Jedro

Ker služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, je tožeča stranka nima. Ker določilo 14. člena kupoprodajne pogodbe iz leta 2003 sploh ne vsebuje opredelitve gospodujočega zemljišča, kot ene od bistvenih sestavin vsake pogodbe o stvarni služnosti, nima bistvenih sestavin pogodbe. Tožeča stranka se sklicuje tudi na ustanovitev osebne služnosti, a prezre, da te skladno z določili 211., 233. in 246. člena SPZ ni mogoče priposestvovati in ker domnevna osebna služnost tožeče stranke tudi ni vknjižena v zemljiško knjigo, je jasno, da tožeča stranka niti osebne služnosti ni pridobila, ne glede na to, kako dolgo bi brez nasprotovanja tožene stranke vratarnico uporabljala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila materialnega prava, da za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik nepremičnine prepusti uporabo le-te drugemu, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 469,9 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala izročitev vratarnice tako, da iz nje odstrani svoje stvari ter ji izroči ključe in s tem omogoči uporabo objekta ter prepoved bodočih tovrstnih vznemirjanj. Tudi tokrat je svojo odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka uveljavljala obligacijsko pravico izvršitve pogodbe iz leta 2003, zato je tožbeni zahtevek zastaral, ker je 5-letni zastaralni rok do vložitve tožbe v septembru 2018 že iztekel. 2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi vztraja na stališču, da je bila na vratarnici, ki je predmet pravdnega postopka, ustanovljena služnostna pravica s pogodbo, ki se je izvrševala vse do leta 2016, zato jo je tožeča stranka priposestvovala, četudi pravica v zemljiško knjigo ni bila vpisana. Izpodbijana sodba je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Iz nje ni mogoče ugotoviti na kakšni pravni podlagi sloni in kateri so odločilni razlogi za takšno odločitev sodišča. Ni jasno, za kakšno terjatev gre, kdaj naj bi začelo teči zastaranje in kdaj naj bi se obdobje, ki je potrebno za zastaranje, izteklo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka opira tožbeni zahtevek na določilo 14. člena pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 8. 9. 2003, iz katerega sledi, da kupec nepremičnine A. dovoljuje uporabo vratarnice družbi B., d. o. o., za njegove potrebe ter za potrebe organiziranja skupne službe varovanja. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka opredelila pravico uporabe kot osebno služnost po določbah stvarno pravne zakonodaje, kjer gre za pravico, ustanovljeno v korist pravne osebe in po njenem mnenju časovno ali vsebinsko ni bila omejena. Namen pogodbenic je namreč bil ustanovitev trajne in neomejene pravice uporabe in uživanja vratarnice v korist pravnega prednika tožeče stranke. Četudi potrebe po uporabi vratarnice do maja 2018 ni imela, služnostna pravica zaradi uporabe zaradi tega ni mogla prenehati. Na prvem naroku za glavno obravnavo je trditveno podlago tožbe spremenila tako, da je navedla, da je v letu 2016 prodala zadnji objekt na lokaciji obravnavane poslovne cone in da je zanesljivo vse dotlej lahko uporabljala vratarnico in razpolagala z njenimi ključi. 6. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku uprla z ugovorom pasivne legitimacije in zastaranja. Ker tožeča stranka uveljavlja pravico iz pogodbenega razmerja, v katerem tožena stranka ni sodelovala, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pogodba je bila sklenjena v letu 2003, tožba pa vložena šele v septembru 2018, ko je 5-letni rok, v katerem bi tožeča stranka lahko sodno uveljavljala izpolnitev pogodbe, že iztekel. 7. Na priposestvovanje stvarne služnosti se je tožeča stranka prvič sklicevala v pritožbi zoper sodbo z dne 15. 3. 2019. Torej po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo ne da bi pojasnila, zakaj tega ni mogla narediti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo tožbenega zahtevka po tej na pravni podlagi.

