Jedro

Od stranskega udeleženca ni mogoče zahtevati, da vloži predlog za obnovo postopka, dokler se ne seznani s konkretnimi okoliščinami do te mere, da lahko s stopnjo verjetnosti ugotovi, da gre za poseg v njegove pravne koristi. To pa pomeni, da začne subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka na tej podlagi teči takrat, ko je stranski udeleženec s tem seznanjen, te okoliščine pa je treba izkazati s stopnjo verjetnosti.

Iz navedenih razlogov sodišče odstopa od drugačnih stališč v sodni praksi (npr. sodba I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014), iz katerih izhaja, da je za začetek teka roka odločilen dan, ko se je predlagatelj obnove seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Maribor št. 351-1237/2013-94 z dne 19. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot prepozen zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-1237/2013/15 (7104) z dne 11. 4. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 30. 4. 2016 vložila pritožbo zoper navedeno gradbeno dovoljenje, na podlagi petega odstavka 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa je prvostopni organ to pritožbo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ker je pritožbeni rok za vse stranke že potekel. 2. Upravni organ je v dokaznem postopku, v katerem je vpogledal predložene listine in na ustnih obravnavah zaslišal več prič, zaključil, da je bila tožnica že decembra 2015 s strani A. A. seznanjena, da je bilo predmetno gradbeno dovoljenje izdano, kar potrjuje tudi priča B. B. Nadalje zaključuje, da so dne 17. 3. 2016 potekali neformalni razgovori glede izdanega gradbenega dovoljenja in da je v tem razgovoru sodelovala tudi C. C. Dne 17. 3. 2016 je tako predlagateljica že drugič izvedela za izdano gradbeno dovoljenje. Prvostopni organ zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka. Ob tem dodaja, da je v svojih navedbah tožnica večkrat navedla, da je bila zavedena, ker na prijavi gradbišča in obvestilu o pričetku del ni bilo navedeno gradbeno dovoljenje, vendar po mnenju prvostopnega organa ne gre prezreti dejstva, da je predlagateljica pravnica in je v dopisu z dne 27. 10. 2016 celo navedla, da je več kot 40 let opravljala ... funkcijo, in ji iz tega razloga upravni organ ne more verjeti, da bi bila lahko zavedena samo s tem, ko gradbeno dovoljenje na obvestilih ni bilo navedeno. Dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, je na strani predlagateljice, medtem pa je nasprotna stranka s številnimi dokazi (priče A. A., B. B. ter izjavi Č. Č. in D. D.1) dokazala, da predlog ni bil vložen pravočasno.

3. Nadalje iz prvostopnih zaključkov izhaja, da je bilo tožnici predmetno gradbeno dovoljenje kot informacija javnega značaja vročeno 25. 4. 2016. Z vročitvijo odločbe se stranki omogoči seznanitev z vsebino odločbe. Podoben učinek je dosežen tudi v primeru, kadar je stranka na kakšen drug način izvedela za izdajo odločbe in bi se lahko seznanila z njeno vsebino. Prvostopni organ zaključuje, da je tožnica že v mesecu decembru 2015 in nato 17. 3. 2016 izvedela, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje in tudi za vsebino. Ker predlog ni bil vložen v enomesečnem roku, odkar je predlagateljica izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, ga je prvostopni organ zavrgel kot prepoznega.

4. Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ pritrjuje prvostopni odločitvi glede njenih dejanskih zaključkov in dodaja, da je za ugotavljanje pravočasnosti v zvezi z vloženim predlogom za obnovo postopka odločilno, kdaj se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano in ne kdaj se je seznanil z njegovo vsebino.

5. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da v predhodnem upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja tožnici (in tudi ne nobenemu drugemu od ostalih etažnih lastnikov večstanovanjskega objekta ... v ...) ni bila dana možnost sodelovanja v postopku kot stranski udeleženki oziroma je bilo gradbeno dovoljenje izdano ne da bi bila predhodno pridobljena soglasja etažnih lastnikov, kar zahteva drugi odstavek 29. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v zvezi s petim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in ostali tozadevni predpisi (14. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb) v primeru, kadar gre za posege v skupne dele stavbe oziroma skupno zemljišče. Navaja, da dolžnost etažnega lastnika pravočasno skrbeti za lastno nepremičnino oziroma pravne koristi v izogib zamudi subjektivnega roka za obnovo ni v tem, da bi bil dolžan ob zaznavi kakršnihkoli del v drugih enotah stavbe preverjati ali ni morda upravna enota izdala nezakonitega gradbenega dovoljenja, ki nasprotuje pravnemu redu na način, da upravna enota v nasprotju z zakonom in Ustavo RS dovoli protipravne posege oziroma gradnjo na tujem zemljišču brez soglasja etažnih lastnikov in tako neposredno krši ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine.

