Jedro

Tožnikova navedba, da je zamudil rok za vložitev pritožbe zoper prvostopno upravno odločbo zato, ker je na Hrvaškem zbiral dokumentacijo, ki jo je želel pritožbi priložiti, ni opravičljiv razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.11.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada L. brez datuma. S tem sklepom je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zavrgel kot prepozno ob tem vloženo pritožbo zoper sklep prvostopnega organa z dne 17.11.1988, o prisilni izterjavi dolga.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi. Tudi samo je menilo, da je tožnik sicer ravnal v skladu s 103. do 107. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000), ko je ob zamujenem roku za vložitev pritožbe zoper sklep o prisilni izterjavi dolga vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati z njim tudi pritožbo. Vendar pa je tudi menilo, da je presoja tožene stranke in prvostopnega organa, da razlogi, ki jih je tožnik navedel kot razloge za zamudo za vložitev pritožbe, torej razlogi za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, niso utemeljeni. Tožnik namreč ni dokazal, da ni sam kriv za nastalo zamudo. Pritožbo bi lahko vložil brez dokazil, ki jih je kot sam zatrjuje, v času pritožbenega roka zbiral na Hrvaškem, in bi ta dokazila predložil naknadno. Poleg tega pa je imel tudi odvetnika, ki bi lahko pritožbo vložil v odprtem roku in kasneje predložil še dokumentacijo, za katero tožnik zatrjuje, da je pravno relevantna za odločitev o tej stvari. Prvostopno sodišče pa je kot neutemeljeno zavrnilo tožbeno navedbo, da gre za bistveno kršitev zato, ker prvostopni upravni akt nima datuma. Samo zaradi tega namreč po presoji prvostopnega sodišča ni ogrožena pravilnost in zakonitost te odločbe. Ker sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga z dne 17.11.1998, s katerim je prvostopni upravni organ odločil o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja tožnika, ni predmet tega upravnega spora, je prvostopno sodišče zavrnilo tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta akt. Tožnik vlaga pritožbo zoper prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, podredno pa razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru ni pravilna. Prvostopnemu upravnemu aktu manjka datum, zato ni popoln. Datum je namreč bistvena sestavina vsake odločbe, ker določeni roki tečejo od izdaje odločbe, ne pa zgolj od prejema le te. Vztraja pri svojih navedbah iz pritožbe z dne 23.4.1999. Meni, da je treba ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Njegova samostojna obratovalnica je prenehala dne 31.1.1994, dejavnost pa se je od leta 1989 opravljala zgolj na ozemlju Republike Hrvaške. Absurdno se mu zdi, da sodišče spodbuja stranke k temu, naj vlagajo nepopolne pritožbe in naj jih kasneje dopolnjujejo. To namreč poziva k večanju stroškov in zaostankov na sodiščih in pred upravnimi organi. Pripominja tudi, da so bili določeni davki in prispevki plačani, vendar tega niti prvostopno sodišče niti upravni organ ni upošteval. Pritožbi so bila priložena tudi vsa dokazila. Meni, da sodišča oziroma upravni organi ne odločajo zgolj po predpisih, pač pa sta pravni vir tudi sodna praksa in morala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Prvostopno sodišče je tožniku pravilno pojasnilo vsebino določb 103. do 107. člena ZUP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje kot poseben pravni institut, s katerim se stranki, ki zamudi rok za kakšno procesno dejanje, pa s potekom tega roka izgubi pravico za opravo takšnega dejanja v kasnejšem času, omogoči, da iz opravičljivih razlogov zahteva vzpostavitev stanja zadeve v čas pred nastankom zamude, pri čemer mora hkrati s predlogom za vzpostavitev v prejšnje stanje izvesti tudi zamujeno dejanje.

V obravnavanem primeru je tožnik zamudil rok za vložitev pritožbe zoper prvostopni upravni akt: sklep o prisilni izterjavi dolga. Ta je bil po podatkih upravnega spisa tožnikovemu odvetniku vročen 9.4.1999, pritožba zoper ta sklep pa je bila vložena 23.4.1999, kar je po izteku 8-dnevnega pritožbenega roka, na katerega je bil tožnik pravilno opozorjen v pravnem pouku izpodbijanega prvostopnega akta. Tožnik je hkrati s pritožbo vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem pa je kot razlog za zamudo navedel svoj odhod v Republiko Hrvaško, kjer naj bi zbiral dokumentacijo za pritožbo zoper sklep Davčnega urada L. o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 7.11.1998. Tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi, ki jih je za zamudo roka za vložitev pritožbe navedel tožnik, niso opravičljivi. Za zamudo roka je stranka sama kriva, saj bi, kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, lahko pritožbo vložila sama oziroma njen odvetnik pred iztekom pritožbenega roka in bi dokumentacijo, ki jo je, kot zatrjuje, iskala v Republiki Hrvaški, pritožbi priložila kasneje. Takšno poslovanje ne bi bilo v nasprotju z ZUP ali ZUS in prav tako ne z obstoječo upravno in upravno sodno prakso. S takšnim postopanjem se tudi ne povečujejo stroški, pa tudi ne sodni zaostanki, kot zmotno meni tožnik. Takšno stališče strankam daje le možnost, da v primeru, kadar do dokazov, ki so pomembni za odločanje o pritožbi, ne morejo priti v pritožbenem roku, ki ga določa zakon in je prekluziven ter ga ni mogoče podaljšati, potrebno dokumentacijo priložijo pritožbi kasneje. Takšno postopanje upravnih organov in sodišč je v korist stranke, ne pa v njeno škodo.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da je sicer dejstvo, da prvostopni upravni akt nima datuma, kršitev pravil postopka, vendar ne takšna, ki bi vplivala na pravilnost odločitve, oziroma na to, da ne bi bilo mogoče določiti začetka teka rokov za opravo posameznih procesnih dejanj. Za ta primer ta datum na prvostopnem sklepu ni pomemben, saj rok za pritožbo teče od dneva vročitve prvostopnega akta stranki (235. člen ZUP). Na odločitev o stvari pa ne vplivajo kraj in čas poslovanja obratovalnice in čas prenehanja, kajti za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje je treba izkazati opravičljive razloge, ki jih ne zakrivi stranka sama.

Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena navedba, da sodišče ne sodi zgolj po prepisih, temveč da mu je pravni vir tudi sodna praksa in zlasti morala. V 125. členu Ustave Republike Slovenije je namreč določeno, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani pa so na ustavo in zakon.

Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na sam sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja, pa v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zavrženju pritožbe kot prepozne, niso upoštevni, ker se ne nanašajo na upravni akt, ki je predmet tega upravnega spora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS, po katerem v primeru, ko sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost upravnega akta, kar je tudi ta primer, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.