Jedro

V prvem odstavku 83.člena ZDZdr je določeno, da lahko sodišče na predlog psihiatrične bolnišnice s sklepom odloči, da se zdravljenje osebe nadaljuje v nadzorovani obravnavi, in da se čas zdravljenja v nadzorovani obravnavi podaljša vsakič za največ šest mesecev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez njegove privolitve za obdobje šestih mesecev, od 9. 7. 2025 do 9. 1. 2026 (točka I), za koordinatorko nadzorovane obravnave je določilo A. A., zaposlena pri Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (točka II), odločilo, da lahko koordinatorka nadzorovane obravnave od nasprotnega udeleženca zahteva, da prebiva v določenem kraju oziroma lahko od njega zahteva, da ji zagotovi dostop do prostorov, kjer biva (točka III) ter odločilo, da se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča (točka IV).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec po svoji odvetnici. Navaja, da se nasprotni udeleženec ne strinja, da bi se še nadalje zdravil v okviru nadzorovane obravnave, ker lahko zdravstveno stanje ustrezno in učinkovito nadzira sam. Sklep izpodbija zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nikakor se ne more strinjati s tem, da mu je nadzorovana obravnava sploh potrebna, še manj pa, da je že ogrožal sebe in svoje zdravje ter druge in njihovo zdravje. Pred 20 leti je ogrožal premoženje drugih v stiski preživetja. Napaka izpred 20 let ne more biti razlog za nadzorovano obravnavo. Tudi obdobje, za katerega bi se lahko izrekla nadzorovana obravnava, bi moralo biti omejeno. Ni nasilen, ni škodljiv za okolico, nikomur nič žalega ne stori in ne bi storil. Sodišče ni presojalo, ali je ogrožanje, ki ga predlagatelj sploh ne definira, resnično posledica duševnega stanja ali posledica jemanja kanabinoidov. Izvedenka negira stališče psihiatrinje že s tem, ko psihiatrinja navede, da se nemudoma po prenehanju jemanja terapije stanje poslabša. Izvedenka pa je povedala, da do tega v večini primerov pride v roku enega leta. Zato bi se mu moralo omogočiti, da se preveri njegovo funkcioniranje brez nadzorovane obravnave in četudi zdravil ne bi jemal, ne bi nastala nepopravljiva škoda. V posledici pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče mora upoštevati časovni okvir, ki je relevanten za konkretno nadzorovano obravnavo, odločitev pa se nanaša na neaktualno stanje, ki danes nima več teže. Pogoj, da bi nasprotni udeleženec ogrožal sebe in druge, svoje zdravje ali zdravje drugih, tako ni izpolnjen. Samo uživanje konoplje ne pomeni psihično težavo, zaradi katere bi nekdo bil deležen zdravljenja nadzorovani obravnavi. Sklep nasprotuje dokazom v spisu in je sam s sabo v nasprotju.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 83. člena ZDZdr1 odredilo nadaljnje zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi za čas šest mesecev.

5.V skladu s 30. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), v zvezi s 366. in 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje preizkusilo pritožbo v mejah pritožbenih razlogov ter opravilo uradni pritožbeni preizkus, pri čemer kršitev ni ugotovilo. Zato sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, povzema razloge sodišča prve stopnje ter v nadaljevanju odgovarja le še na pritožbene navedbe.

6.Sodišče prve stopnje je natančno dokazno ocenilo zaključke izvedenke psihiatrične stroke, izpovedbo nasprotnega udeleženca, skrbnice nasprotnega udeleženca ter koordinatorke nadzorovane obravnave ter na podlagi njihove skupne dokazne ocene prepričljivo zaključilo, da so še vedno podani pogoji za zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi (točke 6, 8, 15, 17, 18 in 20 obrazložitve), kot jih predpisuje drugi odstavek 80. člena ZDZdr.

