Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Neupoštevna je navedba tožeče stranke, da po določbi 2. odst. 372. člena ZOR triletni zastaralni rok ne velja za obročna odplačila, saj tožeča stranka ne vtožuje obročnega odplačila, temveč plačilo v enkratnem znesku obračunanih obresti. Za obresti kot akcesorno terjatev pa ne more veljati daljši zastaralni rok kot za glavno terjatev - v danem primeru torej pravilno upoštevan triletni zastaralni rok.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo plačilni nalog istega sodišča z dne 14.11.1997, opr. št. I Pl 1195/97 in v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 178.401,00 SIT s pripadki. Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 25.3.1992 sklenili pogodbo o toženčevem obročnem odplačevanju regresne terjatve tožeče stranke, da je toženec to obveznost izpolnil kot je bilo dogovorjeno 16.3.1994 in da je toženec za čas od 25.3.1992 dolgoval poleg glavnice tudi zakonite zamudne obresti, ki jih po isti pogodbi ob plačilu zadnjega obroka glavnice obračuna tožeča stranka. Ker je tožeča stranka vložila mandatno tožbo za plačilo nateklih zamudnih obresti dne 15.11.1997, je sodišče prve stopnje upoštevalo toženčev izrecno uveljavljani ugovor zastaranja terjatve tožeče stranke in to spričo poteka triletnega zastaralnega roka.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Kot pritožbena razloga uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je toženec obresti dolžan plačati, saj se je k temu zavezal s pogodbo. Plačilu obresti bi se lahko izognil tako, da bi dolgovano glavnico poravnal v enkratnem znesku. Meni, da terjatev ni zastarala in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. odstavek 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da triletni zastaralni rok ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve. Predlaga ustrezno spremembo prvostopne sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Terjatev obračunanih obresti, ki jo uveljavlja tožeča stranka, je dospela v plačilo 16.3.1994. Mandatna tožba je bila vložena 15.11.1997, torej po preteku triletnega zastaralnega roka in je nedvomno zastarala. Navedbi tožeče stranke, da po določbi 2. odst. 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) triletni zastaralni rok ne velja za obročna odplačila, pritožbeno sodišče ni moglo slediti, saj tožeča stranka sploh ne vtožuje obročnega odplačila, temveč plačilo v enkratnem znesku obračunanih obresti. Za obresti kot akcesorno terjatev pa ne more veljati daljši zastaralni rok kot za glavno terjatev - v danem primeru torej pravilno upoštevan triletni zastaralni rok.
Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena v času izdaje prvostopne sodbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), je bilo treba pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP/77 (glede stroškov tožeče stranke, ki s pritožbo ni uspela) in na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP/77 (glede stroškov tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki jih glede na stanje stvari, vsebino pritožbe in vsebino odgovora na pritožbo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).