Jedro

Samo če gre za večje število delavcev po prvem in drugem odstavku 96. člena ZDR, je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. V takem primeru so seznam presežnih delavcev in kriteriji za njihovo določitev sestavni del programa (99. in 100. člen ZDR). Če pa ne gre za večje število delavcev, gre za tako imenovane individualne odpuste. V takem primeru ni potrebno izdelati posebnega programa in v primeru ukinitve delovnih mest, ki ima za posledico prenehanje potreb po delu vseh delavcev na takih delovnih mestih, tudi ni ne potrebe ne obveznosti po uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in za reintegracijo. Ugotovilo je, da obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela v prikrojevalnici tudi na delovnem mestu ročni polagalec tkanin, ki ga je opravljala tožnica. Tožena stranka je zaradi zmanjšanja stroškov preselila program lahkih oblačil na novo lokacijo, obenem pa so se ukinila dela v prikrojevalnici, ki se sedaj opravljajo v M. d.d. Potreba po delu celotne prikrojevalnice je zato odpadla. Po pogodbi o poslovnem sodelovanju med M. d.d. in toženo stranko iz leta 2002 je tožena stranka za M. d.d. opravljala storitve proizvodnje oblačil, med drugim tudi storitve prikrojevanja. Na podlagi aneksa k tej pogodbi iz leta 2006, pa tožena stranka storitev prikrojevanja ne opravlja več. Tožena stranka je poskušala prezaposliti delavce na dela v M. d.d., vendar taka možnost ni obstajala, prav tako tudi ne možnost prezaposlitve na drugih delih pri toženi stranki ali prekvalifikacija. Neutemeljene so navedbe, da tožena stranka ni postopala v smislu določb 17. člena SKPGD, saj ta določba vsebuje kriterije za določanje presežnih delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, ne pa v primerih individualnih odpovedi.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da tožena stranka pri odpovedi ni upoštevala določil ZDR in ni postopala v smislu določil 17. člena SKPGD. Po določbi drugega odstavka 96. člena ZDR je program razreševanja presežnih delavcev dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Število nepotrebnih delavcev pri toženi stranki pa je po navedbah pritožbe 28, od katerih je bila pogodba odpovedana najprej sedmim, za ostale, ki so invalidi, pa je morala tožena stranka najprej pridobiti mnenje komisije iz 103. člena ZPIZ-1. Tudi če ne bi postalo nepotrebno delo vseh 28 delavcev in če bi tožena stranka podala individualne odpovedi le nekaterim, bi bila odpoved nezakonita zaradi neuporabe kriterijev iz 17. člena SKPGD. Pri tem se izpodbijana sodba sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbah VIII Ips 368/2006 in VIII Ips 364/2006. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je tožena stranka tožnici podala individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar so neutemeljena navajanja o postopku po 17. členu SKPGD. Ne glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno sodbo, pri čemer svoje odločitve sploh ni obrazložilo oziroma ni obrazložilo, zakaj ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da gre za individualno odpoved ne držijo. Sodišče druge stopnje je napačno navedlo, da naj bi postalo nepotrebno delo vseh delavcev (28), medtem ko je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je postalo nepotrebno delo le sedmih delavcev, ki so prejeli odpovedi takoj, ne pa tudi ostalih. Sodišče druge stopnje ne obrazloži, na podlagi katerih navedb in dokazov je sprejelo svojo odločitev in se tudi ni opredelilo do nasprotnih navedb in dokazov tožene stranke. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi med seboj nejasni in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sodišče druge stopnje navaja, da je postalo nepotrebno delo vseh delavcev, zato je napačen zaključek, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije iz 17. člena SKPGD. Pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana le nekaterim temveč vsem delavcem. Napačna je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bilo nepotrebno delo 28 delavcev, saj je bila odpoved podana le 17 delavcem. Zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDR. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča, ki ne urejata enakega dejanskega stanja kot v konkretnem primeru.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bila glede na število presežnih delavcev, tožena stranka dolžna postopati po določbi drugega odstavka 96. člena ZDR in izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Ker tega ni storila, je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Poleg tega pa bi morala tožena stranka v primeru, če ne bi postalo nepotrebno delo vseh 28 delavcev in bi bile podane individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uporabiti kriterije iz 17. člena SKPGD.

