Jedro

Po izteku roka (subjektivnega in objektivnega), določenega za vložitev predloga za nasprotno izvršbo, ki pomeni specifičen, enostavnejši način uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, ZIZ omogoča možnost obogatitvene tožbe po splošnih predpisih.

Z ugovorom zaradi pobota je mogoče uveljavljati tudi terjatev, o kateri je že pravnomočno odločeno. V tem primeru sodišče pravnomočno ugotovljene terjatve v sodbi, v kateri opravi pobotanje, ne ugotavlja še enkrat, saj je o obstoju terjatve že pravnomočno odločeno in sodišče ugotovi zgolj obstoj terjatve tožeče stranke ter izreče pobotanje.

Sodno pobotanje učinkuje le za naprej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep spremenita, tako da se izrek odločbe glasi: "1. Ugotovi se, da na dan 28. 12. 2015 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 245,89 EUR.

2. Po medsebojnem pobotanju terjatve tožeče stranke do tožene stranke, navedene v 1. točki izreka, in terjatve tožene stranke do tožeče stranke, ugotovljene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. P 134/2014 z dne 13. 2. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1084/2015 z dne 24. 6. 2015, se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 27072/2015 z dne 16. 3. 2015, razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo pobotni ugovor tožene stranke in ohranilo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27072/2015 z dne 16. 3. 2015, in sicer v prvem odstavku izreka v celoti, v tretjem odstavku pa za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo in sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da višje sodišče izpodbijano odločbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi vztraja pri ugovoru, da bi tožeča stranka vračilo preveč plačanega zneska po sklepu o izvršbi lahko zahtevala le v okviru izvršilnega postopka, ki je tekel pod opr. št. I 131/2013, in sicer z nasprotno izvršbo v roku iz 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Opozarja, da ob vložitvi predloga za izvršbo še ni potekel enoletni rok, pred iztekom katerega dolžnik ne more uveljavljati svoje (nasprotne) terjatve v pravdnem postopku in bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbo zavreči. Nadalje meni, da tožeči stranki ni uspelo izkazati nakazila preveč izterjanega zneska na račun tožene stranke. Nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je glede pobotnega ugovora tožene stranke nastopila litispendenca in navaja, da tek izvršilnega postopka, ki se na podlagi izvršilnega naslova vodi z namenom poplačila terjatve, ne pomeni visečnosti pravde, zaradi katere bi smelo sodišče pobotni ugovor zavreči. Tožena stranka je v pobot ugovarjala svojo nesporno judikatno terjatev do tožeče stranke, ki bi lahko takšnemu ugovoru nasprotovala le s trditvijo in dokazilom, da je terjatev že poravnala.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je sodnik posameznik odstopil zadevo v odločanje senatu.

6. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba in sklep, izdana v takem postopku, se smeta izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odločbe ni mogoče izpodbijati in je tako pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja dejanske ugotovitve.

7. Pritožnik nima prav, ko navaja, da je predlog za izvršbo oziroma tožba tožeče stranke v tem postopku preuranjena in kot taka nedopustna. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da po izteku roka (subjektivnega in objektivnega), določenega za vložitev predloga za nasprotno izvršbo, ki pomeni specifičen, enostavnejši način uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) omogoča možnost obogatitvene tožbe po splošnih predpisih (četrti odstavek 67. člena ZIZ). V skladu z določbami navedenega člena lahko poda dolžnik predlog za nasprotno izvršbo, ko je izvršba že opravljena, v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je Z. z računa tožeče stranke dne 31. 1. 2014 in dne 10. 2. 2014 odtegnil zneska v skupni višini 213,34 EUR, in ju nakazal na račun tožene stranke, čeprav je glavnico skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški upnika v skupnem znesku 266,91 EUR tožeča stranka poravnala že 22. 1. 2014. To pomeni, da je subjektivni rok treh mesecev potekel 10. 5. 2014. Ker v tem roku tožeča stranka nasprotne izvršbe ni predlagala, je pravico predlagati nasprotno izvršbo izgubila. To pomeni, da predloga za nasprotno izvršbo tudi do poteka objektivnega roka ne more vložiti. Glede na navedeno tožeči stranki za vložitev tožbe v pravdnem postopku ni treba čakati na potek enoletnega objektivnega roka, ampak lahko tožbo iz naslova neupravičene pridobitve vloži dan po poteku subjektivnega roka.(1) Njena tožba, kot zmotno meni pritožnik, ni preuranjena.

