Jedro

Tožba na ugotovitev obstoja služnosti ne predstavlja ustrezne oblike pravnega varstva, ki bi prekinila proces osvoboditve služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z osebnimi motornimi vozili in kmetijskimi stroji v širini 3 m, kot izhaja iz označene poti na načrtu parcel z dne 26.7.2004, ki je sestavni del sodbe, in sicer po služečem zemljišču parc. št. 72/1 vl. št. 76 k.o. V., last prvostožene stranke, in parc. št. 70/2 vl. št. 32 iste k.o., last drugotožene stranke, v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 74 vl. št. 428 iste k.o., last tožnice in glede vknjižbe te služnostne pravice po pravnomočnosti sodbe na predlog tožnice ter glede povrnitve pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15-ih dni povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 807,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15-dnevnega roka dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ker je nepravilno uporabilo določbo 286. čl. ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je kljub temu, da se je tožena stranka šele na drugem naroku pričela sklicevati, da je priposestvovala svobodo zaradi neizvrševanja služnosti s strani tožnice več kot tri leta, te navedbe obravnavalo, čeprav bi jih lahko podala najkasneje na prvem naroku. V konkretnem primeru ne gre za ugovor materialnega prava, kot meni sodišče prve stopnje, temveč gre za del dejanskih navedb, saj se je tožena stranka na drugem naroku pričela sklicevati, da je priposestvovala svobodo. Izpodbijana sodba pa v celoti temelji na obravnavi tega ugovora. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožba na ugotovitev služnosti ne predstavlja ustrezne oblike pravnega varstva, ki bi mu bilo mogoče pripisati prekinitev procesa osvoboditve sporne služnosti. Nesporna je dejanska ugotovitev, da so tožene stranke pritožnici dne 26.12.2000 prepovedale uporabo sporne poti. Da ne bi prišlo do nasilja, pritožnica zaradi prepovedi sporne poti ni uporabljala, temveč se je odločila spor rešiti na miren način, tako da je vložila tožbo na ugotovitev obstoja sporne služnosti. Tožba je bila vložena znotraj triletnega roka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razumeti, da je sodišče prve stopnje štelo, da je popolno tožbo prejelo 30.12.2003, kar pomeni po preteku treh let od začetka neizvrševanja služnosti dne 26.12.2000. To ne drži, saj je pritožnica tožbo 25.12.2003 poslala sodišču po faksu. Glede na določbo 112. čl. ZPP se šteje, da je prispela vloga na sodišče tega dne in je torej pravočasna. Ne gre spregledati niti dejstva, da je bila tožba oddana na pošto priporočeno dne 29.12.2003. Triletni rok za vložitev tožbe se je iztekel dne 26.12.2003, ko je bil v RS praznik. Dne 27.12.2003 je bila sobota, naslednji dan nedelja. Tožba je bila tako oddana priporočena na pošto prvi možni delovni dan po izteku roka, kar upoštevaje določbo 4. odst. 111. čl. ZPP pomeni, da je bila oddana pravočasno in znotraj triletnega roka. Pritožnica meni, da je s tem, ko je vložila tožbo na ugotovitev služnosti, prišlo do prekinitve procesa osvoboditve služnosti. V izpodbijani sodbi se navaja, da proces osvoboditve služnosti prekine vsaka ponovna izvršitev služnosti. Ta je lahko dejanska ali pravna. V konkretnem primeru je pritožnica posegla po pravni poti, tako da je vložila predmetno tožbo. Meni, da tožba na ugotovitev služnosti pomeni ustrezno pravno varstvo, s katerim je prišlo do pretrganja procesa osvoboditve služnosti. Sodišče prve stopnje stoji na napačnem materialnopravnem stališču, da ustrezno pravno varstvo pomeni zgolj tožba, s katero se zahteva varstvo izvrševanja služnosti v obliki posestnega varstva ali actio confesoria, ki jo ureja 212. čl. SPZ. Pri tem nenatančno povzema avtorja komentarja SPZ, ko slednji na strani 876 podaja zgolj svoje mnenje o tem, da tožba na ugotovitev služnosti ne pomeni prave oblike varstva služnosti kot pravice. Pritožnica se s takim mnenjem ne strinja in meni, da vložena tožba pomeni ustrezno pravno varstvo. S tako tožbo se z učinkom pravnomočnosti enkrat za vselej razreši spor o tem, ali služnost obstaja ali ne in ali je služnost varovana ali ne. Poudarja, da se v primeru actio confesoria v sporu ravno tako dokazuje obstoj služnosti, tako kot v primeru tožbe na ugotovitev obstoja služnosti (M. Juhart in ostali, SPZ s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, stran 878). Zato je nelogična ugotovitev sodišča, da naj tožba na ugotovitev služnosti ne bi pomenila ustreznega pravnega varstva, saj naj bi bil njen cilj ugotoviti, ali služnost obstaja ali ne, ne pa varovanje obstoječe služnosti in njenega izvrševanja. Sprašuje se, kakšno je lahko še močnejše varstvo od tega, da se s pomočjo sodišča zahteva meritorna odločitev o tem, ali služnost obstaja ali ne ter katera je lahko še močnejša podlaga za izvrševanje služnosti, kot je pravnomočna sodna odločba. Ker tožnica nasilja ne mara, je vložila predmetno tožbo v prepričanju, da je ustrezno poskrbela za varstvo svojih pravic.