6. Pri tem prvostopni organ ni upošteval tožničinega listinskega dokaza, s katerim je objektivno dokazala, kdaj je izvedela za obstoj gradbenega dovoljenja (zapisnik zbora etažnih lastnikov z dne 4. 4. 2016, iz katerega izhaja, da je na tem zboru tožnica od investitorke zahtevala odgovor ali ima gradbeno dovoljenje). Upravni organ tudi ni upošteval pričevanja nevtralnih prič (E. E., F. F.), svojo odločitev pa je oprl na posredne dokaze oziroma pisne izjave oseb, ki so interesno ali ekonomsko povezane z investitorjem (A. A., B. B.). Prvostopni organ je tudi prezrl, da je investitor etažne lastnine načrtno zavajal glede obstoja gradbenega dovoljenja in obsega nameravanih gradbenih del, s čimer je vplival na izvedbo in uspeh morebitnih poizvedb tožnice oziroma etažnih lastnikov o dejstvih, pomembnih za časovni vidik njihove dolžnosti zavarovati lastninsko pravico.

7. Na obrazcu prijava gradbišča nalepljenem na vhodna vrata poslovnega prostora v novembru 2015 gradbeno dovoljenje ni bilo niti omenjeno kaj šele, da bi bila navedena njegova številka, kot vrsta gradnje pa je bilo zapisano finalizacija lokala. Betonski nastavek za toplotno črpalko na skupnem zemljišču ni bil nikjer omenjen, niti ni bilo mogoče nanj sklepati in potemtakem ni bilo nobenega razloga, da bi kateri od etažnih lastnikov v tej fazi raziskoval obstoj oziroma vsebino morebitnega gradbenega dovoljenja, ob dejstvu, da v skladu s predpisi za vsa dela v enoti objekta gradbeno dovoljenje niti ni obvezno. Tudi na obvestilu o pričetku del, ki je bilo na oglasni deski večstanovanjske stavbe objavljeno 3. 11. 2015, gradbeno dovoljenje ni bilo navedeno, ampak so bila le našteta dela, ki bodo izvršena pri obnovi lokala. Tudi tukaj postavitev toplotne črpalke na skupnem zemljišču ni bila omenjena. Šele v mesecu avgustu 2016, torej že v času teka upravnega postopka na podlagi predloga za obnovo, je investitor na vrata poslovnega prostora nalepil označitev gradbišča z navedbo številke gradbenega dovoljenja in odgovorne osebe za strokovni nadzor. Do teh okoliščin ni upravni organ zavzel nobenega stališča. Tožnica je ravno zaradi svojih pravnih znanj, ki jih upravni organ prve stopnje nerazumljivo šteje tožnici v škodo, skrbno in pravočasno izkoristila pravne možnosti tako, da je na zboru lastnikov od investitorke zahtevala jasen odgovor glede obstoja gradbenega dovoljenja, katerega obstoj je investitorka z opisanimi ravnanji predhodno ves čas prikrivala ter nato zahtevala vročitev gradbenega dovoljenja ter v subjektivnem roku vložila pritožbo. V nadaljevanju tožnica zanika dejanske ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da je za gradbeno dovoljenje izvedela v decembru 2015 oziroma 17. 3. 2016. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se obnova postopka izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja dovoli oziroma podredno, da sodišče predmetni sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

9. Odgovor na tožbo je vložila tudi družba G., d.o.o., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alineje 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je bila tožnica najkasneje decembra 2015 v celoti seznanjena z izdanim gradbenim dovoljenjem, zato so vse navedbe v zvezi z zborom etažnih lastnikov v aprilu 2016 neutemeljene. Razen tega meni, da tožnica nima pravnega interesa za predmetni postopek, saj se pritožuje izključno zaradi postavitve zunanje enote toplotne črpalke, kar so bila v skladu z določili takrat veljavnega ZGO-1 zgolj vzdrževalna dela, ki se lahko izvajajo brez gradbenega dovoljenja.

10. Sodišče je s sklepom št. II U 372/2019-13 z dne 24. 8. 2022 sklenilo, da bo v zadevi v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločeno po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je pravočasnost predloga za obnovo postopka. Glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, je senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku.

