Jedro

Postopkovna kršitev ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj zaradi nje izid postopka ni drugačen, kot bi bil sicer. Procesnopravna presoja kršitve namreč pokaže, da je sodišče dejansko ugotovitev o poslovnem sodelovanju pravdnih strank oprlo tudi na številne druge listine in izpoved toženca. Z zornega kota Vrhovnega sodišča ni razloga za dvom, da bi bil rezultat, dobljen s pomočjo metode proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, v okviru katere sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo spornega dokaznega gradiva, enak tistemu, ki je predmet revizijskega preizkusa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec drugi tožnici plačati 205.503,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 159.886,46 EUR od 28. 2. 2004 in od 45.617,07 EUR od 14. 9. 2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek druge tožnice in v celoti zahtevek prvega tožnika za plačilo 49,246.866,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2004 do plačila je zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo 205.503,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2004 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti vračila denarja na podlagi pogodbe z dne 28. 2. 2001. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije druge tožnice zaradi odstopa terjatve je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbo v izpodbijanem delu v zvezi s prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v izjavo z dne 8. 12. 1996, ki ga je druga tožnica predlagala in predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej, izvedba tega dokaza pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženec je to procesno kršitev pravočasno uveljavljal. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker obstaja nasprotje med zapisnikom Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zadevi P 104/2007 z dne 21. 10. 2008 o zaslišanju J. K, iz katerega izhaja, da so bile odstopljene terjatve s seznama 59 dolžnikov, med katerimi je naveden tudi toženec. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo, da je druga tožnica tožencu izročila znesek, naveden v posojilni pogodbi.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevani očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bil podan, ker je sodišče ugotovilo, da je druga tožnica tožencu izročila znesek, naveden v posojilni pogodbi, je graja dokazne ocene sodišča, ki na revizijski stopnji sojenja pomeni nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je omenjeni očitek tudi nekorekten, saj je izpeljan iz predpostavke, ki ni točna. Ne drži namreč, da sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnica tožencu izročila znesek, naveden v posojilni pogodbi. Nasprotno, zaključili sta, da je treba posojilno pogodbo z dne 28. 2. 2001 dejansko obravnavati kot sporazum o likvidaciji kreditnih razmerij, s katerim sta stranki ugotovili višino toženčevega dolga, glavnico, obresti in način odplačevanja, kar utemeljuje sklep, da toženec drugi tožnici dolguje znesek iz tožbe ne glede na to, da ni izkazana izročitev posojila po pogodbi v enkratnem znesku.

7. Nižji sodišči nista zagrešili absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila po toženčevem mnenju podana zaradi nasprotja med zapisnikom Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zadevi P 104/2007 z dne 21. 10. 2008 o zaslišanju J. K., iz katerega naj bi izhajalo, da so bile odstopljene terjatve s seznama 59 dolžnikov, med katerimi je naveden tudi toženec. Tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači ali se na katero od njih ne sklicuje. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog.

8. Končno tudi ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v izjavo z dne 8. 12. 1996, ki ga je druga tožnica predlagala in predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej.

9. Druga tožnica je dokaz z vpogledom v izjavo z dne 8. 12. 1996 dejansko predlagala prepozno, to je s pripravljalno vlogo z dne 23. 11. 2010, saj je bil prvi narok že 26. 3. 2007. Toženec je to procesno kršitev uveljavljal pravočasno, na naroku za glavno obravnavo 6. 12. 2010. Tega ne moreta spremeniti okoliščini, relevantni po oceni sodišča druge stopnje, da je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 6. 12. 2010 na pritožbo toženca razveljavljena in da je druga tožnica sporno listino predložila v roku, ki ji ga je dodelilo sodišče prve stopnje. Zadošča enkratno opozorilo na procesno kršitev, ki ga razveljavitveni sklep ne more izničiti. S pozivom drugi tožnici na naroku 5. 11. 2010, naj v roku 8 dni predloži vse pogodbe o najetih kreditih, sodišče prve stopnje pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP ni moglo izključiti, saj sodišče sodi in vodi postopek po procesnem redu, ki ga določa zakon.

10. Ne glede na navedeno pa opisana postopkovna kršitev ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz sodbe sodišča prve stopnje je sicer mogoče razbrati, da je sodišče svojo dokazno oceno oprlo tudi na sporno listino (zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani sodbe), vendar pa ni niti s stopnjo verjetnosti izkazano, da je zaradi te postopkovne pomanjkljivosti izid postopka drugačen, kot bi bil sicer. Procesnopravna presoja te kršitve namreč pokaže, da je sodišče dejansko ugotovitev o poslovnem sodelovanju pravdnih strank oprlo tudi na številne druge listine (navedene na 4. strani sodbe) in izpoved toženca. Z zornega kota Vrhovnega sodišča ni razloga za dvom, da bi bil rezultat, dobljen s pomočjo metode proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, v okviru katere sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo spornega dokaznega gradiva, enak tistemu, ki je predmet revizijskega preizkusa.

11. Vrhovno sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).