Na pritožbo sta toženki po pooblaščencu odgovorili in predlagali, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni zasledilo nobenih kršitev.

Ob trditvah, da ji toženki zanikata obstoj služnosti in sta ji prepovedali uporabo služnostne poti, se je tožnica poslužila pravnega varstva z vložitvijo tožbe na ugotovitev obstoja služnosti (1. odst. 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, oz. 218. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Glede na to, da tožnica od prepovedi (to je od 26.12.2000) dalje poti ni več uporabljala, sta toženki podali ugovor prenehanja služnosti na podlagi zakona. Gre za materialnopravni ugovor in ne za dejanske navedbe, podane v nasprotju s 1. odst. 286. čl. ZPP, kar navaja pritožba in sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP. Tožnica je vložila tožbo pred iztekom treh let od dneva prepovedi in v tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim razlogom o pravočasno vloženi tožbi (glede na določbo 112. čl. ZPP se šteje, da je vloga, podana po faksu, prispela na sodišče tega dne). Stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje (1. odst. 58. čl. ZTLR oz. 1. alinea 223. čl. SPZ). Stanje neizvrševanja mora trajati tri leta in z iztekom časa stvarna služnost preneha na podlagi samega zakona. Gre za t.i. osvoboditev služnosti kot posebno kvalificirano obliko prenehanja stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja. Ta proces osvoboditve služnosti pa prekine vsaka ponovna izvršitev služnosti, ki je lahko, kot je že pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, ne le dejanska, ampak tudi pravna, ko lastnik gospodujočega zemljišča vloži zahtevo za pravno varstvo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da tožba na ugotovitev obstoja služnosti ne predstavlja ustrezne oblike pravnega varstva, ki bi prekinila proces osvoboditve služnosti. Služnostnemu upravičencu sta v okviru splošnega varstva služnosti poleg motenjske tožbe na voljo dve tožbi: tožba na ugotovitev obstoja služnosti in tožba na varstvo služnosti (konfesorna tožba - 212. čl. SPZ, prej 57. člen ZTLR). Medtem ko se bo služnostni upravičenec poslužil tožbe na ugotovitev obstoja služnosti v primeru, ko bo lastnik služečega zemljišča ugovarjal njenemu obstoju, a ga v njenem izvrševanju ne bo motil oz. preprečeval, pa se bo v slednjem primeru moral poslužiti motenjske tožbe ali posebne tožbe na varstvo služnosti, urejene v cit. 212. čl. SPZ. Ta varuje obstoječo služnost in njeno izvrševanje, medtem ko v primeru tožbe na ugotovitev obstoja služnosti ne gre za poseg v izvrševanje služnosti, ampak je njen cilj le rešiti spor strank, ali služnost obstaja ali ne. V konfesorni tožbi, kot se pravilno navaja že v pritožbi, pa mora tožnik dokazati tako obstoj služnosti, kot tudi dejstvo, da ga toženec ovira oziroma preprečuje pri njenem izvrševanju. Zato v obravnavanem primeru z vloženo tožbo na ugotovitev obstoja služnosti ni prišlo do prekinitve procesa osvoboditve služnosti, kot je vse pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, enako toženki, katerih odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitve te zadeve (154.,155. in 165. čl. ZPP).