11. Pri svojih stališčih sta tožeča in prizadeta stranka vztrajali tudi v vlogah in na narokih za glavno obravnavo. Ta se je opravila v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke (drugi odstavek 58. člena ZUS-1).

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev organa prve stopnje (kateri pritrjuje tudi drugostopni organ), ki je po ugotovitvi, da je bil tožničin predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano zgoraj navedeno gradbeno dovoljenje, vložen prepozno, le-tega zavrgel. 14. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, torej z dokončno odločbo, se lahko obnovi iz razlogov, naštetih v 260. členu ZUP. V predmetni zadevi je bila vloga tožeče stranke obravnavana kot predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, to je, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena2, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Stranka lahko predlaga obnovo postopka v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 23. člena ZUP). Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

15. V predmetni zadevi je bil tožničin predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP zavržen kot prepozen. Po ugotovitvah upravnih organov je tožnica za obstoj gradbenega dovoljenja izvedela ob dogodku v decembru 2015, ko sta se na zelenici večstanovanjske hiše nahajala A. A. in B. B., na terasah svojih stanovanj pa tožnica (in še ena stanovalka te večstanovanjske hiše), drugič pa na (sicer zaradi nesklepčnosti neizvedenem) zboru etažnih lastnikov 17. 3. 2016. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila 30. 4. 2016, kar upravna organa štejeta kot prepozno.

16. Po zgoraj citirani določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlog za obnovo postopka vloži v enem mesecu, odkar je izvedela, da je bila odločba izdana. Do uveljavitve ZUP-C3 je stranka lahko predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Po stališču teorije4 je bila taka ureditev bistveno bolj skladna z načelom varstva pravic pravic strank, saj šele vročitev odločbe oziroma seznanitev stranke z njeno vsebino omogoča možnost učinkovitega pravnega varstva stranke. Če je oseba, ki v postopku ni sodelovala, čeprav bi morala sodelovati kot stranka ali stranski udeleženec, zgolj izvedela, da je bila odločba izdana, ne pa tudi, kakšna je njena vsebina, niti kakšni so razlogi za odločitev, se bo le težko pravočasno in ustrezno odzvala s predlogom za obnovo postopka.

17. Upravno sodišče v sodbi, izdani v zadevi I U 1035/2020-8 dne 16. 12. 2021, pojasnjuje, da je zakonodajalec takšno ureditev spremenil, pri čemer je sledil sodni praksi, ki je zaradi zagotovitve poštenega izvrševanja procesnih pravic udeležencev postopka že po prej veljavni ureditvi, ki je izrecno določala, da rok teče od vročitve odločbe, zavzela stališče, da za odločanje o dovolitvi obnove postopka ni nepomembno, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek in izdajo odločbe. Zato je bila v praksi razlaga te določbe taka, da je bila obnova dovoljena le, če je iz okoliščin izhajalo, da predlagatelj obnove ni vedel za izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati, da je bila odločba izdana. V takem primeru je namreč stranka lahko zavarovala svoje pravice že med postopkom s tem, da je zahtevala, da se ji prizna položaj stranke, ali po končanem postopku, s tem, da je zahtevala vročitev odločbe in zoper odločbo vložila pritožbo. Sicer je v sodni praksi več odločb, iz katerih izhaja, da je za začetek teka roka odločilen dan, ko se je predlagatelj obnove seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

18. Upravno sodišče je v zadevi I U 1035/2020-8 zavzelo stališče, da je navedene razlike med stališčem teorije in sodne prakse, upoštevajoč pri tem, da morajo imeti stranke _možnost učinkovitega pravnega varstva_, mogoče preseči z ustrezno razlago 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki upošteva konkretne okoliščine primera. Včasih zadošča, da stranka zgolj izve, da je odločba izdana, ker je na prvi pogled jasno, kakšen je njen predmet ter posledično, kako posega v njen pravni interes. V nekaterih drugih primerih pa zgolj vedenje o tem, da je bila izdana odločba, njeni opravilni številki in nazivu ne omogoča, da predlagatelj razbere tudi ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Da bi to ugotovil, se mora seznaniti z njeno vsebino.

19. S takšnim stališčem se strinja tudi sodišče v sedaj obravnavani zadevi in po obrazloženem zaključuje, da je tudi po sedanji zakonski ureditvi oziroma določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP za ugotovitev začetka teka subjektivnega roka (in posledično pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka) treba ugotoviti, kdaj je bila stranka seznanjena s tem, da obstaja gradbeno dovoljenje, izdano v postopku, v katerega ni bila pritegnjena kot stranka z interesom, in da je vsebina dovoljenja takšna, da je z njim poseženo v njene pravne koristi. Postopka se ima namreč pravico udeleževati oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta korist (prvi in drugi odstavek 43. člena ZUP).

20. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere opira predlog, in iz katerih izhaja, da je podan v zakonskem roku, _verjetno_ izkazati (265. člen ZUP).

21. V upravnem postopku sicer velja načelo materialne resnice (8. člen ZUP5), temu načelu pa ustreza odločanje s stopnjo prepričanja, to je stopnja zavesti, ki izključuje dvom o kakšni zmoti6. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev, to je stanja zavesti, kjer dvom sicer ni izključen, so pa razlogi za resničnost nekega dejstva močnejši od nasprotnih7, lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek 8. člena ZUP). V konkretnem primeru zakon tako določa v citiranem 265. členu, v tem smislu pa je treba razlagati tudi določbe 267. člena ZUP. Slednji v prvem odstavku določa, da organ po preizkusu, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, in ali ga je podala upravičena oseba, preveri še ali je okoliščina, na katero se predlog opira, _verjetno_ izkazana.

22. O vprašanju izkazanosti pravočasnosti8 predloga za obnovo postopka, se torej po izrecni zakonski določbi 265. člena ZUP odloča s stopnjo verjetnosti. Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče odstopa od drugačnih stališč v sodni praksi9. 23. K zgoraj navedenemu sodišče dodaja, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, za ta pa velja, da omogočajo prevlado načela zakonitosti nad pravnomočnostjo. V sistemu pravnih vrednot je sicer pravnomočnost nad zakonitostjo10, vendar pa obstajajo določene situacije, kjer načelo zakonitosti prevlada. Tem je namenjen institut izrednih pravnih sredstev, kamor sodi tudi obnova postopka. Pri odločanju v postopkih namreč lahko iz različnih razlogov pride do kršitev, ki so takšne narave, da je poseg v sicer pravnomočno odločitev nujen. Med njimi je tudi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku, takšna možnost ni bila dana, kar je tudi razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

24. Po določbi 265. člena ZUP morajo biti okoliščine v zvezi z dopustnostjo predloga za obnovo postopka izkazane s stopnjo verjetnosti, kar je v skladu z naravo tega instituta, ki je namenjen odpravi nekaterih hudih kršitev pri izdaji prvotne odločbe. Če se omejimo na v tej zadevi relevanten razlog za obnovo postopka iz 9. točke 260. člena ZUP, se s tem sanira procesna kršitev pri (ne)uporabi določbe 44. člena ZUP. Ta določa, da mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so lahko v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. V postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, pa je še (v času izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja veljaven) 63. člen ZGO-1 določal, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve povabi stranke, naj se seznanijo z nameravano gradnjo. V tem vabilu je treba stranke posebej opozoriti na to, da se bo v primeru, če se vabilu ne bodo odzvale in svojega izostanka ne bodo opravičile, štelo, da se strinjajo z nameravano gradnjo.

25. Kdo so stranke v konkretnem postopku, ki jim je glede na zgoraj citirana zakonska določila treba dati možnost udeležbe v postopku zaradi varovanja njihovih pravnih koristi11, organ ugotovi na podlagi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je morala vsebovati vse sestavine določene v 54. členu ZGO-1. 26. Postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja se namreč začne na zahtevo investitorja, ki s svojo vlogo in projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja - ta je sestavni del vloge, opredeli vsebino in obseg konkretnega postopka. Tretja oseba, ki v tem postopku ni bila udeležena, z ničemer od zgoraj navedenega ni seznanjena (če je ne seznanita investitor ali upravni organ) vse do takrat, ko se rezultati takšne gradnje začnejo kazati navzven. Glede na to se od stranskega udeleženca nekega upravnega postopka ne more zahtevati večje stopnje skrbnosti kot od investitorja in nenazadnje upravnega organa. Investitor je tisti, ki določa vsebino in obseg nameravane gradnje, kar izkaže v svoji vlogi in projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato bi bila razlaga, po kateri bi se zahtevala večja skrbnost od stranskih udeležencev postopka na ta način, da bi terjala takojšnjo reakcijo morebitnih prizadetih oseb, preden bi te lahko ugotovile, ali gre za poseg v njihove pravne koristi, v nasprotju z institutom namena izrednih pravnih sredstev (kamor sodi tudi obnova postopka), katerih uvedba zahteva obstoj okoliščin, ki so takšne, da prevladajo nad načelom pravnomočnosti. Zato od stranskega udeleženca ni mogoče zahtevati, da vloži predlog za obnovo postopka, dokler se ne seznani s konkretnimi okoliščinami do te mere, da lahko s stopnjo verjetnosti ugotovi, da gre za poseg v njegove pravne koristi. To pa pomeni, da začne subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka na tej podlagi teči takrat, ko je stranski udeleženec s tem seznanjen, te okoliščine pa je treba izkazati s stopnjo verjetnosti.

