Jedro

Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnica hudo obliko epilepsije, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Upravni organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.

V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Maribor številka 1410-77/2023-31992/6 z dne 21. 9. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Center za socialno delo Maribor (v nadaljevanju: CSD) je z izpodbijano odločbo odločil, da tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) nima pravice do osebne asistence (1. točka izreka). Ugotovljeno je bilo tudi, da v postopku niso nastali stroški postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 23. 6. 2023 pri CSD podala vlogo za priznanje pravice do osebne asistence skupaj s prilogami. CSD je 5. 9. 2023 prejel izvedensko mnenje Komisije pri Inštitutu RS za socialno varstvo (v nadaljevanju: Komisija) o številu ur in vsebini osebne asistence za uporabnico, ki ga v nadaljevanju povzema in se nanj sklicuje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica farmakoresistentno, težje vodljivo epilepsijo. Povprečno ima med šest do osem epileptičnih napadov na mesec, občasno ima kakšen dan tudi po tri na dan. Zaradi posledic bolezni ima priznano I. kategorijo invalidnosti. Ugotovljeno je bilo, da potrebuje delno pomoč pri tuširanju, kopanju, umivanju las, pripravi hrane in pijače, vsakodnevnem nakupovanju, pospravljanju in čiščenju. Delno pomoč potrebuje tudi pri skrbi za druge družinske člane. Na podlagi dejanskega stanja oziroma položaja vlagateljice in uporabe standardiziranega ocenjevalnega orodja za oceno potreb po storitvah osebne asistence Komisija pri tožnici ni ugotovila potrebe po osebni asistenci v smislu določila pete alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju: ZOA) v obsegu najmanj 30 ur tedensko.

3. Po seznanitvi z mnenjem Komisije je tožnica podala izjavo, v kateri med drugim pojasnjuje, kakšne vrste poškodb je že utrpela zaradi epileptičnih napadov (poškodbe glave, pretrese možganov, opekline pri kuhanju, različni zlomi). Partner je zaradi vsega tega prenehal z delom pomorščaka, saj potrebuje njegovo pomoč, imata pa tudi 14-letnega sina. Sama poteka epileptičnih napadov ne more opisati, saj ne ve, kdaj se bodo pojavili in se tudi ne zaveda, kakšni so. Meni še, da določeni zapisi v mnenju niso točni glede na njen pogovor s Komisijo, in sicer, koliko pomoči potrebuje pri kuhanju in kolikokrat obiskuje zdravnike. Prosi, da se preuči njen zapis pritožbe ter zapisi komisije.

4. CSD v izpodbijani odločbi navaja, da zoper mnenje Komisije ni možna pritožba, zato tožnici predlaga, da se (lahko) pritoži zoper izdano negativno odločbo. Nadalje pojasnjuje, da je pri izdaji odločbe vezan na mnenje izvedenskega organa, ki pa pri tožnici ni ugotovil potrebe po storitvah osebne asistence v obsegu 30 ur tedensko v smislu določila pete alineje drugega odstavka 6. člena ZOA, zato je njeno vlogo zavrnil. 5. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnica vložila pritožbo, kateri Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z odločbo št. 14109-283/2023/6 z dne 7. 2. 2024 ni ugodilo in je potrdilo izpodbijano odločbo ter odločilo, da v tem postopku stroški postopka niso nastali.

6. Drugostopenjski organ je v postopku imenoval novo Komisijo, iz mnenja Komisije pa, enako kot iz prvotnega mnenja Komisije, izhaja, da tožnica potrebuje pomoč pri določenih aktivnostih, vendar ne v tolikšni meri, da bi izpolnjevala pogoj za dodelitev osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko. Ob preučitvi dokumentacije drugostopenjski organ tudi ugotavlja, da pri tožnici sicer obstaja potreba po pomoči druge osebe, vendar ne v obliki osebne asistence.

