Jedro

Če po pobotu terjatev tožnika in tožene stranke ostane nepobotana terjatev tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti, mora sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi. Sodišče je s tem, ko je v izreku sodbe najprej ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti, v nadaljeanju pa zavrnilo celoten tožbeni zahtevek, zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. in 5. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 686.097,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Ugotovilo pa je tudi, da obstoji v pobot dana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 686.097,00 SIT (2. točka izreka sodbe). V 3. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje terjatvi tožeče stranke in tožene stranke do višine 686.097,00 SIT pobotalo, torej brez zakonskih zamudnih obresti. V 4. točki izreka sodbe pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 686.097,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila zavrnilo. O stroških postopka je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 123.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila ter 6.000,00 SIT sodnih taks, vse v 8 dneh pod izvršbo (5. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu, to je v točki 4 in 5 izreka sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožeče stranke gre v danem primeru za obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki, čemur se tožeča stranka ne protivi s to pritožbo, vendar pa je v 4. točki izreka ta isti tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljenega. Takšna odločitev sodišča pa je sama s seboj v nasprotju, saj je povsem jasno, da sodišče ne more obenem ugotoviti obstoj terjatve ter istočasno isto terjatev zavrniti. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka po citirani določbi zakona pa je podana tudi zato, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, iz katere izhaja, da sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi, saj je prišlo v izreku prvostopenjske sodbe do očitne in najbrž nehotene procesne pomote prvostopenjskega sodišča. Procesnopravno je namreč povsem jasno, na kakšen način sodišče s sodbo izreče pobot terjatev. Sodišče najprej ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato ugotovi še obstoj terjatve, ki je uveljavljana v pobot ter posledično izreče pobot obeh ugotovljenih terjatev, tako da posebna zavrnitev zahtevkov v tem kontekstu ni potrebna oziroma je procesno napačna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo s pritožbo uveljavljano bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Pritožba tožeče stranke pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki izreka sodbe povsem nepotrebno tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, zlasti zato, ker je v 1. točki izreka sodbe ugotovilo obstoj terjatve, ki jo je tožeča stranka uveljavljala s tožbo.

Pravilno opozarja pritožba tožeče stranke, da bi morala imeti sodba v primeru podanega ugovora v pobot ugovarjane terjatve s strani tožene stranke tridelni izrek. Če toženec ugovarja v pobot svojo nasprotno terjatev in sodišče ugotovi, da nasprotna terjatev obstoji, ima po dosedanji sodni praksi taka sodba tri člene in sicer: - v prvem členu sodišče ugotovi, da obstoji terjatev tožnika in njeno višino; - v drugem členu sodišče ugotovi, do katere višine obstoji nasprotna terjatev toženca in - v tretjem členu sodišče prve stopnje opravi kompenzacijo.

V presežku pa mora sodišče tožbeni zahtevek ali zavrniti ali pa mu deloma ugoditi, odvisno od tega, v kakšni višini obe terjatvi konkurirata. V primeru, če toženčeva terjatev ne obstoji, sodišče to ugotovi v drugem členu izreka, v tretjem členu izreka pa obsodi toženca na plačilo vtoževane terjatve.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sicer opravilo kompenzacijo terjatev tako, da je terjatev tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi pobotalo s terjatvijo tožene stranke do višine 686.097,00 SIT, kar pomeni, da je ostala nepobotana terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti (po opravljenem izračunu znašajo zakonske zamudne obresti cca 787.381,67 SIT). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi obstoj terjatve tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 1.12.1998 dalje, bi o tem delu tožbenega zahtevka moralo odločiti tako, da bi tožbenemu zahtevku na izplačilo zakonskih zamudnih obresti ugodilo, česar pa seveda ni storilo, ampak je v 4. točki izreka sodbe zavrnilo celoten tožbeni zahtevek, torej tudi zahtevek na izplačilo zakonskih zamudnih obresti.

Ker je s tako odločitvijo sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (4. in 5. točka izreka sodbe) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči pravilno še o preostalem delu tožbenega zahtevka, to je še glede obstoja terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki ni bila pobotana. Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi izrek o stroških, saj je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pa je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločitev.