Jedro

Revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca (1. in 2. odstavek 941. člena ZOR), zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dosodilo tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine 700.000 SIT od zahtevanih 3.500.000 SIT, 250.000 SIT za strah od zahtevanih 500.000 SIT in 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zahtevanih 1.500.000 SIT. Skupaj je sodišče dosodilo 1.450.000 SIT, v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zvišalo odškodnino zaradi telesnih bolečin in dosodilo skupaj iz tega naslova 900.000 SIT odškodnine in skupno 1.650.000 SIT denarne odškodnine.

Zoper tako pravnomočno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji obširno povzema potek zdravljenja in vse nevšečnosti v zvezi z njim, opisuje kako tožnica kot fizična delavka - čistilka vsakodnevno dela doma in v službi in mora v vse svoje aktivnosti vlagati bistveno več napora kakor pred poškodbo. Opozarja, da je stara 37 let in bo morala še dolgo prenašati posledice prometne nesreče. Prav tako revizija trdi, da je odškodnina za strah odmerjena prenizko, saj tožnica še vedno trpi zaradi strahu pred prometom. Revizija obširno opozarja, da bi moralo sodišče uporabiti 919. člen ZOR in dosoditi drugačne zakonite zamudne obresti, kakor pa jih je.

Revizija je bila vročena nasprotni strani in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 12/03-p.b., ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in morebiti še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Tožnica je bila poškodovana v prometni nesreči in je utrpela udarnino levega ramena, zlom kirurškega vratu leve nadlahtnice, odkrušenje velike grče leve nadlahtnice in odrgnine po obrazu in desni roki ter udarnino nosu. Njeno zdravljenje je potekalo ambulantno; v bolniškem staležu je bila 4 mesece in 17 dni, nato je še eno leto delala po 4 ure dnevno. V času zdravljenja je bila izpostavljena rtg slikanjem, rane in odrgnine je bilo treba čistiti, mavec je nosila 3 tedne, fizioterapijo je obiskala 46 krat, pogoste pa so bile tudi zdravniške kontrole: 5 x jo je pregledal kirurg, 4 x ortoped, 46 x osebni zdravnik, 16 x zdravniška komisija in 1 x invalidska komisija. V obdobju zdravljenja je tožnica 1 teden trpela hude telesne bolečine, srednje hude 1 teden in nato še lahke stalne bolečine 4 tedne.

Občasne lahke bolečine je trpela tri mesece, ob neprimernem delu pa se bodo lahke občasne bolečine vedno pojavljale. Ob nesreči je tožnica utrpela kratkotrajen vendar močan strah. V času zdravljenja je bila eno leto in pet mesecev zaskrbljena zato, ker ni vedela, kako se bo zdravljenje končalo in ali bo pustilo kakšne posledice na njenem zdravju, saj je fizična delavka. Zaradi prometne nesreče ima slabšo gibljivost ramena in je bilo ugotovljeno, da to predstavlja kar 5% zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti. Tožnica mora vlagati več napora v vsa dela, ki jih opravlja in pri katerih je zaradi slabše gibljivosti ramena ovirana.

Opisane dejanske ugotovitve predstavljajo tisto dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta sodišči opisane okoliščine pravilno ovrednotili in odmerili ustrezno denarno odškodnino. Obdobje zdravljenja je bilo pri tožnici res dolgo, kar je posebej sodišče druge stopnje ustrezno upoštevalo, ko je odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo ustrezno višje, kakor sodišče prve stopnje in tako odškodnino subjektiviziralo. Revizija neutemeljeno poudarja strah pred prometom, ki naj bi ga tožnica še vedno trpela. Takšna okoliščina v postopku ni bila ugotovljena. Sta pa sodišči ustrezno upoštevali relativno dolgo obdobje tožničine zaskrbljenosti za izid zdravljenja in odškodnino temu ustrezno odmerili. Revizija ima prav, ko poudarja, da mora tožnica vlagati več napora v vsakodnevno delo tako doma kakor v službi. Sodišči pa sta to okoliščino upoštevali in odmerili temu primerno odškodnino, kakor to ugotavlja tudi revizijsko sodišče. Celotna odmerjena odškodnina ustreza teži poškodbe, ki jo je utrpela tožnica in tudi objektivnim kriterijem ter je primerljiva z odškodninami, odmerjenimi v podobnih primerih. Očitek, da sta sodišči glede odmere odškodnine zmotno uporabili materialno pravo, po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je presodilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno in v skladu s sodno prakso in zakonskimi določbami odločili tudi o zamudnih obrestih. Zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena drugačna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določene zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma. Po 189. členu ZOR se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Samo tako lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pa pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95, naprej ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožnici prisodilo obresti po tem zakonu, potem bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče presodilo po razmerah v času sojenja, to pa bi pomenilo dvakratno valorizacijo.

Vrhovno sodišče RS veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost odškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) in Novela ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca (1. in 2. odstavek 941. člena ZOR), zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice. Kot je bilo že zapisano, sodišče ni smelo tožnici prisoditi obresti pred dnevom izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ker bi v takem primeru šlo za dvakratno revalorizacijo.

Odločitev nižjih sodišč o teku zamudnih obresti je tudi po oceni revizijskega sodišča zato pravilna, revizija pa je v tem delu neutemeljena.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da revizijski očitki niso utemeljeni in da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).