Jedro

Tožeča stranka ni pravna oseba, ampak podjetnik brez statusa pravne osebe. Zato sodišče ne ugotovi s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa, ampak sporoči pristojnemu davčnemu uradu, pri katerem ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je omenjeni organ obveščen o neplačani taksi (prvi odstavek 29. člena Zakona o sodnih taksah).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da tožeča stranka ni plačala v predpisanem roku sodne takse za sodbo in pritožbo v znesku 4.926,00 EUR, spričo česar mora na podlagi določb 29. in 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) plačati tudi kazensko takso v višini 50% pribitka na sodno takso. Ta kazenska taksa znaša 2.463,00 EUR, zato mora tožeča stranka kot taksni zavezanec skupaj plačati 7.389,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tako naložilo pristojni organizaciji za plačilni promet, da po pravnomočnosti tega sklepa z razpoložljivega dobroimetja taksnega zavezanca, ki ga ima na kateremkoli računu, kreditivu ali podobnem naslovu, prenese znesek 7.389,00 EUR na podračun Okrožnega sodišča v Kopru.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka, ki je v pritožbi navedla, da se ne strinja z višino terjane sodne takse in kazensko sodno takso, zlasti pa opozarja sodišče prve stopnje, da je treba navesti relevanten člen zakona, na podlagi katerega se odmerjeni sodni taksi doda še 50% kazenska taksa.

Pritožbeno sodišče, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, ugotavlja, da pri tožeči stranki ne gre za pravno osebo, ampak za podjetnika brez statusa pravne osebe. Zato sodišče ne ugotovi s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa, ampak sporoči pristojnemu davčnemu uradu, pri katerem ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče (sedež), naj takso prisilno izterja, na spisu pa zaznamuje, da je omenjeni organ obveščen o neplačani taksi (prvi odstavek 29. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004). Ko prejme pristojni davčni urad sporočilo, izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, naj v petnajstih dneh od prejema odločbe plača dolžno sodno takso in 50% pribitka nanjo kot kazensko takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača, se obe taksi prisilno izterjata in vknjižita na račun prihodkov od sodnih taks (drugi odstavek 29. člena ZST). Takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in 97/2010), se do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi (39. člen ZST-1).

V konkretnem primeru se tako pokaže, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je v konkretnem primeru uporabilo določbo prvega odstavka 30. člena ZST o izterjavi neplačanih taks. Ker pa mora sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava paziti tudi po uradni dolžnosti, je ob reševanju pritožbe izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje postopati po prvem odstavku 29. člena ZST (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).