Jedro

Določba četrtega odstavka 109. člena ZDR oziroma četrtega odstavka 108. člena ZDR-1, da višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka istega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače, na prvi pogled kaže na to, da bi bila višja odpravnina dopustna le, če bi bila dogovorjena v panožni kolektivni pogodbi, ne pa tudi, če je dogovorjena v podjetniški kolektivni pogodbi ali pa pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa je navedeno določbo treba tolmačiti kot opredelitev (minimalne) višine odpravnine v primeru, ko je delavec pri delodajalcu zaposlen več kot 30 let. V takšnem primeru se odpravnina ne viša več za 1/3 osnove za vsako nadaljnje leto dela pri delodajalcu, ampak ostane omejena na desetkratnik osnove, kar ustreza tridesetim tretjinam osnove.

106. člen ZDR-1 ni kogentna določba, ki bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja preprečevala možnost ugodnejšega dogovora s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 1.338,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika proti stečajnemu dolžniku družbi L., d. d. – v stečaju, v znesku 99.893,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2017 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 52/2020 z dne 22. 4. 2020 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali določba 106. člena Zakona o delovnih razmerjih1 kogentno predpisuje odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečaju, ali pa dopušča veljavnost za delavca ugodnejšega dogovora.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ZDR-1 za poseben primer stečaja delodajalca posebej ureja razloge za odpoved, odpovedni rok in odpravnino. V 104. členu ZDR-1 naj bi bil določen krajši odpovedni rok od splošnega, brez možnosti ugodnejšega dogovora med delavcem in delodajalcem v smislu 9. člena ZDR-1, enako pa naj bi bila v 106. členu ZDR-1 odpravnina omejena glede osnove in višine v skladu s 108. členom ZDR-1. Sodišče je ugotovilo, da je določba 104. člena ZDR-1 kogentne narave ter da drugačen ugodnejši dogovor med delavcem in delodajalcem ni mogoč, enako pa bi moralo razlagati tudi 108. člen ZDR-1, saj gre za vsebinsko enaki določbi, ki ju ni mogoče razlagati različno. Obe določbi kogentno omejujeta obseg pravic delavcev, po eni strani zaradi preprečitve položaja, ko delavci do odpravnine in odpovednega roka sploh ne bi bili upravičeni, po drugi pa zaradi preprečitve predolgih odpovednih rokov in previsokih odpravnin. Tako 104. člen ZDR-1 kot 106. člen ZDR-1 naj bi določala posebno ureditev za primer stečajnega postopka, v okviru katerega ožje določata pravice delavca, kot jih sicer ZDR-1 določa kot minimalne pravice. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbe 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju,2 po kateri družba po nastopu insolventnosti ne sme prevzemati novih obveznosti in opraviti dejanj, zaradi katerih bi bili upniki družbe obravnavani neenakomerno. Zato toženka meni, da je nedopustno ravnanje organov družbe, s katerim si vnaprej, za primer stečajnega postopka, izgovorijo poseben, bistveno ugodnejši položaj, kot bi ga lahko dosegli ostali upniki.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku3 preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožnik, ki mu je bila dne 15. 11. 2017 pogodba o zaposlitvi za delovno mesto izvršnega direktorja za področje financ in kontrolinga odpovedana, ker je njegovo delo postalo nepotrebno zaradi začetka stečajnega postopka, je v stečajnem postopku priglasil terjatev iz naslova odpravnine v višini osemnajstih njegovih plač. Stečajni upravitelj je priglašeno terjatev priznal, toženka kot stečajni upnik pa jo je prerekala.

9. Za odločitev o tem, do kakšne odpravnine je upravičen tožnik, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je njegovo delo postalo nepotrebno zaradi začetka stečajnega postopka, so relevantne določbe 106., 108. in 9. člena ZDR-1, glede na čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi (26. 3. 2008) pa tudi določbe 7., 107., 109. in 72. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih4, (slednja v povezavi s 13. členom individualne pogodbe o zaposlitvi) ter razmerja med temi določbami.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri pravnem predniku stečajnega dolžnika družbe L., d. d. – v stečaju od 16. 9. 1977 dalje, nazadnje na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2008, ki jo je sklenil za delovno mesto izvršnega direktorja za področje financ in kontrolinga. Pogodba o zaposlitvi je bila 15. 11. 2017 redno odpovedana iz poslovnega razloga zaradi začetka stečajnega postopka, tožniku pa je delovno razmerje pri stečajnem dolžniku prenehalo s potekom odpovednega roka 30. 11. 2017. V 13. členu individualne pogodbe o zaposlitvi sta stranki določili, da tožniku v primeru odpovedi pripada odpravnina v višini osemnajstih plač, osnovo za izračun pa predstavlja povprečje prvih dvanajst bruto po tej pogodbi izplačanih plač.