_Tožbene navedbe_

7. Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da ni bila nikoli seznanjena ne z razlogi odločitve organa prve ne druge stopnje, in sicer, zakaj ni upravičena do nobenih ur osebne pomoči, glede na dejstvo, da je invalidka prve kategorije in potrebuje stalno prisotnost druge osebe ter pomoč pri vseh življenjskih opravilih. V zvezi z neustrezno obrazloženostjo odločb se sklicuje tudi na mnenje Varuha človekovih pravic z dne 20. 10. 2023. Prav tako ji ni bila dana resnična možnost sodelovanja v postopku, na način, da bi bile njene izjave upoštevane in presojane, niti možnost pravnega sredstva, saj se drugostopenjski organ ni opredelil do pritožbenih navedb. Meni, da zgolj standardiziran obrazec, kot edino uporabljeno orodje za ocenjevanje potreb upravičenca do osebne asistence, v danem primeru ne omogoča ugotovitve popolnega in pravilnega dejanskega stanja, še posebej, ker nobeden od članov komisije ni bil strokovnjak s področja zdravstva, vsled česar tudi ni bila pregledana njena zdravstvena dokumentacija.

8. Tožnica izpostavlja, da je v izjavi in pritožbi opozorila, da svojega socialnega statusa ni zmožna urediti sama, ter da ji pri vseh vsakodnevnih opravilih pomaga partner, zato bi morala tožena stranka, skladno s 7. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), poskrbeti, da so njene pravice v postopku ustrezno zastopane ter ji postaviti začasnega zastopnika po 51. členu ZUP ali dovoliti, da v postopku sodeluje njen parter. Pojasnjuje, da je partner želel sodelovati pri njenem zaslišanju s strani strokovne komisije, saj se v posledici epileptičnih napadov marsičesa ne spomni in so njene kognitivne zmožnosti omejene, kar je razvidno tudi iz zdravstvene dokumentacije, a je Komisija partnerja napotila iz sobe, ker naj ne bi bil njen zakoniti zastopnik ali skrbnik. Tako ji je bilo onemogočeno, da bi lahko v postopku uveljavljala svoje pravice ob pomoči osebe, ki ji zaupa, in ki skrbi za urejanje njenih zadev, poleg tega pa je partner edini, ki bi lahko izpovedal o tem, kakšno pomoč sama dejansko potrebuje. Tožnica pri tem še izpostavlja, da je nevrolog dr. T. T., njen lečeči zdravnik, napisal predlog, naj njen partner vodi evidenco napadov, in da se mu dodeli status osebnega asistenta.

9. Tožnica še pojasnjuje, da je ob odsotnosti moža z otrokom bivala pri starših, ki pa sta sedaj že ostarela in bivata več kot 25 km stran od njenega prebivališča, zato je v celoti odvisna od celodnevne pomoči moža, on pa tako več ne more poskrbeti za preživljanje družine, v posledici česar je finančno ogrožena celotna družina.

10. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnici ni bila odvzeta poslovna sposobnost, lahko pa bi za zastopanje v postopku pooblastila tretjo osebo (npr. svojega partnerja). Glede strokovne komisije, kot izvedenskega organa, pojasnjuje, da drugi odstavek 21. člena ZOA določa, da so člani izvedenskega organa strokovnjaki, ki imajo najmanj štiri leta strokovnega in praktičnega znanja s področja invalidskega, socialnega in zdravstvenega varstva. Vsaj en član Komisije mora imeti stalno prebivališče v statistični ali sosednji statistični regiji, v kateri ima stalno ali začasno prebivališče uporabnik osebne asistence. Člane izvedenskega organa imenuje upravni organ inštituta na predlog direktorja inštituta. V ZOA ni podana zahteva, da mora biti eden od članov Komisije, ki konkretno sodeluje pri izdelavi mnenja, strokovnjak s področja zdravstva, zato Komisija ni bila napačno sestavljena. Pri podaji mnenja namreč Komisija izhaja iz predpostavke, kakšne so potrebe posameznika, ne kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Pomemben je torej funkcionalni model invalidnosti, ne medicinski. Različni posamezniki s podobno diagnozo (zdravstvenim stanjem) imajo različne potrebe, zato potrebujejo različen obseg ur storitev osebne asistence oziroma osebne asistence ne potrebujejo v takšni meri, da bi dosegli zakonsko predpisan prag 30 ur osebne asistence tedensko.

