Jedro

Pravilno in skladno s podatki upravnih spisov davčni organ ugotavlja, da je bil tožniku pred izdajo izpodbijane odmerne odločbe vročen sklep o začetku obnove postopka z navedbo podlag za obnovo in s priloženim zapisnikom DIN, ki je predstavljal podlago za uvedbo postopka obnove, ter da je bil tožnik izrecno povabljen, da se udeležuje postopka. Tožnik je nato sicer izjavil, da želi sodelovati v postopku, vendar tega ni uresničil, saj do izdaje izpodbijane odločbe ni več ne izjavil ne predložil ničesar. Kar vse pomeni, da je tožnik možnost sodelovanja v obnovljenem postopku in možnost izjave v postopku pred izdajo odločbe imel in da zato ne more očitati davčnemu organu, da mu tega ni omogočil in da je s tem prekršil pravila postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2012 odpravila odmerno odločbo št. DT-09960 z dne 31. 5. 2013 in jo nadomestila s to odločbo, z njo pa tožniku za leto 2012 odmerila dohodnino v znesku 1.299.416,72 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 806.248,22 EUR znaša 493.132,50 EUR . Tožnik je po odpravljeni odmerni odločbi plačal 4.172,66 EUR, zato mora po tej odmerni odločbi plačati razliko v znesku 488.959,84 EUR v postavljenem roku in na račun, ki je naveden v izreku odločbe (prvi, drugi in tretji odstavek izreka). Izrekla je še, da se po preteku roka za plačilo zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe; da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da stranka trpi svoje osebne stroške; ter da pritožba ne zadrži izvršitve (četrti, peti in šesti odstavek izreka).

2. V obrazložitvi davčni organ prve stopnje navaja, da je po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 2012 dokončna, izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku, in je zato v skladu z 89. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdal sklep o obnovi postopka. Obenem je tožniku dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Tožnik se je na vabilo odzval in podal izjavo, da želi sodelovati v obnovljenem postopku, vendar pripomb v tej zvezi in v tem postopku ni dal. Z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, je bil sicer tožnik sam in po odvetnici seznanjen tudi v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka in drugih dohodkov (v nadaljevanju DIN). V obnovljenem postopku pa je bilo prav na podlagi podatkov iz zapisnika o DIN ugotovljeno, da tožniku pri prvotni odmeri dohodnine v letno osnovo (kot vir 6300-preostali drugi dohodki) ni bil upoštevan dohodek v višini 3.056.000,00 EUR in znesek akontacije dohodnine v višini 764.000,00 EUR, pri čemer ti podatki o doseženem dohodku temeljijo na ugotovitvi, da je tožnik z avstrijskih transakcijskih računov družbe, katere ustanovitelj, lastnik in direktor je bil, dvigal denarna sredstva, za katera ni uspel dokazati, da so bila porabljena za poslovanje te družbe. Za omenjena sredstva tožnik kot rezident tudi ni oddajal napovedi za odmero akontacije dohodnine od drugih dohodkov, prejetih v tujini, in zato se kot drugi dohodki v skladu z določbami ZDoh-2 dodatno upoštevajo pri odmeri dohodnine v obnovljenem postopku ter izda nova odmerne odločba.

3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbo tožnika z odločbo št. DT 499-01-514/2019-2 z dne 22. 10. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa s sklicevanjem na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in listine, ki so v spisih, navaja, da načelo zaslišanja stranke v postopku obnove ni bilo kršeno. Tožnik je bil hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka vabljen k sodelovanju v obnovljenem postopku. Odzval se je z ustno izjavo in povedal, da želi sodelovati v postopku in da se želi dogovoriti za razgovor. Drugega ves čas do izdaje izpodbijane odločbe v letu 2019, to je v treh letih, ni povedal, čeprav je bil seznanjen tako s predmetom postopka kot s pravico in dolžnostjo, da sodeluje v postopku. Razen tega se je pri tožniku hkrati vodil postopek DIN, ugotovitve v tem postopku pa so bile neposredna podlaga za obnovo odmere dohodnine. Tudi v tem postopku je bil tožnik seznanjen z rezultatom nadzora in seznanjen z vsemi relevantnimi podatki, kot podlago za obnovljeni odmerni postopek. Vpogledal je spise, se seznanil s pridobljeno dokumentacijo, na zapisnik pa vložil pripombe, zato kršitve pravice do izjave tožena stranka ne vidi. Kot pavšalne in nekonkretizirane pa zavrne tudi tožnikove očitke o kršitvi 22. člena Ustave.