8. Vendar pa je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je pobotni ugovor tožene stranke kot nedovoljenega zavrglo. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka uveljavljala svojo nasprotno terjatev (iz naslova delne zamudne sodbe) s procesnim ugovorom zaradi pobotanja v pravdi, zaradi ugasnitve terjatve tožeče stranke (ki je predmet tega postopka). Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot namreč ni tožba niti nasprotna tožba (ali vmesna ugotovitvena tožba), temveč svojevrstno (obrambno) uveljavljanje nasprotn(ikov)e terjatve, pravno sredstvo posebne oblike – specifičen način uveljavljanja nasprotnega zahtevka, o obstoju katerega mora sodišče (praviloma) odločiti v izreku sodbe.(2)

9. Iz procesnega dejanskega stanja izhaja, da je bila terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala zaradi pobotanja v pravdi in s tem zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka, že pravnomočno ugotovljena v drugem postopku. Iz pritožbenih (in tudi dosedanjih navedb) pa izhaja, da tožena stranka svoje terjatve ni uveljavljala, da bi se ugotovila še enkrat, temveč zato, da bi se v tem postopku uporabila za pobotanje in da bi zaradi posledične ugasnitve terjatve tožeče stranke dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka. Pravilno je namreč stališče pritožnika (tožene stranke), da je mogoče s procesnim ugovorom zaradi pobotanja uveljaviti tudi terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.(3) Kljub temu, da je bila ena in ista terjatev med istima strankama v enem postopku uveljavljana s tožbo, jo je mogoče v drugem postopku (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z ugovorom zaradi pobotanja, če je (še vedno) obstoječa in nepobotana (oziroma kolikor ni bila pobotana).(4)

10. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima sodišče prve stopnje sicer prav, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 906/2008, ki pa v obravnavani zadevi, kot pravilno izpostavlja pritožnik, ni uporabljiv. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP, je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Dokler je tak ugovor pendenten, o terjatvi, ki se z njim uveljavlja v pobot, ni dopustno začeti nove pravde, in obratno, v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, in je treba v takem primeru ugovor pobota zavreči. Ne glede na navedeno pa je mogoče, kot je bilo obrazloženo zgoraj, z ugovorom zaradi pobota uveljavljati tudi terjatev, o kateri je že pravnomočno odločeno. V tem primeru sodišče pravnomočno ugotovljene terjatve v sodbi, v kateri opravi pobotanje, ne ugotavlja še enkrat, saj je o obstoju terjatve že pravnomočno odločeno in sodišče ugotovi zgolj obstoj terjatve tožeče stranke ter izreče pobotanje. Upniku, ki mu dolžnik ne plača judikatne terjatve, je namreč treba omogočiti, da njeno realizacijo doseže z eventuelnim ugovorom pobota v pravdi takega dolžnika proti njemu. Gre za način realizacije (prenehanja) take terjatve.(5)

11. Glede na obrazloženo se pokaže, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrglo uveljavljani pobotni ugovor. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke, ki se vtožuje v tem postopku, obstoji, in sicer v znesku 213,34 EUR, hkrati pa je tožena stranka v pobot ugovarjala svojo terjatev proti tožeči stranki iz naslova delne zamudne sodbe Okrajnega sodišča na Jesenicah P 134/2014 z dne 13. 2. 2015, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1084/2015 z dne 24. 6. 2015, in sicer v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2009 in v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 8. 2009 (tožena stranka v pobot uveljavlja le del pravnomočno ugotovljene terjatve, saj že ta zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, čeprav tožeča stranka po navedeni pravnomočni sodbi toženi dolguje bistveno več), bi moralo opraviti medsebojni pobot, saj so bili za to izpolnjeni pogoji (311. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Obe terjatvi sta istovrstni (denarni), vzajemni in zapadli, torej ju je mogoče pobotati.

