Jedro

Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem v skladu z ZKP ne pozna postopka odločanja o ugovorih zagovornikov obdolžencev zoper obtožni akt (v smeri pravilne časovne uporabe kazenskega zakona). V skrajšanem postopku smejo stranke zgolj podati ugovor krajevne nepristojnosti do začetka glavne obravnave. Obtožni akt lahko sodišče prve stopnje zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (to je pred odredbo o vročitvi obtožnega akta). Če se pomanjkljivosti obtožnega akta, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka, se ta lahko konča le z ustavitvijo postopka oz. z zavrnilno ali oprostilno sodbo.

Novejša sodna praksa sprejema, da je pravica do odpravnine temeljna pravica delavcev, zato je lahko predmet kazenskopravnega varstva. Odpravnina (namreč) zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmero za dotedanje delo pri delodajalcu. Pravica do odpravnine prav tako omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnih razlogov, urejena pa je tudi v Konvenciji mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, ter se zadeva vrne v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Črnomlju na podlagi 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu Kt 1228/12 z dne 26. 3. 2014, vloženega zoper obdolžene A. A., B. B. in pravno osebo X, d. o. o., ..., sedaj XY, d. d., zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 2. odstavku 196. člena KZ-1B. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatke obdolžencev in potrebni izdatke ter nagrade zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper izpodbijani sklep se pritožuje državna tožilka in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zagovorniki obdolžencev potem, ko je bila razpisana glavna obravnava, vložili pravne ugovore zoper obtožni predlog z navedbami v smeri pravilne časovne uporabe kazenskega zakona, saj se v danem primeru očitani čas izvršitve kaznivega dejanja razteza od 1. 10. 2006 do 12. 7. 2010. V danem časovnem obdobju pa je bil sprejet nov kazenski zakon (KZ-1), ki naj bi v 196. členu bistveno drugače opredeljeval zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavec, kot jih je do 1. 11. 2008 urejal takrat veljavni kazenski zakonik v 205. členu KZ. Zagovornik obdolžene A. A. pa je podal tudi ugovor zastaranja navajajoč, da je po prej veljavnem KZ že nastopilo relativno zastaranje in da torej kazenski postopek zoper obdolženo ni več dopusten. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o zavrženju obtožnega predloga odločalo o ugovorih pravne narave, ki so jih podali zagovorniki obdolženci po prejemu obtožnega akta ter v času, ko je bil že razpisan predobravnavni narok.

5. Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP), takšnega postopka odločanja o ugovorih zagovornikov obdolžencev zoper obtožni akt kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ne pozna. V skrajšanem postopku smejo stranke namreč zgolj podati ugovor krajevne nepristojnosti do začetka glavne obravnave (441. člen ZKP). Sodišče prve stopnje pa je tisto, ki mora pred začetkom kazenskega postopka samo po uradni dolžnosti opraviti preizkus obtožnega akta, med drugim tudi, ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže (prvi odstavek 435. člena in 437. člena ZKP). V kolikor sodišče prve stopnje spozna, da obstajajo takšni pogoji, obtožni akt s sklepom zavrže. Pri tem pa obtožni akt lahko zavrže le pred začetkom kazenskega postopka (to je pred odredbo o vročitvi obtožnega akta). Če se pomanjkljivosti obtoženega akta, navedene v 437. členu ZKP, ugotovijo po uvedbi kazenskega postopka (kot v obravnavani zadevi), se kazenski postopek lahko konča le z ustavitvijo postopka (če gre za razloge iz 139. člena in 293. člena ZKP) oziroma z zavrnilno (357. člen ZKP) ali oprostilno sodbo (358. člen ZKP). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izdalo izpodbijani sklep brez pravne podlage.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo obtožni predlog, ker naj dejanje pod obtožbo ne bi bilo kaznivo dejanje. V obtožnem predlogu je navedeno, da naj bi obdolženca, kot odgovorni osebi obdolžene pravne osebe, v časovnem obdobju od 1. 10. 2006 do 12. 7. 2010 z večimi delavci nezakonito več let zaporedoma sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, čeprav bi v skladu z zakonom morali skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Z delavci naj bi se sklepalo pogodbe o zaposlitvi za določen čas že od leta 2001 oziroma 2004, v časovnem obdobju od 1. 10. 2006 dalje, pa naj bi s prakso predhodnikov nadaljevala tudi obdolžena. Zaradi takšnega sklepanja pogodb pa naj bi delavcem, po sprejetju sklepa o začetku redne likvidacije družbe X, d. o. o., nezakonito, s potekom časa, prenehale pogodbe o zaposlitvi, posledično pa naj bi bili delavci prikrajšani tudi do pravice do odpravnine.

7. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ stori, kdor vedoma ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o plači in nadomestilih plače, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, o prepovedi nadurnega ali nočnega dela in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu gre, ali mu jo omeji. Kaznivo dejanje spada med kazniva dejanja zoper delovna razmerja in socialno varnost. Namen inkriminacije določenih ravnanj, ki spadajo med kazniva dejanja zoper delovna razmerja in socialno varnost pa je ravno v ščitenju socialne varnosti, ki naj bi zagotavljala dohodkovno predvidljivost, dostojanstvo in eksistenco delavec.(1)

8. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je kljub temu, da prej veljavni kazenski zakonik (KZ) ni izrecno opredeljeval pravice do odpravnine kot temeljne pravice delavca, mogoče opis iz obtožnega predloga subsumirati pod opis abstraktnega stanu, ki določa, da stori to kaznivo dejanje kdor vedoma ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu gre, ali mu jo omeji. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. I Ips 44/99 z dne 7. 11. 2001 sicer navedlo, da pravica do odpravnine ni navedena kot temeljna pravica delavcev, zaradi česar ne more biti predmet kazenskopravnega varstva po navedeni določbi kazenskega zakona, vendar pa se je sodna praksa od tedaj spremenila in razvila. Ustavno sodišče RS je v odločbi, opr. št. Up 63/03 z dne 27. 5. 2005, torej pred časovnim obdobjem, ki ga obravnava obtožni predlog, obravnavalo naravo pravice do odpravnine in ugotovilo, da iz vsebine pravice do odpravnine ter dejstva, da jo je zakonodajalec predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo le-to v nasprotju s smislom zakonske določene pravice. Nadalje je Ustavno sodišče navedlo, da „odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu“.(2) Pravica do odpravnine, ki jo je zakonodajalec uredil izhajajoč iz načela socialne države (2. člen Ustave RS), pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave RS) in pravice do varstva dela (66. člen Ustave RS), pa prav tako (poleg drugih določb delovnega prava) omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnih razlogov. Nenazadnje je pravica do odpravnine kot oblika varstva dohodka v primeru prenehanja delovnega razmerja urejena s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca iz leta 1983, ki jo je ratificirala Jugoslavija in jo je Slovenija prevzela v svoj pravni red.(3) Konvencija v 12. členu določa, da ima delavec pravico bodisi do odpravnine, bodisi do prejemkov iz zavarovanja za primere brezposelnosti bodisi do kombinacije obeh. Slovenija se je v svoji zakonodaji odločila za kombinacijo obeh in na način, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati.

9. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravica do odpravnine, ki je urejena s kogentnimi normami delovnega prava, po ustavnosodni praksi spada v tisti sklop pravic delavcev, ki predstavljajo njihove temeljne pravice. Kot takšna pa je pravica do odpravnine tudi kazenskopravno varovana pravica, saj gre za pravico, ki po svoji naravi ščiti socialno varnost delavca in mu ob izgubi zaposlitve zagotavlja eksistenco in dohodkovno varnost(4), kot tudi njegovo dostojanstvo.(5)

