Jedro

Pritožba nima prav, da bi morala biti njena obveznost plačila NUSZ urejena v najemni pogodbi in šele tedaj bi bila zavezana k plačilu nadomestila, saj zakon sam izrecno določa zavezance za plačilo in posebna pogodbena ureditev ni potrebna.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper I. in III. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 823/2015 z dne 15. 3. 2016 izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati znesek 608,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2015 dalje do plačila. II. V presežku, glede plačila zneska 4.214,14 EUR s pp se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh plačati 317,48 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo je glede I. in III. točke izreka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma v tem delu izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ustrezno odloči tudi o stroških postopka.

3. Pritožba najprej navaja, da odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obravnavanem primeru lahko temelji na določbah Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS. št. 18/84, 32/85 in 33/89, v nadaljevanju ZSZ/84). Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ/97), Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/2004, v nadaljevanju ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občine R. Po 5. točki prvega odstavka 179. člena ZUreP-1 je prenehal veljati ZSZ/97, razen prve alineje 56. člena v delu, ki se nanaša na nadomestilo. Na podlagi te določbe ZSZ/97 je ostala v veljavi ureditev plačevanja nadomestila kot izhaja iz VI. poglavja ZSZ/84. To ureditev dopolnjujejo 180. člen ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov, določbe 218. do 218. b člena ZGO-1. ki med drugim natančneje opredeljujejo stavbna zemljišča (zazidana in nezazidana), za katera se lahko nadomestilo odmeri in določbe 218. c. 218. č in 218. d člen ZGO-1. ki določajo uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni za pridobivanje podatkov za odmero nadomestila.

4. Toda pritožba poudarja, da vsi navedeni predpisi urejajo vprašanje, kdo je zavezanec za plačilo po odločbi pristojnega organa, ki odmeri NUSZ, kar pa nima nič skupnega s to pravdno zadevo, saj je v obravnavanem primeru bila zavezanec za plačilo po dokončnih in pravnomočnih odmernih odločbah pristojnega upravnega organa nesporno sama tožeča stranka, kar tekom postopka nikoli ni bilo sporno glede na predložene odločbe s strani tožeče stranke.

5. Kot pove pritožba, pa je bilo sporno ali je bila tožena stranka glede na vsebino pogodbenega razmerja med pravdnima strankama dolžna določen delež plačanega NUSZ, ki je bil odmerjen tožeči stranki kot zavezanki z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami in ga je tožeča stranka kot zavezanec tudi plačala, povrniti tožeči stranki ali ne. Ni šlo torej za vprašanje, kdo je v danem primeru zavezanec za plačilo NUSZ, da bi bilo mogoče uporabiti predpise, ki to urejajo, ampak za vprašanje, kakšno je bilo tako imenovano notranje razmerje med samima pravdnima strankama, ki se tiče morebitnih povračilnih zahtevkov tožeče stranke iz naslova plačila NUSZ, ko je bil le-ta odmerjen tožeči stranki kot zavezancu.

6. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nerazumevanja prave vsebine spora zgrešilo pravo temo sojenja. To je jasno razvidno tudi iz sklicevanja sodišča prve stopnje na sodno prakso, ki se tiče upravnih sporov, v katerih se je obravnavalo vprašanje, kdo je v nekem konkretnem primeru zavezanec za plačilo NUSZ. Sodišče prve stopnje bi se namreč v danem primeru moralo ukvarjati z vsebino sklenjenih pogodb, predvsem Pogodbe o najemu št. HD 1/2006 z dne 1. 10. 2006 in z navedbami tožene stranke, da je bilo v 6. členu te pogodbe jasno zapisano, da je najemnik dolžan plačevati stroške, “ki so vezani na obratovanje lokala”, pri čemer je tudi primeroma našteto, da so to stroški električne energije, vode, ogrevanja, telefona, odvoza smeti, torej stroški, ki so vezani na porabo zaradi obratovanja poslovnega prostora, ki je predmet najema, kar pa nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni oziroma je strošek, ki ga je treba plačevati tudi, če lokal ne obratuje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi nesporno navedbo, da tožeča stranka vsa leta trajanja najemnega razmerja po Pogodbi o najemu št. HD 1 /2006 z dne 1. 10. 2006 nikoli ni terjala vračila plačanega NUSZ, ki ne bi bilo v skladu s sklenjeno najemno pogodbo, ampak samo stroške, kot so bili dogovorjeni. Pritožbenemu stališču tožene stranice, kot je obrazloženo v tej pritožbi, sledi tudi sodna praksa. Tako sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje je zmotno ugotovljeno in je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

7. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

8. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in poudarila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter zato predlaga zavrnitev pritožbe, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški celotnega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialno pravne zaključke: (-) da tožeča stranka v tem sporu od tožene stranke terja povrnitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ), za katerega trdi, da ga je plačala namesto tožene stranke in za poslovni prostor (v izmeri 260 m2), katerega lastnica je tožena stranka, terja povračilo NUSZ, plačanega v obdobju od 2010 do 2014 v skupnem znesku 4.214,15 EUR, za poslovni prostor (v izmeri 46 m2), ki ga je imela v najemu tožena stranka, pa za isto obdobje terja povračilo plačanega NUSZ v skupnem znesku 608,91 EUR;(-) da ni sporno, da so poslovni prostori B. C. ves čas v lasti tožene stranke oziroma pred tem v lasti njenega pravnega prednika B. C. d.o.o. in da je ta nepremičnina zemljiškoknjižno samostojna nepremičnina v lasti tožene stranke oziroma pred tem njenega pravnega prednika in ne predstavlja dela nepremičnin tožeče stranke; (-) da je tožena stranka za te svoje nepremičnine plačala NUSZ, kar izhaja iz odločb o odmeri NUSZ za leta od 2010 do 2014 (v prilogi od B6 do B10), torej ravno za obdobje, za katerega tožeča stranka trdi, da ga je ona plačala namesto tožene stranke; (-) tožena stranka ni bila v ničemer obogatena, saj je obveznost plačila NUSZ za svoj lastni poslovni prostor, izpolnila; (-) da ni sporno, da je tožeča stranka lastnica, tožena stranka pa je bila do 7. 2. 2014, najemnica poslovnega prostora v izmeri 46 m2, v pritličnih prostorih G. po Pogodbi o najemu št. HD 1/2006 (priloga A10); (-) da je v 6. členu te pogodbe zapisano, da je najemnik dolžan plačevati stroške, “ki so vezani na obratovanje lokala”, pri čemer je nekaj teh stroškov tudi primeroma naštetih, toda NUSZ se v pogodbi ne omenja; (-) da je po določbi 62. člena ZSZ NUSZ dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice); (-) da iz navedene določbe izhaja, da je zavezanec za dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, oseba, ki to zemljišče oziroma stavbo ali njen del (če gre za zazidano stavbno zemljišče) neposredno uporablja in ima za to pravno podlago; (-) da v zadevi ni sporno, da je bila tožena stranka ob izdaji odločb najemnik poslovnega prostora in s tem neposredni uporabnik poslovnega prostora v smislu določbe 62. člena ZSZ/84 in kot taka zavezanec za plačilo NUSZ; (-) da je tožeča stranka s tem, ko je namesto toženke plačala NUSZ, plačala obveznost, ki bi jo bila po zakonu dolžna izpolniti tožena stranka; (-) da tožena stranka načinu izračuna in sami višini NUSZ za najeti poslovni prostor, kot ga je napravila tožeča stranka in katerega povračilo terja v tem sporu, ni ugovarjala.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je materialno pravna podlaga za presojo v sporni zadevi določba 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa da tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, ima pravico od njega zahtevati povračilo. Upoštevalo je še določilo 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

13. Na podlagi navedenih materialnopravnih zaključkov in povzete materialnopravne podlage je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 608,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2015 (kot jih je vtoževala tožeča stranka od vložitve tožbe) dalje, v presežku, to je glede plačila zneska 4.214,14 EUR s pp pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in naložilo tožeči stranki po pobotanju priznanih stroškov postopka, da mora povrniti toženi stranki 317,48 EUR pravdnih stroškov v roku 15. dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, sprejetim na seji dne 13. 12. 2006, začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov.

14. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

16. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je pavšalen in se kot takšen ne da preizkusiti, vendar je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zato sicer pavšalni pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

17. Kolikor pritožba meni, da izpodbijana sodba nima razlogov, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dejstvu, da tožena stranka z najemno pogodbo ni bila zavezana k plačilu NUSZ, gre za pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

18. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje pravilno presojalo po 62.členu ZSZ/84, ki izrecno določa zavezance za plačilo NUSZ in kot take šteje dejanske uporabnike nepremičnin.(1) Ni sporno, da je pritožnica bila najemnica 46 m2 poslovnih prostorov, ki so v lasti tožeče stranke, v obdobju od 1.10.2006 do 7. 2. 2014. Upoštevaje ureditev po 62. členu ZSZ ni dvoma, da je kot taka zavezanka za plačilo NUSZ. Pritožba nima prav, da bi morala biti njena obveznost plačila NUSZ urejena v najemni pogodbi in šele tedaj bi bila zavezana k plačilu nadomestila, saj zakon sam izrecno določa zavezance za plačilo in posebna pogodbena ureditev ni potrebna, kolikor gre za najemno razmerje kot v obravnavni zadevi.(2) Četudi iz najemne pogodbe zavezanec za plačilo NUSZ ne izhaja oziroma se kot zavezanec za plačilo ni opredelila tožena stranka kot najemnica, to ne pomeni, da se kot zavezanec šteje lastnik nepremičnine, temveč je to vedno dejanski uporabnik, pri tem pa ni sporno, da je to v obdobju, za katerega se vtožuje plačilo, bila tožena stranka.

19. Pritožba zmotno meni, da tožeča stranka ne more terjati plačila od tožene stranke, ker je odločba o odmeri NUSZ postala dokončna in pravnomočna, z njo pa plačilo NUSZ naloženo tožeči stranki. Ne glede na to, da je odločba k plačilu zavezovala tožečo stranko, pa tožeči stranki, ki ni bila dejanska uporabnica nepremičnine, daje posebna ureditev po 197. členu OZ (pod naslovom Izdatek za drugega) upravičenje, da od tožene stranke kot dejanske uporabnice nepremičnine in zavezanke za plačilo NUZS po zakonu, zahteva povračilo tistega, kar je plačala, po zakonu pa bi morala tožena stranka.

20. Gre za posebno zakonsko ureditev, ki daje povračilni (verzijski) zahtevek zoper resničnega dolžnika tistemu, ki je plačeval tuj dolg, četudi je vedel , da gre za tuj dolg in ne glede na to, da pravi zavezanec za plačilo ni bil okoriščen. Okoriščenje se ne ugotavlja, temveč je odločilno, da je plačnik plačal, kar je drugi dolžan že po zakonu in se šteje, da je plačnik prikrajšan proti zavezancu po zakonu.(3)

21. Tako je sodišče prve stopnje ob nespornem dejanskem stanju, da je tožena stranka bila dejanski uporabnik poslovnih prostorov, ki so v lasti tožeče stranke, in da je tožeča stranka za te prostore plačala NUSZ, čeprav bi ga morala tožena stranka, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je skladno z določilom 62. člena ZSZ/84 in določilom 197. člena OZ, tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 608,91 EUR ugodilo, drugačno pritožbeno razlogovanje pa je zmotno.

22. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

23. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem delu glede I. in III. točke izreka kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo. (353. člen ZPP).

24. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP ). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi stvari in k presoji pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): 62. člena ZSZ se glasi: “Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice).” Op. št. (2): Primerjaj sodba in sklep UP RS I U 1279/2013 z dne 17. 4. 2014. Op. št. (3): Primerjaj Stojan Cigoj, Veliki Komentar zakona obligacijskih razmerjih, II. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, stran 847 in A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 57.