27. Zakonodajalec je predmetno področje uredil tako, da od predlagatelja obnove postopka zahteva, da formalne okoliščine (med katere sodi tudi pravočasnost), s katerimi utemeljuje predlog za obnovo postopka, izkaže s stopnjo verjetnosti in posledično jih mora tako presojati tudi upravni organ. Drugačna razlaga, je v nasprotju z veljavnimi zakonskimi določbami, ki urejajo postopanje s predlogom za obnovo postopka. Takšna razlaga ni na škodo investitorja, saj lahko organ tudi v obnovljenem postopku pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, če se izkaže za pravilno, v veljavi (prvi odstavek 270. člena ZUP), ta odločitev pa je sprejeta ob sodelovanju vseh oseb, katerih pravne koristi je treba pri odločitvi upoštevati.

28. Kot izhaja iz ugotovitev v upravnem postopku in navedb tožeče stranke tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu, tožeča stranka izvajanju del, ki se nanašajo na „finalizacijo lokala“ oziroma obnovo in ureditev salona za lepoto in nego telesa, samim po sebi ni nasprotovala. Njeno nasprotovanje se je nanašalo izključno na gradnjo toplotne črpalke, katere zunanja enota je na zemljišču ob večstanovanjski stavbi, to zemljišče pa je v solasti vseh etažnih lastnikov, med katerimi je tudi tožnica, kar pomeni, da gradnja v tem delu sega v območje njenih pravnih koristi. Zato je za ugotovitev pravočasnosti predloga za obnovo postopka treba ugotoviti, kdaj je tožnica izvedela, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo toplotne črpalke, katere zunanja enota bo nameščena na zemljišče, ki je v solasti vseh etažnih lastnikov.

29. Ob začetku gradnje je izvajalec stanovalce oziroma etažne lastnike v večstanovanjski stavbi o začetku del obvestil z obrazcem „prijava gradbišča“, kjer je bilo navedeno, da gre za finalizacijo lokala, to je salona na lepoto in nego telesa, na obvestilu o pričetku del, ki nosi datum 3. 11. 2015, pa je navedeno, da gre za obnovo lokala in da se bo izvajalo: manjša gradbena dela, postavitev predelnih sten, odstranitev obstoječih stopnic in postavitev novih, suhomontažna dela z vrtanjem v obstoječe in novo postavljene stene, strop in tla, izvedba strojnih instalacij za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje vodov in kanalizacijo, elekotroinstalacija, keramičarska dela, polaganje talnih in steklenih oblog ter slikopleskarska dela.

30. Ne na enem ne na drugem dokumentu ni omenjena gradnja toplotne črpalke in ne, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Sodišče se ne spušča v razloge, zakaj na nobenem od obvestil o začetku gradnje oziroma opravljanju del to ni navedeno. Za predmetno zadevo je navedena okoliščina relevantna v toliko, da se ravnanj osebe, ki bi morala biti stranski udeleženec postopka zaradi varstva njenih pravnih koristi, ne more presojati strožje kot investitorja, ki je, ko se postopek začne na njegovo vlogo, edini seznanjen s tem za kakšno gradnjo, kakšnega obsega in na katerem zemljišču, želi pridobiti gradbeno dovoljenje. Kot rečeno tožeča stranka sama po sebi gradnji, ki se nanaša na renoviranje in obnovo lokala, ni nasprotovala, zato dokler ni izvedela, da obstaja gradbeno dovoljenje, s katerim se dovoljuje poseg na zemljišče, ki je (tudi) v njeni solasti, ni imela razloga za vložitev predloga za obnovo postopka.