10. Glede na opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz obtožnega predloga, naj bi z verižno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas imelo za posledico, da je (po sprejetju sklepa o likvidaciji družbe X, d. o. o.) pogodba o zaposlitvi za določen čas delavcem, navedenim v izreku, prenehala, čeprav naj bi se na podlagi 1. odstavka 54. člena ZDR transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi česar naj bi oškodovanci tudi bili prikrajšani za pravico do odpravnine, ki naj bi jim pripadala po drugem in prvem odstavku 108. člena ZDR v zvezi s 109. členom ZDR. Če bi torej obdolženci ravnali v skladu z navedenimi določbami delovnega prava in bi z delavci sklenili pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, bi jim v postopku likvidacije morali odpovedati pogodbe o zaposlitvi, delavcem pa bi pripadala pravica do odpravnine v višini sorazmerni s trajanjem pogodbe. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja in pritrjuje pritožnici, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi bila delavci prikrajšani do pravice do odpravnine, ki naj bi jim glede na delovno dobo pri delodajalcu pripadala, delavci pa naj bi bili prikrajšani do te pravice zaradi domnevne zavestne opustitve ravnanja v skladu s predpisi o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Čeprav se prvostopenjsko sodišče do navedb zagovornikov obdolžencev v zvezi z zastaranjem kaznivega dejanja ni določno opredelilo, saj je sklenilo, da se obtožni predlog zavrže, pa pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnice, da se v navedem primeru očita storitev kaznivega dejanja trajanja, ki je prenehalo s potekom časa zadnje nezakonito sklenjene pogodbe. S tem pa je bilo kaznivo dejanje šele dokončano. Obdolženima A. A. in B. B. obtožni predlog očita, da naj bi opustila svoje dolžnostno ravnanje in storila kaznivo dejanje, ki naj bi trajalo ves čas, ko naj bi svojo obveznost morala izpolniti, pa naj tega ne bi storila. Pri tem naj bi imela ves ta čas enak subjektivni odnos do svoje zakonske dolžnosti, ki se kot posledica izražala v ponavljajočih se sklenitvah pogodb o zaposlitvi za določen čas, čeprav naj ne bi bilo zakonskih pogojev za to. Tako naj bi obdolženca prepovedano posledico uresničila z več dejanji (večim oziroma različnim delavcem več let naj ne bi ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč zgolj pogodbe o zaposlitvi za določen čas), a z enotnim subjektivnim odnosom do svoje zakonske obveznosti, zato se jima očita, da naj bi storila eno kaznivo dejanje. Pri takšnih trajajočih kaznivih dejanje gre za eno kaznivo dejanje, ki je dokončano, ko protipravno stanje preneha. Za čas izvršitve pri takšnih kaznivih dejanjih pa v zvezi z vprašanjem zastaranja in vprašanjem kateri zakon je potrebno uporabiti,(6) pa velja čas, ko je prenehalo protipravno stanje. Za določitev zastaranja je torej relevanten datum 12. 7. 2010, torej v času veljavnosti KZ-1, ko je potekla zadnja pogodba za določen čas.

12. Prav tako pritožnica utemeljeno uveljavlja napačno uporabo kazenskega prava glede stališča sodišča v zvezi z izpolnjenostjo znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pravica do odpravnine predmet kazenskopravnega varstva po navedeni določbi kazenskega zakona. Vendar se je potem postavilo na napačno stališče, da očitano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja niti po KZ-1, saj bi od začetka uveljavitve KZ-1 (1. 11. 2008) delavci morali biti najprej zaposleni za določen čas za več kot dve leti, da bi ravnanje izpolnilo zakonske znake kaznivega dejanja, kar pa naj glede na datum preteka pogodb za določen čas(7) niti ne bi bilo mogoče. Pritožnica pravilno graja takšno stališče, saj sama uveljavitev KZ-1 nima vpliva na dejstvo, da naj bi se, kot se očita obdolžencem, v nasprotju s predpisi delovnega prava (določba drugega odstavka 53. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 52. člena ZDR) sklepalo pogodbo za določen čas od januarja 2007 dalje, čeprav so takrat že bili zaposleni za določen čas pri istem delodajalcu za več kot dve leti. Zakonski znaki kaznivega dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1 bi namreč bili v takšnem primeru izpolnjeni najkasneje s sklenitvijo prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki bi jo delodajalec sklenil z delavcem, ki bi bil pri njemu zaposlen že več kot dve leti, saj bi ga s tem, glede na določbe ZDR, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, prikrajšal do pravice do odpravnine.

13. Glede na navedene ugotovljene kršitve kazenskega zakona po prvem odstavku 372. člena ZKP v zvezi z določbami 205. člena KZ in 196. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP odločilo kot izhaja iz izreka.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 28147/2012 z dne 25. 09. 2014. Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03 z dne 27. 01. 2005, para. 10. Op. št. (3): Glej Konvencija št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, Ženeva 23. 05. 1983 in Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb (MKUNZ), Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92. Op. št. (4): Katarina Kresal Šoltes v Darja Šenčur Peček, Nataša Belopavlovič in Miran Kalčič (redaktorji), Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 514. Op. št. (5): Primerjaj s Sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 28147/2012 z dne 25. 09. 2014. Op. št. (6): V zvezi z vprašanjem krivde se kot čas izvršitve kaznivega dejanja uporablja čas, ko je storilec povzročil protipravno stanje.

Op. št. (6): Enemu delavcu je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala oktobra 2010, medtem ko so ostalim delavcem prenehali julija 2010.