7.Sodišče je pravilno sledilo zaključkom izvedenke, da paranoidna shizofrenija in škodljivo uživanje kanabinoidov predstavljata psihični motnji, ki potrebujeta redno zdravljenje z zdravili, saj v kolikor nasprotni udeleženec ne bi prejemal terapije, bi se bolezen v kratkem poslabšala v tolikšni meri, da več ne bi mogel ustrezno funkcionirati v domačem okolju. Nasprotni udeleženec se je že zdravil v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, saj je pod vplivom blodnjave simptomatike ogrožal svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih2 . Pri čemer je do bistvenega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja vselej prišlo zaradi nerednega jemanja ali opustitve jemanja predpisanih zdravil. Vse od zadnje hospitalizacije se zdravi v obliki nadzorovane obravnave, ki mu zagotavlja do te mere stabilno psihično stanje, da lahko še zadovoljivo funkcionira v domačem okolju. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče odločitev oprlo na okoliščine izpred 20 let.

8.Sodišče prve stopnje je v oceni izpovedbe nasprotnega udeleženca pravilno poudarilo, da iz nje izhaja izrazita nekritičnost do njegovega bolezenskega stanja, saj je večkrat izpostavil, da je prepričan, da zdravljenja ne potrebuje. Tako izvedenka kot v postopku zaslišane osebe so v celoti potrdile, da nasprotni udeleženec nima nikakršnega uvida v svoje bolezensko stanje, da je prepričan, da terapije ne potrebuje in meni, da mu ta celo škoduje.

9.Sodišče je zato prepričljivo presodilo, da bo nasprotni udeleženec zdravljenje opustil takoj, ko ga v to več ne bo silil ukrep nadzorovane obravnave, saj je do svoje bolezni popolnoma nekritičen. Pri zdravljenju sodeluje, kot je sam navajal, zgolj zaradi zunanjega motiva, to pa je obstoj sklepa o sprejemu v nadzorovano obravnavo. Z opustitvijo zdravljenja pa bi hudo ogrozil lastno zdravje, saj bi prišlo do poslabšanja njegovega duševnega stanja in v akutni fazi bi lahko bilo ponovno ogroženo življenje in zdravje nasprotnega udeleženca in drugih, kar je bilo tudi razlog preteklih prisilnih hospitalizacij (točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10.V prvem odstavku 83.člena ZDZdr je določeno, da lahko sodišče na predlog psihiatrične bolnišnice s sklepom odloči, da se zdravljenje osebe nadaljuje v nadzorovani obravnavi, in da se čas zdravljenja v nadzorovani obravnavi podaljša vsakič za največ šest mesecev. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavani zadevi po poteku šestih mesecev ponovno natančno preverjalo, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr. Zato je potrebno kot neutemeljen zavrniti tudi pritožbeni očitek, da sodišče izrečenega ukrepa ne bi smelo ponovno izreči.

11.Sodišče prve stopnje je že pojasnilo, da je izrečen ukrep nujen in zato sorazmeren, poleg tega pa gre za ukrep, ki v najmanjši možni meri omejuje osebno svobodo zdravljene osebe.3 Zdravljenje v nadzorovani obravnavi poteka v domačem okolju in je nedvomno bistveno milejši ukrep od zdravljenja brez privolitve v psihiatrični bolnišnici.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13.O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, skupaj z ostalimi stroški odvetnice, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti (51. člen ZDZdr).

-------------------------------

1. Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS št. 77/2008, 46/2015).

2. Prvič je bil prisilno hospitaliziran v letu 2005, ter nato še večkrat v fazah psihotičnega poslabšanja, ko se je njegovo bolezensko stanje bistveno poslabšalo zaradi nerednega jemanja ali prenehanja jemanja zdravil, in sicer v letih 2007, 2013, 2014 in nazadnje v letu 2017.

3. VSL sklep II Cp 1928/2017 z dne 30. 8. 2017.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 30, 51, 80, 80/2, 83, 83/1 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 350, 366

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.