Jedro

Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Omenjene obresti tudi niso sankcija za zamudo niti sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca, temveč so, kot rečeno, le odmena za uporabo kupčevega denarja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 170.727,54 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1992 dalje do plačila ter pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da vnaprejšnjega plačila kupnine pri nakupu avtomobila ni pogojevala, zaradi česar niso podani pogoji iz 26. člena zakona o blagovnem prometu. Sicer pa je navedeno določbo mogoče uporabiti tedaj, kadar gre za delno vplačilo, ne pa za enkratno plačilo z garantirano ceno. Zatrjuje tudi, da obračun obresti ni pravilen.

Priznane obresti so višje od normalnih obresti. V reviziji je govora tudi o nepravilni zavrnitvi pobotnega ugovora, ki naj bi ga postavila tožena stranka. Ob dnevu izročitve vozila tudi ni bil izvršen končni obračun, predviden v določbi 26. člena zakona o blagovnem prometu.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil 3.odstavek 390. člena ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Navedbo, da revizijo vlaga tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revident obrazloži s trditvijo, da niti v sodbi sodišča prve stopnje, niti v izpodbijani sodbi ni odločeno o pobotnem ugovoru tožene stranke, niti ob uporabi določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31.členom zakona o trgovini - Uradni list RS, št. 18/93) ni zavzeto stališče do končnega obračuna ob dobavi vozila. Zato je mogoče sklepati, da tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa ugovora v pobot tožena stranka sploh ni postavila, vprašanje končnega obračuna ob dobavi vozila pa je problem materialnega prava oziroma uporabe določb 26. člena zakona o blagovnem prometu, o čemer pa v izpodbijani sodbi obstojijo potrebni razlogi. Zato zatrjevanih procesnih kršitev ni, po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa v pravdi tudi ni bilo.

Obe sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili. Zakon o blagovnem prometu v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu v naprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ta določba varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja in prispeva k enakopravnemu položaju strank (temeljna načela obligacijskega prava - načelo vestnosti in poštenja - 12. člen ZOR). Pri tem pa nespremenjena cena za kupca predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj. Z njegovim denarjem ves ta čas razpolaga prodajalec. Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Omenjene obresti tudi niso sankcija za zamudo niti sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca, temveč so, kot rečeno, le odmena za uporabo kupčevega denarja.

Tako se pokaže, da je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine. V tem obsegu je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da je tožena stranka prodajala avtomobile pod pogojem vnaprejšnjega plačila kupnine. Drugačne revizijske navedbe torej pomenijo izpodbijane dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).