8. Podlago za uporabo tuje stvari lahko dajo stvarne ali obligacijske pravice. Za stvarne pravice je značilno, da je njihovo število omejeno na tiste, ki so v zakonu izrecno določene (2. člen SPZ), medtem ko število in vrsta obligacijskih pravic z zakonom nista omejena in se stranki v okviru pogodbene svobode ter prostega urejanja obligacijskih razmerij lahko dogovorita karkoli, kar ne nasprotuje prisilnim predpisom (2. in 3. člen OZ).

9. Ker služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, je tožeča stranka nima. Ker določilo 14. člena kupoprodajne pogodbe iz leta 2003 sploh ne vsebuje opredelitve gospodujočega zemljišča kot ene od bistvenih sestavin vsake pogodbe o stvarni služnosti nima bistvenih sestavin pogodbe. Tožeča stranka se sklicuje tudi na ustanovitev osebne služnosti, a prezre, da te skladno z določili 211., 233. in 246. člena SPZ ni mogoče priposestvovati in ker domnevna osebna služnost tožeče stranke tudi ni vknjižena v zemljiško knjigo je jasno, da tožeča stranka niti osebne služnosti ni pridobila, ne glede na to, kako dolgo bi brez nasprotovanja tožene stranke vratarnico uporabljala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila materialnega prava, da za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik nepremičnine prepusti uporabo le-te drugemu, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.

10. Na strani pravnega prednika tožeče stranke je pogodbo podpisal C. C., ki je zaslišan kot priča in izpovedal, da se je med leti 2003 in 2004 vratarska služba razpustila in da vratarice niso več uporabljali. Podpisnik kupoprodajne pogodbe na strani kupca D. D. je izpovedal, da je bila vratarnica ob sklepanju pogodbe v letu 2003 prazna, ker je bila družba E., d. d., takrat že v razpadu, posamezne firme pa v stečaju. Zato so ukinili vse stroške v zvezi z varovanjem. Vratarnico je uporabljal kupec v letu 2010, ko je gradil nov objekt in je služila za hrambo orodja. Trditev tožeče stranke o uporabi vratarnice s strani prodajalca niso potrdili niti zakoniti zastopniki drugih gospodarskih družb v industrijskem kompleksu. Priča F., ki je zakoniti zastopnik družbe, ki ima poslovne prostore v isti industrijski coni od leta 2005, je potrdil, da mu je znano, da je v vratarnici podjetje A. imelo gradbeni material, ki so si ga izposodili in takrat od podjetja dobili tudi ključe. Priča G., zakonita zastopnica tožene stranke, ki je sporno vratarnico kupila s kupoprodajno pogodbo 13. 9. 2006, je izpovedala, da je kupila neobremenjeno nepremičnino in da nikoli ni bila seznanjena in da to ne sledi niti iz zemljiške knjige, da bi tretje osebe na tej nepremičnini imele kakršnokoli pravico. Glede na vse navedeno ni slediti izpovedbi priče H., sedanji zakoniti zastopnici tožeče stranke, da se je vratarnica do leta 2016 intenzivno uporabljala, nasprotno, tožeča stranka ne uspe prepričati pritožbenega sodišča, da je vratarnico potem, ko jo je prodala, kadarkoli uporabljala za potrebe varovanja oziroma varnostne službe, saj je dokazni postopek pokazal, da zaradi razpada celotnega sistema družbe E., po prodaji vratarnice v letu 2003, varnostne službe niti ni bilo več.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima pravica, ki jo uveljavlja tožeča stranka na podlagi 14. točke prodajne pogodbe iz leta 2003 naravo obligacijske pravice, za katero velja splošni zastaralni rok v smislu 346. člena Obligacijskega zakonika. Pogodba je bila sklenjena 8. 9. 2003. Tožeča stranka ni ponudila prepričljivih dokazov, da bi od septembra 2003 vratarnico uporabljala za namen kot je bil dogovorjen v 14. točki dogovorjene kupoprodajne pogodbe, da je dokazni postopek pokazal, da za to niti ni bilo potrebe, saj je varnostna služba že bila v razpadu. Ker je tožbo, s katero uveljavlja to pravico, vložila šele 21. 9. 2018, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi izteka 5-letnega zastaralnega roka pravnega varstva ne more več uspešno uveljaviti.

12. Pritožbeno sodišče tudi ni najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je toženi stranki dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo, stroški so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).