12. Tožena stranka še pojasnjuje, da so člani komisije posebej usposobljeni za uporabo standardiziranega orodja za oceno potreb po storitvah osebne asistence, ki je delovni pripomoček strokovne komisije, in ne mnenje, ki ga izdela komisija in je podlaga za določitev števila ur pri posameznem uporabniku. Dodatno še pojasnjuje, da je osebna asistenca laična pomoč, ne zdravstvena nega. Je pomoč uporabniku, da lahko izvaja aktivnosti in tako ni skrb ali nega uporabnika, ki bi zagotovila večji občutek varnosti.

13. Tožena stranka pritrjuje, da bi tožnica potrebovala tudi dodatne storitve zaradi zdravstvene nege, vendar to niso storitve osebne asistence, zato se ji v okviru obsega ur storitev osebne asistence teh storitev ne more priznati. Predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka.

_Prednostno odločanje po drugem odstavku 13.a člena Zakona o sodiščih (ZS)_

14. Naslovno sodišče je, skladno z drugim odstavkom 13.a člena ZS, ob upoštevanju vrste, narave in pomena zadeve (zlasti glede na tožničino zdravstveno stanje), predmetno zadevo obravnavalo prednostno.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi odločba, izdana na podlagi vloge tožnice za priznanje pravice do osebne asistence. V postopku odločanja o vlogi sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ, na podlagi pridobljenih mnenj Komisije, ugotovila, da tožnica sicer potrebuje pomoč pri določenih aktivnostih, vendar ne v tolikšni meri, da bi izpolnjevala pogoj iz pete alineje drugega odstavka 6. člena ZOA za dodelitev pravice do osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko.

17. Iz 1. člena ZOA izhaja, da predstavlja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja namen omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.

18. Skladno z 2. členom ZOA osebna asistenca predstavlja pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek).

19. Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence ureja ZOA v VI. poglavju. Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja dvočlanske strokovne Komisije (četrti odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena ZOA). Komisija svoje mnenje izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem obrazcu, ki ga pripravi na podlagi standardiziranega ocenjevalnega obrazca, predpisanim s strani ministra (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA).

20. Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje Komisije, ki jo sestavljata dva izvedenca, katera imenuje center za socialno delo z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). O pritožbi zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko pri odločanju o pritožbi pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA), kot je bilo tudi v obravnavani zadevi.

21. Iz prvega odstavka 5. člena ZOA izhaja, da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače. 22. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da se je prvostopenjski organ (zgolj) skliceval na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnico, vendar pa iz odločbe ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz pete alineje drugega odstavka 6. člena ZOA za dodelitev pravice do osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko. Organ je namreč opredelil, da tožnica potrebuje vsaj delno pomoč pri številnih področjih funkcioniranja (tuširanje, kopanje, umivanje las, priprava hrane in pijače, vsakodnevno nakupovanje, pospravljanje in čiščenje, skrb za druge družinske člane), ni pa pojasnil, zakaj kljub vsemu navedenemu njene potrebe niso takšne, da bi dosegale potrebo po osebni asistenci v obsegu vsaj 30 ur tedensko.

23. Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo Komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje, vendar pa se ni v ničemer vsebinsko opredelil do navedb tožnice v pritožbi. Zgolj dejstvo, da je organ, skladno z ZOA, določil novo Komisijo, ki je izdelala mnenje, namreč organa ne opravičuje obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi, in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je Komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, nikakor pa navedena določba ne pomeni, da je komisija tista, ki na koncu odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno obrazloženo odločbo, skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.

