Jedro

Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem sodnem postopku, ki ni enako izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v obravnavani zadevi, nov dokaz, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti kot obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP. Zlasti pa ne gre za dokaz, ki ga stranka brez svoje krivde ne bi mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se predlog za obnovo postopka zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.094,34 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka in razveljavilo sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 136/2016 z dne 28. 3. 2017, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 485/2017 z dne 5. 10. 2017. Odločilo je, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2. Tožena stranka po svojem pooblaščencu zoper naveden sklep sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obnove postopka o predlogu tožeče stranke ne dovoli ter da odloči o stroških postopka na prvi stopnji in o pritožbenih stroških. Navaja, da je tožeča stranka predlog za obnovo postopka utemeljila s trditvijo, da je izvedela za nova dejstva in pridobila nove dokaze na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana in ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz navaja izvedensko mnenje dr. A.A. z dne 22. 6. 2015 in dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 5. 7. 2016 v zvezi z vprašanjem razsodnosti toženca. Meni, da je sodišče obnovitven razlog nepravilno štelo kot novo dejstvo oziroma dokaz. V predmetnem sodnem postopku je bilo pridobljeno izvedensko mnenje dr. B.B., iz katerega izhaja, da toženec v spornem času ni bil razsoden. Iz izvedenskih mnenj, ki so bila pridobljena v kazenskih postopkih Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Novi Gorici pa izhaja, da je bil toženec v spornem času bistveno zmanjšano prišteven, vendar ne neprišteven. Za sodišče neskladna ugotovitev dveh različnih izvedencev (dr. B.B. in dr. A.A.) o strokovnem vprašanju razsodnosti stranke v dveh različnih postopkih predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki utemelji obnovo postopka. Takšnemu stališču sodišča prve stopnje nasprotuje, saj drugačno izvedensko mnenje glede iste dokazne teme ne predstavlja novega dokaza. Pri tem se sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča ter odločitve višjih sodišč. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialnopravno določila ZPP glede razlogov za obnovo postopka. Podredno, če bi pritožbeno sodišče kljub zgornjim pritožbenim navedbam in obstoječi sodni praksi potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, pa po prepričanju tožene stranke nikakor ni mogoče utemeljiti, da tožeča stranka takšnega dejstva ali dokaza ne bi mogla navajati že tekom postopka na prvi stopnji, v kolikor bi ravnala skladno s potrebno procesno skrbnostjo. Podaja obširne pritožbene navedbe o procesni skrbnosti in nekrivdnih razlogih glede predložitve novega dokaza (vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka) in glede konkretne presoje vpliva obnovitvenega razloga na postopek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če izve stranka za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, obnova postopka dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo.

7. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka iz razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Kot novo dejstvo oziroma dokaz je navajala izvedensko mnenje dr. A.A. z dne 22. 6. 2015 in dopolnitev z dne 5. 7. 2016 v zvezi s vprašanjem razsodnosti toženca (sposobnosti razumeti pomen ravnanja in imeti v oblasti svoja dejanja). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v predmetnem sodnem postopku pridobljeno izvedensko mnenje dr. B.B. z dne 19. 12. 2016, iz katerega izhaja, da toženec v spornem času ni bil razsoden, medtem ko iz izvedenskih mnenj, ki so bila pridobljena v kazenskih postopkih Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Novi Gorici pa izhaja, da je bil toženec v spornem času sicer bistveno zmanjšano prišteven, vendar ne neprišteven. Za sodišče prve stopnje je neskladnost ugotovitev dveh različnih izvedencev dr. B.B. in dr. A.A. o strokovnem vprašanju razsodnosti toženca v dveh različnih postopkih predstavljalo novo dejstvo oziroma je izvedensko mnenje izdelano za potrebe drugega postopka nov dokaz, ki utemeljuje obnovo postopka. Zaključilo je, da je toženčeva razsodnost bistvenega pomena tako za pravilno, kot tudi pravično razrešitev predmetnega spora, zato je obnovo postopka dovolilo. Pri tem se je sodišče sklicevalo na določbe 394., 395. in 396. člena ZPP, vendar jih je nepravilno uporabilo.

8. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem sodnem postopku, ki ni enako izvedenskemu mnenju, ki je bilo pridobljeno v obravnavani zadevi, nov dokaz, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti kot obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP. Zlasti pa ne gre za dokaz, ki ga stranka brez svoje krivde ne bi mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, kar utemeljeno uveljavlja pritožba.

9. Tožeča stranka je imela vse možnosti v postopku pred sodiščem predlagati novega izvedenca v skladu s pravili ZPP, ki opredeljujejo dokazovanje z izvedenci, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo in upoštevalo pri odločanju. Stranka ima pravico in možnost v dokaznem postopku na prvi stopnji ali v pritožbenem postopku, to je v pravnem sredstvu uveljavljati nejasnosti, nepopolnosti, pomanjkljivosti v podanem izvedenskem mnenju in v primeru, če so njena stališča ustrezno argumentirana in prepričljiva, doseči, da se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Pritožba pravilno izpostavlja, da je v obravnavanem primeru zgolj tožeči stranki pripisati, da ni bila dovolj skrbna in da ni izrabila vseh možnosti za pridobitev drugega izvedenskega mnenja v zvezi s spornimi vprašanji. Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatra glede ugotavljanja toženčeve razsodnosti in s tem povezane odškodninske odgovornosti je bil podan že v postopku na prvi stopnji in ta dokaz je bil tudi izveden. Če je tožeča stranka dvomila v pravilnost in strokovnost podanega mnenja izvedenca dr. B.B., bi svoj dvom že v predhodnem postopku (na prvi ali drugi stopnji) morala utemeljiti s prepričljivi argumenti (lahko tudi z mnenji drugih strokovnjakov), s čimer bi dosegla ponovitev dokazovanja z istim ali z drugimi izvedenci v smislu 254. člena ZPP. Ker tega ni storila, ne more dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja dokazovati s kasneje pridobljenim novim dokazom, to je z izvedenskim mnenjem drugega izvedenca v drugem sodnem sporu. Drugačno izvedensko mnenje v drugem sodnem postopku ne predstavlja novega dokaza. Tožeča stranka bi v primeru dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja to morala izpodbijati že v rednem postopku na prvi stopnji.

10. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialnopravno določilo 10. točke 394. člena ZPP glede razlogov za obnovo postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavrglo (5. točka 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevalo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Ker tožeča stranka s predlogom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka. Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo odmerilo stroške postopka, ki jih je pooblaščenec tožene stranke priglasil pred sodiščem prve stopnje in tožencu priznalo pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2018 (825 točk), narok za glavno obravnavo dne 29. 5. 2018 (1100 točk) ter materialne stroške (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk) v višini 29,25 točk in 22 % DDV (429,93 točk), kar skupaj znaša 2.384,18 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), je tožencu priznalo stroške postopka v višini 1.094,34 EUR. Toženi stranki pa ni priznalo priglašenih stroškov kilometrine pooblaščenca za prihod na obravnavo iz C. v D., saj kljub svobodni izbiri odvetnika, stroške pooblaščenca izven okrožja sodišča, ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka, ki bi jih bila dolžna plačati nasprotna stranka. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.094,34 EUR, kakor izhaja iz izreka tega sklepa.

12. O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju sodišča druge stopnje, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).