Jedro

Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, še manj uveljavljanju bistvenih kršitev, ki naj bi jih pri odločanju o pritožbi zagrešilo sodišče druge stopnje (to se lahko uveljavlja le v reviziji), temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP to sojenje lahko opravilo sodišče druge stopnje samo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018. Posledično je zavrnilo zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic, vključno z obračunom in plačilom plač in drugih prejemkov, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala. Ugotovilo je, da je tožnica po dveh pisnih opozorilih ponovno kršila delovne obveznosti, in sicer tako, da je prikazovala delo preko polnega delovnega časa in pri pristojni delavki posredovala za neupravičeno plačilo dvajsetih nadur.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ki je ne more samo odpraviti. Pritrdilo je pritožbi, da je kršitev podana, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v evidence delovnega časa od junija do novembra 2018. Ugotovilo pa je tudi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pojasnilo je, da tožničin poskus uveljavitve pravic iz delovnega razmerja, konkretno plačila dela preko polnega delovnega časa, ne zadošča za presojo, da je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici je očitala kršitev iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), to je prepoved škodljivega ravnanja, zato so za presojo, ali njeno ravnanje predstavlja kršitev, odločilnega pomena okoliščine, ki bi npr. dokazovale, da je hotela škodovati delodajalcu. Teh pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

3. Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je toženka vložila pritožbo. V njej navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ugovora, podanega v odgovoru na pritožbo, in sicer, da je bila tožba prepozna. Obširno nato razlaga okoliščine in pravna stališča o vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo enako obširno podaja svoja stališča glede vročanja in pravočasnosti tožbe. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Namen pritožbe, ki jo lahko stranka vloži zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 357.a člena ZPP zagotoviti učinkovito sredstvo zoper ravnanje sodišča druge stopnje, ki ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na okoliščine primera to moralo storiti.

7. Sklep sodišča druge stopnje se sme po drugem odstavku 357.a člena ZPP izpodbijati samo zato, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. Pritožba zoper tak sklep sodišča druge stopnje ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, še manj uveljavljanju bistvenih kršitev, ki naj bi jih pri odločanju o pritožbi zagrešilo sodišče druge stopnje (to se lahko uveljavlja le v reviziji), temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP to sojenje lahko opravilo sodišče druge stopnje samo.

8. Toženka ne uveljavlja razlogov, zaradi katerih se lahko vloži pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje, pač pa sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev, ker se ni opredelilo do ugovora, da je tožba prepozna in ker tega ugovora ni tudi dejansko upoštevalo. Takšni razlogi pa pritožbe ne utemeljujejo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo toženke zavrnilo. Zavrnitev pritožbe zajema tudi njen stroškovni del. 10. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ki je tako kot pritožba zgrešil njeno bistvo in v ničemer ni prispeval k odločitvi.

11. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.