24. Sodišče ugotavlja, da iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnica hudo obliko epilepsije, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Glede na namen osebne asistence, kot je opredeljen v 1. členu ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti. Kolikor namreč v izdani odločbi pristojnega organa ni konkretizirano obrazloženo, katere so tiste okoliščine, dokazi (drugostopenjski organ se je poleg sklicevanja na mnenje komisije zgolj pavšalno skliceval na pregled spisovne dokumentacije) in druga upoštevna dejstva na strani tožnice, ki so organ vodile k zaključku, da tožnica ne potrebuje osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, se tožnica ne more seznaniti z razlogi, ki so organ vodili k odločanju in tudi ne more vložiti ustreznega pravnega sredstva.

25. Sodišče pripominja, da kolikor je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru1. 26. Sodišče ob tem še izpostavlja, da mora imeti stranka tudi pred izdajo drugostopenjske odločbe pravico, da se o dodatno pridobljenem mnenju Komisije izjavi. V nasprotnem primeru je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku, saj je z mnenjem Komisije seznanjena šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

27. Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh izpodbijanih odločbah za neustrezno in pomanjkljivo obrazloženost, saj ne zadoščata standardu obrazloženosti upravne odločbe (214. člen ZUP) in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v postopku ne more več odpraviti. Izdana odločba v upravnem postopku mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku.

28. Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, ki bo moral v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve, na koncu pa tudi navedbe lastnih razlogov za odločitev, kot jo je sprejel. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialnopravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti, kateri so bili tisti razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, kot jo je sprejel, pri čemer je ocena komisije zgolj eden izmed dokazov v postopku.

29. V zvezi z navedbami tožnice, da je (le) njen partner tisti, ki lahko celostno pove o tem, kakšno pomoč sama dejansko potrebuje, pri čemer pa pri izvedbi samega razgovora s komisijo ni smel sodelovati, sodišče zaradi ponovnega vodenja postopka še dodaja, da je treba tožnici, glede na njeno specifično zdravstveno stanje (težje vodljiva epilepsija, ki vodi v izgubo spomina in kognitivnih zmožnosti), v postopku razgovora s komisijo2 omogočiti enakopravno obravnavo, na način, da lahko ob priliki razgovora sodeluje tudi njen partner (v kolikor slednji ne bo zaslišan kot priča na ustni obravnavi) ali druga oseba, ki ji zaupa, vse v luči izvedbe poštenega postopka in skladno s 14. ter 52. členom Ustave RS ter Konvencijo OZN o pravicah invalidov.

30. Kar se tiče navedbe drugostopenjskega organa, da pri tožnici sicer obstaja potreba po pomoči druge osebe, vendar ne v obliki osebne asistence, sodišče še opozarja na določbo 7. člena ZUP, ki določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (prvi odstavek). Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori (drugi odstavek). V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je torej organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči. 31. Tožena stranka bo morala pred odločanjem natančno ugotoviti dejansko stanje, torej dejansko potrebo tožnice za osebno asistenco ob upoštevanju vseh okoliščin in dokazil, kar pomeni, da bo morala odločiti celostno in ne zgolj parcialno.

32. Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, kar je v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe, zaradi česar tudi ni izvedlo glavne obravnave, saj gre pri odločitvi organa tudi za strokovno odločitev organa, ki jo bo moral sam sprejeti.

33. Sodišče je zato, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo organ moral odpraviti navedeno kršitev, po pravilno in zakonito izpeljanem postopku pa bo moral svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Prav tako bo moral organ pred izdajo odločbe preveriti, ali je tožnica procesno sposobna in ji, v kolikor ni, zagotoviti ustrezno zastopanje (prvi odstavek 51. člena ZUP).

**K II. točki izreka:**

34. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnica, ki jo je v postopku zastopala pooblaščena odvetnica, upravičena do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

35. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

36. Sodišče je, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-13, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Prim. sodbi Upravnega sodišča RS II U 39/2020 z dne 27. 1. 2023 in II U 190/2020 z dne 30. 6. 2023, sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004 idr. 2 Enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) se poleg sodnih postopkov nanaša tudi na druge državne organe in nosilce javnih pooblastil ter organe, na katere so prenesena pooblastila za odločanje, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih. Komisija torej mora skrbeti za zakonito izvedbo postopka. 3 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.