Jedro

Neizvedba dokaza lahko pomeni bodisi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja bodisi kršitev pravice do izjave; na nobenega od teh pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, zato morata biti v pritožbi izrecno in konkretizirano uveljavljana. Stranka, ki zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, mora v pritožbi določno povedati, zakaj meni, da bi bilo zaslišanje te priče potrebno oziroma kaj bi ta priča vedela povedati relevantnega za zadevo. Kadar sodišče prve stopnje navede vsebinske razloge, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, lahko to odločitev pritožba uspešno izpodbije le z vsebinsko kritiko tozadevnih razlogov izpodbijane prvostopenjske odločitve. Obravnavana pritožba tem kriterijem ne zadosti, saj le posplošeno navaja, da naj bi sodišče ne izvedlo predlaganih dokazov.

Toženec je najel kredit, od katerega je izročil (posodil) tožnici 10.000 EUR, preostali del kredita pa je očitno porabil zase; ker je tožnica za poplačilo toženčevega kredita zastavila svojo družinsko hišo, je, da bi preprečila njeno prodajo v izvršilnem postopku, imela pravni interes, da hipotekarni dolg poplača, zato je skladno z 275. členom OZ hipotekarna terjatev že po samem zakonu prešla nanjo (zakonita subrogacija).

Vsaka pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora stranka v pritožbi jasno in določno navesti pritožbene razloge, s katerimi izpodbija napadeno odločbo. Sklicevanje na navedbe v drugih vlogah ni upoštevno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 823,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici 48.432,42 EUR z zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in z različnimi teki (I. točka izreka); ustavilo postopek glede plačila 10.000 EUR (II. točka izreka,1 ni pritožbeno izpodbijano) in naložilo tožencu, da plača tožnici 4.843,51 EUR pravdnih stroškov s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del odločitve se pritožuje toženec in med drugim navaja, da je v tožbi precej napak. Toženec je priznal, da je najel kredit, vendar ne zase, temveč za tožnico. Sam ji je iz svojega posodil 10.000 EUR, preostali znesek 38.332,42 EUR pa naj bi tožnica vrnila banki. Toženec je deloval kot slamnati mož, dejanska kreditojemalka je bila tožnica. Pri sklenitvi posla je sodelovalo več oseb in sicer A. A., ki je posredovala, da so tožencu nakazali denar, čeravno ni predložil načrta obnove hiše; B. B., tedanja izvenzakonska partnerka toženca in znanka tožnice, ki je toženca prepričala, da je tožnici pomagal, ker je bila tožnica kreditno nesposobna. Če bi bilo res, da bi toženec zase potreboval skoraj 40.000 EUR, ni razloga, zakaj ne bi v zavarovanje svojega dolga zastavil svoje lastne nepremičnine. Obstajal je dogovor med pravdnima strankama in B. B., da bo tožnica prejela celotni znesek in tožnica se je strinjala, da bo namesto tožencu odplačevala posojilo banki. Glavna priča je po oceni sodišča mož tožnice; ker gre za pristransko, subjektivno pričo, je sodišče premalo kritično do njegove izpovedi. Sodišče je nekritično sledilo tožničini izpovedbi in je verjelo, da je neizkušena in neuka in kot taka žrtev prevare, čeprav je tožnica povedala, da se je ukvarjala z zavarovalništvom in sklepanjem pogodb. Sodišče je, podobno kot Okrožno sodišče v Mariboru, sledilo zgolj tožničinim navedbam in izpovedbi pristranskih, njej naklonjenih prič ter premalo kritično ocenilo vsa dejstva. Ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal toženec. Nihče se ni ukvarjal s pritožbenimi razlogi, katere je pritožnik podal že v prvi pritožbi. Toženec je dvignil razliko med 10.000 EUR in višino nakazanega posojila in jo izročil B. B., le-ta ga je po njenih zatrdilih, kar je potrdila tudi priča C. C., tožnici in njenemu možu tudi izročila. Toženec se tudi ne strinja z argumentacijo sodišča, da bi lahko sklenil s tožnico posojilno pogodbo za 10.000 EUR, za kolikor ga je prosila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti argumentiran dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani.