Sodišče prve stopnje števila presežnih delavcev ni posebej in izrecno ugotavljalo. Ugotovilo je le, da je postalo nepotrebno delo vseh delavcev v prikrojevalnici, ker je bila ta organizacijska enota ob preselitvi na novo lokacijo ukinjena. Iz obrazložitve prvostopne sodbe (drugi odstavek na peti strani) pa izhaja, da ni šlo za večje število delavcev in ker je tožena stranka podala individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ji tudi ni bilo treba postopati po 17. členu SKPGD. Koliko delavcev je bilo zaposlenih v ukinjeni enoti prikrojevalnice ter ali so vsi postali presežni delavci ali pa je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga dana le nekaterim, tudi iz listin v spisu ni razvidno. Odločitev sodišča druge stopnje temelji le na pritožbeni navedbi tožnice. Zakaj ni upoštevalo tudi navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je šlo dejansko le za 17 delavcev, iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

Sodišča odločajo o tožbenih zahtevkih na podlagi presoje izvedenih dokazov o pravno odločilnih dejstvih in ne na podlagi navedb strank. Sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme spreminjati ali dopolnjevati dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, brez javne (glavne) obravnave, na kateri izvede potrebne dokaze za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja (347. člen in 1. točka 358. člena ZPP ter 30. člen ZDSS-1).

V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je šlo pri toženi stranki za manjše število delavcev in torej za individualne odpuste, ni spreminjalo na podlagi drugačnih dejanskih ugotovitev v dokaznem postopku na javni obravnavi ali z drugačno presojo listin v spisu. Drugačno dejansko stanje je „ugotovilo“ le na podlagi pritožbenih navedb tožnice, ki pa niso podprte z nobenimi dokazi (kar sicer velja tudi za drugačne trditve tožene stranke v odgovoru na pritožbo).

Revizija ima zato prav, da sodišče druge stopnje za svojo odločitev ni imelo podlage ne v dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne v listinah v spisu. Dejanske ugotovitve o tem, koliko delavcev je bilo določenih kot presežnih zaradi ukinitve organizacijske enote in ali so bili kot taki določeni vsi delavci te enote, pa je bistveno za odločitev. Samo če gre res za večje število delavcev po prvem in drugem odstavku 96. člena ZDR, je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. V takem primeru so seznam presežnih delavcev in kriteriji za njihovo določitev sestavni del programa (99. in 100. člen ZDR). Če pa ne gre za večje število delavcev, gre za tako imenovane individualne odpuste. V takem primeru ni potrebno izdelati posebnega programa in v primeru ukinitve delovnih mest, ki ima za posledico prenehanje potreb po delu vseh delavcev na takih delovnih mestih, tudi ni ne potrebe ne obveznosti po uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev. Le v primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih), pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca. Vendar le v primeru, da so taki kriteriji določeni oziroma zavezujejo delodajalca in na podlagi dejanskih ugotovitev, da obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je možna izbira presežnih delavcev.

Sodišče druge stopnje je spremenilo prvostopno sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, čeprav za to ni bilo pogojev, saj dejanskega stanja o številu presežnih delavcev sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti ugotavljalo. Če dejansko stanje o nekem odločilnem dejstvu sploh ni bilo ugotovljeno, ni mogoče govoriti o tem, da je ugotovljeno pravilno. Vendar tožena stranka bistvene kršitve te določbe izrecno ne uveljavlja. Podana pa je zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V listinah in zapisnikih sploh ni ničesar o tem, koliko delavcev je dejansko postalo nepotrebnih. O tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje posebnih dokazov ni izvajalo in ker tudi ni bilo izrecnega ugovora tožnice v zvezi s tem, je potrdilo odločitev tožene stranke, da gre za individualne odpuste presežnih delavcev. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za tako redno odpoved iz poslovnih razlogov (prvi odstavek 82. člena ZDR) in tožena stranka je za to predložila oziroma predlagala tudi dokaze. Sodišče prve stopnje sicer nekaterih dokazov ni neposredno izvedlo, saj je le prebralo izpovedbo direktorja tožene stranke in sindikalnega zaupnika, dani v drugem postopku. Na podlagi teh izpovedb, izpovedi tožnice in predloženih listin je sprejelo dokazno oceno, da je bila individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita.

Sodišče druge stopnje zato za svojo odločitev ni imelo dejanske podlage. Prvostopno sodbo bi lahko spremenilo le na podlagi dopolnjene ali ponovljene izvedbe dokazov o odločilnem dejstvu, na katerem temelji svojo odločitev: o številu presežnih delavcev. Šele potem bo mogoča odločitev o tem, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici res nezakonita zato, ker bi morala tožena stranka postopati po določbah, ki veljajo v primeru večjega števila presežnih delavcev. Od ugotovitve tega dejstva oziroma tega, ali so res postali presežni vsi delavci ukinjene organizacijske enote, je odvisna tudi odločitev o uporabi 17. člena SKPGD oziroma o uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Ker je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo, ob upoštevanju zgoraj navedenega in določb 30. člena ZDSS-1, ponovno odločiti o pritožbi tožnice.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.