesto, da bi sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, samo presojalo uveljavljeno kršitev z dopolnitvijo ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer je prekoračilo svoja pooblastila ter tudi samo zagrešilo kršitve obsojenčevih pravic iz 22., 25. in 29. člena Ustave. Navedeno je Vrhovno sodišče vodilo v razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe glede kaznivega dejanja opisanega pod I/1 točko izreka, v odločbah o krivdi, enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku, ki se nanaša na oškodovanega B. B. in stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju o dokaznem predlogu za opravo poizvedb v trgovini D. odločiti na ustavnoskladen način ter po ponovno izvedenem dokaznem postopku o zadevi vnovič odločiti z natančno in celovito dokazno oceno.

13.Vložnik kršitev domneve nedolžnosti zatrjuje tudi v povezavi s kaznivima dejanjema pod točko I/2 in I/3 ter izpostavi točko 17 obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, v kateri zapisalo, da na podlagi dokumentacije šole in pričanja E. E. ni mogoče izključiti resničnost oškodovankine izpovedbe, čemur nato nasprotuje z navajanjem, da obdolženec ni tisti, ki je dolžan izključevati resničnost izpovedbe, pač pa sodišče, ter da gre za položaj, v katerem si nasproti stojita beseda proti besedi. Navaja, da sodišče verodostojnosti pričama F. F. in G. G. ni poklonilo, čeprav se medsebojno potrjujeta, je pa poklonilo verodostojnost izpovedbi oškodovanke, kljub temu, da opis dogajanja v noči iz 3. na 4. 11. 2018, ki ga oškodovanka odločno zanika, samo po sebi postavlja pod vprašaj resničnost zatrjevanega, s tem pa tudi verodostojnost priče F. F., v čemer prepozna kršitev 17. člena ZKP. Sodišče prve stopnje po mnenju zagovornika tudi ni dokazno ocenjevalo korespondence med obsojencem in oškodovanko preko kratkih sporočil, ki jo je v spis vložil obsojenec, saj ti potrjujejo izpovedbo priče F. F., niti jih ni dokazno ocenilo pritožbeno sodišče, v posledici česar je obsojencu prekršilo pravico do obrambe. V zvezi s tem pritožbenemu sodišču očita še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 6. člena EKČP.

14.S povzetim navajanjem vložnik glede na obrazložitev izpodbijane sodbe o izpovedbah oškodovanke, navedenih prič ter dogajanju v noči iz 3. na 4. 11. 2018, z lastno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov nasprotuje zgolj dokazni oceni sodišča prve stopnje in s tem pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi z dokazno neocenjeno korespondenco med obsojencem in oškodovanko pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v pritožbi slednjega ni zatrjeval, temveč je z vsebinsko podobno navedbo, kot jo zatrjuje v zahtevi, nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča o izpovedbi priče F. F., zato je zahteva v tem delu materialno neizčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se namreč sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, zato vložnik, ki pravzaprav uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, neutemeljeno pogreša tosmerne razloge pritožbenega sodišča.

15.Neutemeljena pa je tudi vložnikova graja, usmerjena v odločitev pritožbenega sodišča, s katero je delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je namesto pogojne obsodbe obsojencu izreklo kazen zapora, za katero trdi, da ni skladna z določilom 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki zahteva navedbo razlogov o odločilnih dejstvih ter njihovo jasnost, saj teh razlogov ni. Obrazložitev drugostopenjske sodbe ustreza standardu obrazloženosti instančnih odločb. Razloge o neobstoju pozitivne prognoze pri obsojencu je sodišče druge stopnje podalo točkah 40 do 42 sodbe, v katerih je pojasnilo, da teža in obseg kaznivih dejanj, višina povzročene premoženjske škode in obsojenčevo predkaznovanost govorijo v prid izreku nepogojne kazni. Medtem vložnikovo zatrjevanje o manku razlogov o okoliščinah, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, predstavlja nasprotovanje pritožbenemu vrednotenju ugotovljenih okoliščin in s tem primernosti izrečeni kazenski sankciji, kar je izključno pritožbeni razlog (374. člena ZKP) in ne razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

16.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta sodišči glede dejanja, opisanega pod točko I/1 izreka izpodbijane pravnomočne sodbe, prekršili obsojenčeve pravice iz 22., 25. in 29. člena Ustave RS. Glede na naravo ugotovljenih kršitev je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in po prvem odstavku 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v tem delu razveljavilo. Tako je Vrhovno sodišče glede tega dejanja sodbo v odločbah o krivdi, enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku oškodovanega B. B. in stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da preostale zatrjevane kršitve Ustave RS in zakona, glede kaznivih dejanj pod točko I/2 in I/3 izreka pravnomočne sodbe, niso podane, zato je v preostalem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

18.Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v navedenem obsegu razveljavilo, je obsojencu ob nespremenjenih določenih kaznih osem mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I/2 in en mesec zapora za kaznivo dejanje pod točko I/3, po 3. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen osem mesec zapora. V izrečeno kazen se, skladno z določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1, obsojencu všteje del že prestane kazni od dne 14. 11. 2025. Pri odločitvi o izbiri kazenske sankcije in višini enotne kazni je Vrhovno sodišče poleg pravil o steku upoštevalo vse v izpodbijani sodbi ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine.

19.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Barbara Zobec, Mitja Kozamernik, Maja Baškovič in mag. Aleksander Karakaš. Vrhovna sodnica Marjeta Švab Širok je napovedala ločeno mnenje.

-------------------------------

1Prim. odločbe US RS v zadevah Up-120/97, Up-328/03, Up-599/04, Up-751/02.

2Prim. Sodbe ESČP v zadevah Brandstetter proti Avstriji, Jaspers proti Združenemu kraljestvu, Őcalan proti Turčiji.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE MARJETE ŠVAB ŠIROK

Povezava na PDF dokument