12. Terjatvi tožeče in tožene stranke sodišče do vzajemne višine pobota. Ker glede na v naši praksi in teoriji sprejeto procesno teorijo ugovor pobota v pravdi sam po sebi ne povzroči prenehanja terjatev, je za takšen učinek potrebna odločitev sodišča. Vprašanje pa je, ali je od tu dalje potrebno uporabiti pravila materialnega prava, ali pa je položaj vseeno nekoliko specifičen; torej, ali pobot, izrečen s strani sodišča, učinkuje enako kot izjava dolžnika po 311. členu OZ (posledično tudi terjatvi tako kot po pravilih materialnega prava prenehata že s trenutkom, ko sta se srečali – 312. člen OZ), kot zastopa starejša sodna praksa, ali pa temu ni tako (zato sodno pobotanje učinkuje le za naprej), kot uči čista procesna teorija, ki se ji pridružujejo tudi slovenski teoretiki. Po izrecni zahtevi tretjega odstavka 324. in tretjega odstavka 319. člena ZPP mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, takšna odločba pa postane pravnomočna. O ugovoru pobota v pravdi je torej mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata – torej ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe, to pa je trenutek zadnje glavne obravnave. Če terjatvi tedaj še obstajata, pa ni dosledno trditi, da sta zaradi istočasno opravljenega pobota s strani sodišča pravzaprav prenehali že pred tem, to je v trenutku, ko sta se srečali. V skladu z novejšo sodno prakso je zaključiti, da glede učinka med pravdnim pobotom in pobotom po pravilih materialnega prava obstojijo razlike in da pravil materialnega prava ne gre kar avtomatično uporabiti. Zato bo pritožbeno sodišče terjatvi pobotalo na dan izdaje sodbe. V prid sedanjemu stališču (kateremu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče) govori tudi argument, da konstitutivne sodne odločbe učinkujejo le za naprej.(6)

13. Glede na povedano gredo tudi toženi stranki zakonske zamudne obresti in sicer od dne, od katerega jih je priznalo že sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča na Jesenicah P 134/2014 z dne 13. 2. 2015, to je za znesek 150,00 EUR od dne 1. 7. 2009 dalje in za znesek 150,00 EUR od dne 1. 8. 2009 dalje. Za potrebe pobota je tako potrebno izračunati višino vsake terjatve na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (na dan 28. 12. 2015). Kot izhaja iz obračuna zakonskih zamudnih obresti je na dan 28. decembra 2015 terjatev tožeče stranke znašala 245,89 EUR. Pritožbeno sodišče je štelo, da so zakonske zamudne obresti od v tem postopku vtoževanega zneska pričele teči dne 11. 2. 2014, kot je odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, pritožnik pa tako obrestnemu delu zahtevka, kot tudi glavnici, po višini ni ugovarjal. Terjatev tožene stranke pa na ta dan znaša 468,27 EUR (234,71 EUR in 233,56 EUR). Ker je terjatev tožene stranke višja od terjatve tožeče stranke, po njunem medsebojnem pobotu do vzajemne višine (to je 245,89 EUR) terjatvi prenehata in je posledično tožbeni zahtevek neutemeljen. Zato je pritožbeno sodišče po pobotanju obeh terjatev sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 27072/2015 z dne 16. 3. 2015, razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, po pooblastilu iz 358. člena ZPP pa v odločbo sodišča prve stopnje poseglo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Posledica spremembe odločbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Ker je tožena stranka dokončno zavrnitev tožbenega zahtevka dosegla zaradi pobota in ne zato, ker bi bila terjatev tožeče stranke že od vsega začetka neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje pravdne stroške, ki so nastali na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP). Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po ugovoru nadaljeval kot pravdni postopek, štelo kot celoto. Zato je tudi o izvršilnih stroških odločilo glede na uspeh v celotnem postopku.(7) Enako pa velja tudi za odločitev o povrnitvi stroškov tožene stranke, ki tudi niso bili opredeljeno navedeni.

15. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo le v delu, v katerem predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne, zato je v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Prim. sklep VSL I Cpg 1152/2011. Podobno sklep VSK I Cp 779/2006 in sklep VSC I Ip 929/2007. Op. št. (2): Glej D. Wedam Lukić v L. Ude in A. Galič, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 160. Op. št. (3): Glej D. Wedam Lukić v L. Ude in A. Galič, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 159. Op. št. (4): Sklep VSRS III Ips 99/2013. Op. št. (5): Prim. D. Wedam Lukić v L. Ude in A. Galič, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 159; Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 2004, str. 437. Podobno sodba in sklep VSL I Cp 1224/2014 in sodba VSL I Cp 2098/2009. Drugačno stališče je bilo mogoče najti v starejši sodni praksi (glej Juhart, Ude, Wedam Lukić, Pravdni postopek, Uradni list RS, Ljubljana, 1974, str. 379).

Op. št. (6): Prim. sodba VSL II Cp 3800/2010. Op. št. (7): Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti (sklep VSRS II Ips 454/2007, prim. tudi sodba VSL II Cp 1033/2016).