6. V tej zadevi je bila tožba sprva vložena pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ki je zahtevku ugodilo s sodbo III P 97/2020 z dne 19. 8. 2021, vendar je bila slednja razveljavljena, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčevega ugovora krajevne pristojnosti. Zato je Okrožno sodišče v Ljubljani postopek ponovilo in sprejelo odločitev, ki je izpodbijana v tem pritožbenem postopku. V ponovljenem postopku je Okrožno sodišče v Ljubljani poleg listinskih dokazov znova zaslišalo obe pravdni stranki in dve priči, glede še dveh prič pa je prebralo njuni izpovedbi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Zakaj posameznih prič ni ponovno zaslišalo, je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na 5. do 8. strani sodbe). Teh razlogov pritožba konkretizirano in vsebinsko sploh ne napada, temveč le posplošeno navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je toženec predlagal (niti ne pove katerih). Neizvedba dokaza lahko pomeni bodisi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja bodisi kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2); na nobenega od teh pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, zato morata biti v pritožbi izrecno in konkretizirano uveljavljana. Stranka, ki zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, mora v pritožbi določno povedati, zakaj meni, da bi bilo zaslišanje te priče potrebno oziroma kaj bi ta priča vedela povedati relevantnega za zadevo. Kadar sodišče prve stopnje navede vsebinske razloge, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, lahko to odločitev pritožba uspešno izpodbije le z vsebinsko kritiko tozadevnih razlogov izpodbijane prvostopenjske odločitve. Obravnavana pritožba tem kriterijem ne zadosti, saj le posplošeno navaja, da naj bi sodišče ne izvedlo predlaganih dokazov.

7. Enako velja tudi za pritožbeno grajo dokazne ocene: pritožba posplošeno govori o pristranskih, tožnici naklonjenih pričah, ne da bi konkretizirano pojasnila, za katere priče gre in zakaj naj bi bile pristranske; prav tako ne pove, zakaj in v čem naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje pristranska.3 Sodišče prve stopnje je izpovedbe vseh strank in prič ocenilo kritično in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, o čemer je tudi zapisalo obširne in preverljive razloge, s katerimi se pritožba vsebinsko sploh ne sooči. V izpovedbah prič in tožnice, katerim pritožba pavšalno odreka verodostojnost, ni pomanjkljivosti in nasprotij, toženec pa tudi na zaslišanju ni imel vprašanj ali pripomb, ki bi te izpovedbe prikazale kot neverodostojne. To v celoti velja tudi za pritožbene navedbe o domnevni pristranskosti priče D. D., tožničinega moža; sodišče prve stopnje je tudi o tem ugovoru, ki ga je toženec podal že na prvi stopnji, zapisalo jasne in prepričljive razloge v 20. točki obrazložitve; ker se pritožba s temi razlogi argumentirano ne sooči, jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, temveč le potrjuje, da so pravilni. Polemiziranje s subjektivno dokazno oceno pritožnika ni dolžnost pritožbenega sodišča.4

8. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje napravilo obširno, razčlenjeno in prepričljivo dokazno oceno, katere zaključek je, da je toženec najel kredit, od katerega je izročil (posodil) tožnici 10.000 EUR, preostali del kredita pa je očitno porabil zase; ker je tožnica za poplačilo toženčevega kredita zastavila svojo družinsko hišo, je, da bi preprečila njeno prodajo v izvršilnem postopku, imela pravni interes, da hipotekarni dolg poplača, zato je skladno z 275. členom Obligacijskega zakonika5 hipotekarna terjatev že po samem zakonu prešla nanjo (zakonita subrogacija). Z razlogi prvostopenjske sodbe, ki so sodišče pripeljali do teh zaključkov, pritožba ne vzpostavi vsebinskega, usmerjenega dialoga (ne pojasni, zakaj so posamezni razlogi, ki so sodišče prve stopnje vodili do odločitve, napačni), temveč le posplošeno ponavlja svoje navedbe s prve stopnje, kot da bi šlo za dokazana dejstva, četudi gre le za toženčeve trditve, ki so ostale nedokazane. Zato pritožbeno sodišče ne bo posebej odgovarjalo na obširne (in večkrat v različnih oblikah ponovljene) navedbe: da je bil toženec le slamnati mož; da je preostanek kredita (nad 10.000 EUR) dvignil in nato izročil B. B., ki ga je domnevno izročila tožnici; kako in kam se je denar nakazoval; da sta bila tožnica in njen mož kreditno nesposobna (kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje in ni sporno); da se tožnica in njen mož sprenevedata, ali sta videla in poznala pričo C. C., in kaj je ta priča lahko videla ali slišala.

