Jedro

Tako kot pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist po osmem odstavku 86. člena KZ-1 kot pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1, je obsojenčeva predhodna kaznovanost sestavni del ocene nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 in/ali ocene o obsojenčevi osebnostni urejenosti kot podlagi za zaupanje iz prvega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Smisel obeh ocen je v ugotavljanju primernosti nadomestitve izvršitve kazni zapora na drug način, medtem ko je smisel ocene iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 v ugotavljanju primernosti pogojne obsodbe kot vrste kazenske sankcije. Posredi sta torej dve različni stvari, v katerima je bila obsojenčeva predhodna kaznovanost upoštevana v različnem kontekstu in brez nevarnosti, da bi kazen zapora v postopku njene morebitne nadomestitve izpadla strožje kot tedaj, ko mu je bila izrečena.

Delo iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1 predpostavlja obsojenčevo vpetost ali integriranost v obstoječi socialni sistem. Ta je odraz obsojenčeve stanovitnosti, ki je po zaposlitvi, sklenjeni skladno s predpisi o delovnih razmerjih, neprimerno večja kot tedaj, ko je le tri mesece nazaj sklenjena podjemna pogodba s splošno določenim honorarjem in brez nakazanega obeta po prihodnjem trajnejšem sodelovanju med strankama, ki bi prešlo v sklenitev zgornjega razmerja s stalnimi prejemki in plačanimi prispevki.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega J.L. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je kot sodišče prve stopnje 19. 2. 2021 zavrnilo predlog zagovornice obsojenega J.L. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ali z zaporom ob koncu tedna. To je bilo storjeno s sklepom I Kr 16856/2020. 2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep spremeni tako, da kazen zapora nadomesti s katerim od navedenih dveh nadomestnih načinov njene izvršitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelila, z navedbo, da v razlogih sklepa ni povzeta vsebina odgovora višjega državnega tožilca, na predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora pa meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ta ni podana že zato, ker je vsebina zgornjega odgovora povzeta v 4. točki obrazložitve sklepa in zlasti, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o odgovoru na predlog, ampak o predlogu, kar vse je iz izreka sklepa in obrazložitve v nadaljevanju jasno razvidno.

5. V pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona je bila opredeljena kot zmotna uporaba materialnega prava, kar ustreza kršitvi po 4. točki 372. člena ZKP, medtem ko se pritožničina zatrjevanja o zavrnitvi predloga zaradi obsojenčeve predhodne kaznovanosti, ki je že bila upoštevana pri izbiri vrste kazni, nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 3. točke tega člena.

6. Prve kršitve sodišče druge stopnje zaradi neobrazloženosti pritožbe ni preizkušalo, glede druge je ugotovilo, da ni podana. Tako kot pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist po osmem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) kot pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1, je obsojenčeva predhodna kaznovanost sestavni del ocene nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 in/ali ocene o obsojenčevi osebnostni urejenosti kot podlagi za zaupanje iz prvega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Smisel obeh ocen je v ugotavljanju primernosti nadomestitve izvršitve kazni zapora na drug način, medtem ko je smisel ocene iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 v ugotavljanju primernosti pogojne obsodbe kot vrste kazenske sankcije. Posredi sta torej dve različni stvari, v katerima je bila obsojenčeva predhodna kaznovanost upoštevana v različnem kontekstu in brez nevarnosti, da bi kazen zapora v postopku njene morebitne nadomestitve izpadla strožje kot tedaj, ko mu je bila izrečena.

7. Pritožnica ni opredelila niti neugotovljenih odločilnih dejstev, temveč vztraja pri navedbah iz predloga za nadomestno izvršitev kazni. Pri tem se sklicuje na obsojenčevo uspešno opravljanje dela v splošno korist po drugi sodbi, njegovo odzivnost sodišču ter nemožnost prejemanja sodnih pošiljk zaradi izdanega sklepa o prepovedi približevanja očetu. Ker pa si začasno prebivališče intenzivno ureja, ker so s sklenjeno podjemno pogodbo že ustvarjene medsebojne pravice in obveznosti med strankama in ker je od zadnje obsodbe minilo že nekaj časa, pritožnica sklene, da okoliščine za nadomestno izvršitev kazni po sodišču prve stopnje niso bile presojane dovolj skrbno in da je obsojeni vreden zaupanja za katero izmed predlaganih nadomestnih izvršitev kazni zapora.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje grajani oceni sodišča prve stopnje glede ugotovljenih odločilnih dejstev, jo povzema ter k pritožbeni obrazložitvi dodaja:

9. Delo iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1 predpostavlja obsojenčevo vpetost ali integriranost v obstoječi socialni sistem. Ta je odraz obsojenčeve stanovitnosti, ki je po zaposlitvi, sklenjeni skladno s predpisi o delovnih razmerjih, neprimerno večja kot tedaj, ko je le tri mesece nazaj sklenjena podjemna pogodba s splošno določenim honorarjem in brez nakazanega obeta po prihodnjem trajnejšem sodelovanju med strankama, ki bi prešlo v sklenitev zgornjega razmerja s stalnimi prejemki in plačanimi prispevki. Podobno velja za obsojenčeve okoliščine v zvezi s prebivališčem, ki niti po pritožbeni obrazložitvi niso ustaljene, medtem ko uspešno opravljeno delo v splošno korist ter zatrjevana odzivnost sodišču v ničemer ne moreta zmanjšati pomena obsojenčeve predhodne obsojenosti, ki po obsegu ni majhna in dejstva, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih, ki jih prav tako ni malo.

10. Glede na to, in ker sodišče druge stopnje v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo ničesar več, do česar bi se še moralo opredeliti, je o pritožbi zagovornice obsojenega J.L. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Enako in iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje obsojenega plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP ter 11. člen Zakona o sodnih taksah).