11. V skladu s 106. členom ZDR-1 imajo delavci, ki jim je v stečajnem postopku odpovedana pogodba o zaposlitvi, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Ta vključuje določbo o osnovi za izračun odpravnine (prvi odstavek 108. člena ZDR-1), določbo o višini odpravnine (drugi odstavek 108. člena ZDR-1) ter določbo, da odpravnina ne sme presegati desetkratnika osnove (četrti odstavek 108. člena ZDR-1).

12. Glede omejitve višine odpravnine, ki je določena v četrtem odstavku 108. člena ZDR-1, se postavlja vprašanje, ali se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorita za višjo odpravnino, kot je določena v 108. členu ZDR-1, ali pa je to določbo treba obravnavati kot prisilni predpis, ki onemogoča tak dogovor.

13. Revizija neutemeljeno graja domnevno nekonsistentnost stališča sodišča, ki določbo prvega odstavka 104. člena ZDR-1 o dolžini odpovednega roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku šteje za kogentno, torej takšno, ki onemogoča drugačno (bolj ugodno) ureditev s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo, obenem pa določbo 106. člena ZDR-1 šteje le za pojasnjevalno.

14. Zmotno je že revizijsko izhodišče, da tako kot 106. člen ZDR-1 (odpravnina v stečaju) napotuje na uporabo 108. člen ZDR-1 (splošna določba o odpravnini), tudi 104. člen ZDR-1, ki določa 15-dnevni odpovedni rok v stečaju, napotuje na uporabo 94. člena ZDR-1, ki določa minimalne odpovedne roke. Med tem ko 106. člen ZDR-1 glede tega, do kakšne odpravnine je upravičen delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v stečajnem postopku, v resnici napotuje na določbo 108. člena ZDR-1 (kar pomeni, da ima tak delavec pravico do odpravnine v takšni višini, kot je predvidena za vse primere, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti), pa med 104. členom ZDR-1 in 94. členom ZDR-1 ni takšne povezave. Prvi odstavek 104. člena ZDR-1 jasno določa 15-dnevni odpovedni rok, če stečajni upravitelj v stečajnem postopku odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno zaradi začetka stečajnega postopka in se pri tem ne sklicuje na splošno ureditev minimalnih odpovednih rokov v 94. členu ZDR-1. Tako je jasno, da je določba 104. člena ZDR-1 o dolžini odpovednih rokov v primeru stečaja specialna določba v razmerju do splošne določbe 94. člena ZDR-1 o minimalnih odpovednih rokih.

15. Določba 106. člena ZDR-1 ni potrebna zato, da bi določila višino odpravnine, ki bi bila v primeru stečaja drugačna, kot sicer velja za primer odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, temveč zato, da se poudari, da imajo ti delavci sploh pravico do odpravnine, ki je po višini enaka, kot gre delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izven stečajnega postopka odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Ni torej mogoče šteti, da je določba 106. člena ZDR-1 specialna določba v tem smislu, da je v primeru stečaja najvišja možna odpravnina takšna, kot jo določa 108. člen ZDR-1, obenem pa splošna določba 108. člena ZDR-1 za vse druge primere odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti (to je za odpovedi, ki so podane izven insolvenčnih postopkov) dopušča drugačen dogovor o višini odpravnine. V resnici 106. in 108. člen ZDR-1 določata enako višino odpravnine. Tudi zato teorija poudarja, da je določba 106. člena ZDR-1 pravzaprav nepotrebna, saj le ponavlja, kar že izhaja iz 108. člena ZDR-1. Ta pravica bi delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi stečaja, šla tudi brez določbe 106. člena ZDR-1. Smisel te določbe je v tem, da je zakonodajalec tem delavcem (pre)dolgo zanikal pravico do odpravnine in je želel s takšno izrecno določbo odpraviti vsakršen dvom o tem, da tudi tem delavcem pripada odpravnina.5

16. V času, ko sta tožnik in stečajni dolžnik sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi so še veljale določbe ZDR, zato je dopustnost pogodbenih določb o višini odpravnine treba presojati na tega zakona. Določbe ZDR o omejitvi avtonomije pogodbenih strank (7. člen), odpravnini v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (109. člen) ter pravici do odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku (107. člen) so sicer povsem identične določbam 9., 106. in 108. člena ZDR-1. Glede odnosa med 7. in 109. členom ZDR je vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 365/2008 z dne 19. 4. 20106 zavzelo stališče, da v četrtem odstavku 109. člena ZDR določena omejitev višine odpravnine ni določena kot zakonsko določeni maksimum, ki bi kot ius cogens preprečeval ugodnejšo ureditev s katerokoli kolektivno pogodbo. Omejuje le višino odpravnine po drugem odstavku 109. člena ZDR tako, da se pri delavcih, zaposlenih nad 30 let, daljša delovna doba ne pozna več pri višini odpravnine, temveč vselej znaša desetkratnik osnove. Tako določena odpravnina je še vedno zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba – ne nazadnje pa vedno tudi pogodba o zaposlitvi – lahko preseže. 17. Delavec je zato upravičen do odpravnine, ki presega desetkratnik osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1 ne le, če je višja odpravnina določena s panožno kolektivno pogodbo, ampak tudi v primeru, če je to ob upoštevanju načela in favorem iz 9. člena ZDR-1, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi ali podjetniško kolektivno pogodbo.

