Jedro

Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zoper pravnomočen sklep, s katerim je sodišče zavrglo njegovo zahtevo za obnovo, zato so brezpredmetne navedbe glede kršitev v zvezi s pravnomočno obsodilno sodbo, zoper katero obsojenec zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil, in sodišče teh obsojenčevih navedb ni presojalo.

Izrek

Zahteva obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 6.3.2006 na podlagi določbe 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo obsojenca za obnovo kazenskega postopka, ki je bil zoper njega končan s pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 14.11.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15.2.2001. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenca zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obsojenec dne 15.6.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in ker je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da ugotovi, da sta bili prekršeni tako Ustava kot ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je obsojenec dopolnil z vlogo Vrhovnemu sodišču z dne 21.8.2006. 3. Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 5.7.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

5. Vrhovno sodišče glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti tudi ugotavlja:– da je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 14.11.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15.2.2001 spoznan za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ ter mu je bila izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora; zoper to pravnomočno sodbo obsojenec zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil v roku iz 3. odstavka 421. člena ZKP; – da je obsojenec dne 13.5.2003 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka končanega z v prejšnji alineji navedeno pravnomočno obsodilno sodbo. Zahteva obsojenca za obnovo kazenskega postopka je bila s sklepom sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 4.7.2003 na podlagi določbe 1. odstavka 413. člena ZKP zavržena; ob reševanju obsojenčeve pritožbe pa je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 18.9.2003 po uradni dolžnosti sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (ker je v zadevi odločala sodnica, ki v skladu z določbo 3. odstavka 412. člena ZKP ne bi mogla niti sodelovati v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo in ker je za odločanje o obnovi pristojen senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, kjer je bila zadeva na novo vpisana; – da je senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom z dne 3.12.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 29.1.2004 obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, vloženo dne 13.5.2003, zavrgel iz razloga po 1. odstavku 413. člena ZKP; zoper navedeni pravnomočni sklep obsojenec zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil v roku iz 3. odstavka 421. člena ZKP; – da je obsojenec dne 27.5.2005 vložil novo zahtevo za obnovo kazenskega postopka; s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6.3.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 12.4.2006 je bila obsojenčeva zahteva za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 1. odstavku 413. člena ZKP zavržena.

6. Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zoper pravnomočen sklep, s katerim je sodišče zavrglo njegovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka z dne 27.5.2005. Zato so brezpredmetne navedbe v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti glede kršitve pravice do obrambe na glavni obravnavi in v zvezi s pravnomočno obsodilno sodbo, zoper katero obsojenec zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil oziroma v zvezi z njegovo prejšnjo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, vloženo dne 13.5.2003, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in zoper katero obsojenec zahteve za varstvo zakonitosti prav tako ni vložil. Iz teh razlogov zato Vrhovno sodišče teh obsojenčevih navedb v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo.

B - 2. 7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da senat sodišča prve stopnje, ki je zavrgel njegovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v "obrazložitvi niti z besedo ne omenja zahteve v skladu s 3. točko 410. člena ZKP, zaradi novih dejstev in dokazov", kljub temu je višje sodišče njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka zavrnilo. Te obsojenčeve navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

8. Po določbi 1. odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti le v korist obsojenca, če se dokaže: da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče izvedenca ali tolmača (1. točka), če se dokaže, da je do sodbe prišlo zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika ali osebe, ki je opravljala preiskovalna dejanja (2. točka) ali če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu (3. točka). Po določbi 2. odstavka 410. člena ZKP se mora v primerih iz 1. in 2. točke 1. odstavka 410. člena ZKP dokazati s pravnomočno sodbo, da so bile omenjene osebe spoznane za krive tistih kaznivih dejanj; le če se postopek zoper te osebe ne more izvesti, ker so umrle ali ker so podane okoliščine, ki izključuje kazenski pregon, se smejo dejstva iz 1. in 2. točke dokazovati tudi z drugimi dokazi.

9. Obsojenec je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka uveljavljal razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Sodišče prve stopnje, ki je zahtevo obsojenca na podlagi določbe 1. odstavka 413. člena ZKP zavrglo, je v razlogih svojega sklepa pojasnilo, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka zatrjevana razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 410. člena nista podana, ker obsojenec teh trditev ni dokazal s pravnomočno obsodilno sodbo. Glede razloga iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP pa je v sklepu presodilo, da je obsojenec v zahtevi za obnovo kazenskega postopka le ponovil svoj zagovor, ki ga je že presojalo sodišče prve stopnje, kakor tudi pritožbeno sodišče ter presodilo, da obsojenčeva zahteva za obnovo kazenskega postopka ne vsebuje nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka. Tem razlogom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je pritožbo obsojenca zoper sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo in zato v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ter obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec prejema rento, je solastnik nepremičnine ter dolžan preživljati enega mladoletnega otroka).