4. V zvezi z naknadno ugotovljenimi dohodki se pritožbeni organ v celoti sklicuje na ugotovitve DIN od drugih dohodkov, ki se je vodil pri tožniku, ter obenem vse relevantne ugotovitve ter zaključke davčnega organa o dohodkih, doseženih s strani tožnika, v svojih razlogih (kot pravilne) povzame. Pritožbeni ugovor v tej zvezi, to je, da tožnik ni prejel dodatnih dohodkov, kot pavšalen zavrne.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da sta odločbi davčnih organov nezakoniti in nepravilni ter da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, z odločbama pa hudo poseženo v njegove temeljne človekove pravice.

6. Tožnik po navedbah v tožbi ne ve, na podlagi česa so mu pripisani preostali dohodki v višini 1.299.416,72 EUR, in obenem očita toženi stranki, da mu ni omogočila pravice do izjave v postopku in s tem dala možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Zato je tožena stranka kršila temeljno pravilo o položaju stranke kot subjekta v postopku ter določbo 22. člena Ustave. Poleg tega toženki še posebej očita, da ni ravnala v skladu z določbami 9. člena ZUP in mu dala možnosti, da se še pred izdajo odločbe o relevantnih dejstvih izjavi, ter da tudi ni ravnala v skladu z določbami 73. člena ZDavP-2, po katerih je davčni organ pri izdaji odmerne odločbe dolžan ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločbo. Sklicuje se še na 146. člen ZDavP-2, ki ga v celoti citira, ter zatrjuje, da bi moral davčni organ glede obveščanja stranke ravnati v skladu s tem členom. In ker tega ni storil, tožnik ni mogel uresničevati pravic, ki jih ima kot stranka v postopku.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih, z izjemo predloga za zaslišanje A. A. - tožnika, ki ga tožeča stranka umakne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Kot izhaja iz citirane določbe 146. člena, gre za določbo ZDavP-2 in ne za določbo ZUP, kot se navaja v tožbi. Predvsem pa se njena vsebina na konkreten primer ne nanaša. V obravnavanem primeru gre namreč za odmero davka (v postopku obnove) in ne za davčno izvršbo. Sklicevanje tožnika na citirano določbo in tožbeni razlogi v tej zvezi so zato za odločanje v zadevi nerelevantni.

11. Uspeti tudi ne more z ugovori procesne narave, ki jih s pravilnimi razlogi zavrne že tožena stranka, ko odloča o enakih ugovorih iz pritožbe. Pravilno in skladno s podatki upravnih spisov namreč ugotavlja, da je bil tožniku pred izdajo izpodbijane odmerne odločbe vročen sklep o začetku obnove postopka z navedbo podlag za obnovo in s priloženim zapisnikom DIN, ki je predstavljal podlago za uvedbo postopka obnove, ter da je bil tožnik izrecno povabljen, da se udeležuje postopka. Tožnik je nato sicer izjavil, da želi sodelovati v postopku, vendar tega ni uresničil, saj do izdaje izpodbijane odločbe ni več ne izjavil ne predložil ničesar. Kar vse pomeni, da je tožnik možnost sodelovanja v obnovljenem postopku in možnost izjave v postopku pred izdajo odločbe imel in da zato ne more očitati davčnemu organu, da mu tega ni omogočil in da je s tem prekršil pravila postopka. Čeprav za odločitev ni bistveno, pa po presoji sodišča tudi ni zanemarljivo dejstvo, da se je pri tožniku istočasno odvijal postopek DIN, v katerem so se obravnavale iste (dejanske in pravne) vsebine in da je bil torej tožnik (neprerekano) tudi na ta način seznanjen z razlogi za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine in z razlogi izpodbijane odločbe še pred njeno izdajo.

12. Nepravilno naj bi bilo po navedbah v tožbi ugotovljeno tudi dejansko stanje, vendar razlogov za takšno trditev tožba ne vsebuje. Domnevno zato, ker tožnik z vsebino zadeve ni bil seznanjen. Kar pa po že povedanem ne drži in zato sodišče tudi v tem pogledu sledi obrazložitvi odmerne in drugostopenjske davčne odločbe, ki vsebujeta vsebinske razloge za odločitev in po katerih se tozadevni pritožbeni ugovor kot pavšalen zavrne.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na povedano tudi ni sledilo tožbenemu očitku o kršitvi določb 22. člena Ustave.

14. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.