18. Določba četrtega odstavka 109. člena ZDR oziroma četrtega odstavka 108. člena ZDR-1, da višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka istega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače, na prvi pogled kaže na to, da bi bila višja odpravnina dopustna le, če bi bila dogovorjena v panožni kolektivni pogodbi, ne pa tudi, če je dogovorjena v podjetniški kolektivni pogodbi ali pa pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa je navedeno določbo treba tolmačiti kot opredelitev (minimalne) višine odpravnine v primeru, ko je delavec pri delodajalcu zaposlen več kot 30 let. V takšnem primeru se odpravnina ne viša več za 1/3 osnove za vsako nadaljnje leto dela pri delodajalcu, ampak ostane omejena na desetkratnik osnove, kar ustreza tridesetim tretjinam osnove. Sicer pa je bila v zgoraj navedenih zadevah, o katerih je vrhovno sodišče odločalo v letih 2009 in 2010, dosojena odpravnina, ki je presegala desetkratnik osnove, določena v podjetniški kolektivni pogodbi in ne v panožni kolektivni pogodbi.

19. Navedeno potrjuje tudi zgodovinski razvoj ureditve tega vprašanja. Pred ZDR, katerega ureditev je identična sedaj veljavni, je bilo to področje urejeno v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami) in Zakonu o jamstvenem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97). V skladu s tema zakonoma je sodna praksa štela, da so delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, šele od novele ZJSRS iz leta 1999 upravičeni do odpravnine v višini in pod pogoji, kot so bili za presežne delavce določeni v Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 1990 (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami). Pred tem so sodišča tovrstne zahtevke zavračala, vse do izdaje sklepa U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003, v katerem je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da pravica do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, izhaja že iz določb Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990. Zaradi številnih nejasnosti se je zakonodajalec odločil, da v ZDR, kot splošnem zakonu, uredi tudi vprašanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih insolventnosti delodajalca, vključno z vprašanjem pravice do odpravnine.7

20. Tožnik je do vtoževane odpravnine upravičen tudi neposredno na podlagi pogodbe o zaposlitvi v povezavi z 72. členom ZDR. Tožnik in stečajni dolžnik sta se v 13. členu individualne pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da ima tožnik v primeru, da mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, pravico do odpravnine v višini osemnajstih njegovih plač, pri čemer je osnova za izračun povprečje prvih dvanajstih bruto izplačanih plač poslovodnemu delavcu po tej individualni pogodbi o zaposlitvi. V skladu z 72. členom ZDR (vsebinsko enaka je tudi določba 73. člena ZDR-1) sta stranki lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredili pravice, obveznosti in ugodnosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V okvir takšnega drugačnega urejanja pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi sodi tudi določba 13. člena individualne pogodbe o zaposlitvi o pravici do odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovodnemu delavcu. Ta določba je jasna. Tožnik je do odpravnine v višini osemnajstih plač upravičen v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in celo v primeru odhoda v pokoj, predčasne upokojitve ali upokojitve iz zdravstvenih razlogov), kar pomeni tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku.

21. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da določba 106. člena ZDR-1 ne pomeni kogentne določbe, ki bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečaju preprečevala možnost ugodnejšega dogovora s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

22. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

23. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 1.338,09 EUR (odgovor na revizijo 1.800 točk oz. 1.080,00 EUR, materialni stroški v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in še 1 % od presežka nad 1.000 točk, kar znaša 16,80 EUR ter 22 % DDV v znesku 241,29 EUR).

1 ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji. 2 ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/07 in nadaljnji. 3 ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 4 ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadajnji. 5 Glej Barbara Kresal v Zakon o delovni razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, GV. Založba 2019, str. 654. 6 Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 365/2008 z dne 19. 4. 2010 zavzelo stališče, da gre pri omejitvi višine odpravnine po 109. členu ZDR za zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba (v konkretnem primeru podjetniška kolektivna pogodba) in – ne nazadnje vedno tudi pogodba o zaposlitvi – lahko preseže. Enako tudi v sodbah VIII Ips 328/2008, VIII Ips 329/2008, VIII Ips 330/2008,VIII Ips 331/2008, VIII Ips 332/2008 in VIII Ips 333/2008 z dne 9. 2. 2009. 7 Glej Poročevalec državnega zbora št. 90 z dne 19. 11. 2001.