9. Ne drži, da sodišče iz »nepojasnjenih razlogov« ni verjelo, da je toženec denar izročil B. B., saj je sodišče o tem zapisalo jasne in prepričljive razloge (primerjaj 9., 11., 12., 17. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Razlog, ki ga pritožba ponuja kot pojasnilo, zakaj je toženec denar (domnevno) izročil tožnici prek B. B. (ker je on stanoval v X., B. B. pa na Y., bližje tožnici), ni prepričljiv: v vsakem primeru je moral nekdo denar odnesti (ali priti iskat) iz X. na Y. (ali obratno); glede na velik znesek ni videti razumnega razloga, zakaj se ne bi tožnica, če bi res potrebovala tudi sporni del posojila, potrudila do toženca v X., ali obratno. Teza o posojilni pogodbi med tožnico in B. B. je malo verjetna in tudi nekonsistentna, saj pritožba ne pojasni, na kakšni pravni podlagi naj bi B. B. dobila denar, ki ga je nato domnevno posodila tožnici.

10. Ne drži, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero tožničini izpovedbi zaradi njene domnevne manjše izkušenosti, temveč (med drugim) tudi zato, ker se je toženec zapletal v protislovja (primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec tudi v pritožbi prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani navaja, da je sodeloval zgolj pri kreditni pogodbi, ni pa sodeloval pri sklepanju posojilne pogodbe, ki jo je tožnica sklenila z B. B., in da med strankama nikoli ni bila sklenjena posojilna pogodba za 10.000 EUR; v tretjem odstavku obrazložitve pritožbe in v odgovoru na tožbo (list. št. 13) pa trdi prav nasprotno – da sta [pravdni] stranki podpisali posojilno pogodbo za 10.000 EUR oziroma da je tožnici ta znesek »iz svojega« posodil; (tudi) to protislovje je sodišče prve stopnje zaznalo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in pravilno interpretiralo v škodo toženčeve verodostojnosti.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi tožnica plačala banki 58.432,42 EUR, saj je 10.000 EUR nakazal toženec, tako da je tožnica banki vrnila iz svojega le še razliko; sodišče prve stopnje je postopek glede 10.000 EUR ustavilo in tožencu naložilo v plačilo le 48.432,42 EUR, kolikor je tudi po pritožbenih navedbah tožnica plačala banki.

12. Pritožbena navedba, da se toženec ne strinja z argumentacijo sodišča, da bi lahko s tožnico sklenil posojilno pogodbo za 10.000 EUR, pravzaprav ni nič več kot to – toženčevo subjektivno nestrinjanje z argumentacijo sodišča, ne da bi se s to argumentacijo vsebinsko in konkretizirano soočil v polemiki. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni razumnega razloga, zakaj ne bi toženec v zavarovanje svojega dolga zastavil svoje lastne nepremičnine; pritožbeno sodišče se ne bo spuščalo v presojo, ali držijo navedbe odgovora na pritožbo, da so bile toženčeve nepremičnine že maksimalno obremenjene, saj je drugi možen razlog za tako ravnanje na dlani: toženec je pridobil kredit, torej denar, ne da bi mu bilo treba za to dati kakršnokoli realno jamstvo. Četudi ta razlog morda ni pravno in/ali moralno sprejemljiv, pa je vsekakor v okviru razumnega ravnanja.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje, da je v tožbi precej napak in da je tožnica nekajkrat zamešala, kdo je tožnik in kdo toženec in da je npr. na 8. strani tožbe navedeno, da je bil tožnik kreditojemalec in dolžnik, toženka pa zastaviteljica (prav je ravno obratno); sodišče prve stopnje je te napake zaznalo in se do njih opredelilo (prvi odstavek 2. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ko je pojasnilo, da gre za očitno pisno pomoto.

14. Vsaka pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato mora stranka v pritožbi jasno in določno navesti pritožbene razloge, s katerimi izpodbija napadeno odločbo. Sklicevanje na navedbe v drugih vlogah ni upoštevno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se nihče ni ukvarjal s pritožbenimi razlogi, ki jih je toženec podal v pritožbi zoper sodbo mariborskega sodišča; pritožnik teh razlogov v predmetni pritožbi ne ponovi, zato tega pritožbenega ugovora niti ni mogoče preizkusiti.

15. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v vseh pogledih pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo.

16. Ker je toženec s pritožbo propadel, tožnica pa je nanjo vsebinsko odgovorila, ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (1125 odvetniških točk ali 675 EUR) in 22 % DDV (148,50 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 V izreku je očitno pomotoma tudi ta točka označena kot I. točka, čeprav bi morala biti II. točka; enako je stroškovna odločitev označena z II. točko, čeprav bi morala biti to III. točka izreka. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Pristranska priča in pristranska (neobjektivna) dokazna ocena sta vsebinsko različna pojma. 4 Sodba VSRS II Ips 271/2017 z dne 10. 1. 2019, 16. točka obrazložitve. 5 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.