31. Sodišče je v dokaznem postopku za ugotovitev za odločitev relevantnega dejstva, ki je tudi po odločitvi v upravnem postopku sporno, kdaj je tožnica izvedela, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo toplotne črpalke, vpogledalo predložene listine in listine, ki so bile sestavni del upravnega spisa. Zaslišalo je tožnico in zakonito zastopnico prizadete stranke12 ter vse predlagane priče. 32. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z ogledom, saj je presodilo, da ne bi prispeval k razjasnitvi nobenega za odločitev relevantnega dejstva13. Dokaza z listino - popisni list k zapisniku zbora etažnih lastnikov z dne 4. 4. 2016 s podpisi navzočih etažnih lastnikov - sodišče ni izvedlo, saj ga prizadeta stranka, ki je ta dokaz predlagala, ni predložila14, kljub temu, da ji je bilo to s sklepom na naroku dne 17. 11. 2022 izrecno naloženo.

33. Sodišče je kot prepozne zavrnilo tudi listine, ki jih je prizadeta stranka predlagala v dokaz s pripravljalno vlogo, ki je prispela na sodišče 28. 12. 2018 (razen kolikor so del upravnega spisa). V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

34. Prizadeta stranka je s to vlogo predložila dokaze, ki so se nanašali na korespondenco po e-pošti. Pri tem se je sklicevala na okvaro starega računalnika, ki pred tem ni bil usposobljen. Sodišče je ugotovilo, da prizadeta stranka opravičljivih razlogov, da teh listin ni predložila že v upravnem postopku ni izkazala, saj ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih tega računalnika ne bi bilo mogoče usposobiti že prej, razen tega je del te e-korespondence (zapis elektronske pošte A. A. F. F. z dne 19. 11. 2015 ob 8.34 in istega dne ob 11.37) predložila že v upravnem postopku, kar pomeni, da ni izkazala razlogov, da takrat ne bi mogla predložiti tudi ostalega, kar je predložila z zgoraj navedeno pripravljalno vlogo v upravnem sporu. Glede na to je sodišče izvedbo tistih dokazov, ki so bili s to vlogo prizadete stranke vloženi prvič, zavrnilo.

35. Zaslišanje strank in prič je pokazalo, da je med njihovimi izpovedbami precej razhajanj, teh pa tudi njihova soočenja15 niso odpravila. Sodišče tovrstna razhajanja ocenjuje kot povsem razumljiva in izkustveno sprejemljiva glede na to, da so se dogodki, o katerih so bili zaslišani, odvijali konec leta 2015 in v prvi polovici leta 2016, torej več kot šest let prej preden so bili zaslišani pred sodiščem.

36. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi rezultate ugotovitvenega postopka pred upravnim organom. Glede tega je ugotovilo, da je več oseb (Č. Č., H. H., I. I., J. J.) v upravnem postopku podalo samo pisne izjave (I. I. sicer organu na zapisnik, za kar pa ni bilo izkazanih posebnih razlogov) in niso bilo zaslišani na ustni obravnavi. Takšnih izjav v upravnem postopku ni mogoče obravnavati kot izpovedbe prič, saj pri njihovi podaji niso upoštevane določbe 181. do 187. člena ZUP o zaslišanju prič. Vse navedene je sodišče zaslišalo v upravnem sporu.

37. V okviru ocenjevanja teh dokazov sodišče ugotavlja, da priča A. A., ki je mož zakonite zastopnice tožeče stranke, na zboru etažnih lastnikov 17. 3. 2016 ni bil navzoč (in ne 4. 4. 2016) in mu je o njem povedala njegova žena, zato je sodišče glede tega upoštevalo njeno izpovedbo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

38. Glede dogodka v decembru 2015, ko sta se na zelenici večstanovanjske hiše nahajala A. A. in B. B., na terasah svojih stanovanj pa tožnica in še ena stanovalka te večstanovanjske hiše, je A. A. dejal, da je tožnici takrat povedal, da gradijo na podlagi gradbenega dovoljenja, tožnica pa, da zaradi tega, ker je stala na terasi svojega stanovanja, priča pa skupaj z B. B. na zelenici, ni dobro slišala in posledično razumela povedanega. Razbrala je besedi klima in naprava. B. B. je povedal, da, kolikor se spomni, je A. A. tožnici povedal za gradbeno dovoljenje, dopušča pa glede na to, da se vsega več ne spominja, da je bilo tudi drugače. 39. Na osnovi teh nasprotujočih si izpovedb zaključka, da je bila v tem dogodku tožnica seznanjena s predmetnim gradbenim dovoljenjem za gradnjo, ki posega v njene pravne koristi, to je za gradnjo toplotne črpalke na zemljišču, ki je v lasti etažnih lastnikov, ni mogoče napraviti.

40. Glede dokazne ocene ostalih zaslišanih je ugotoviti, da priči J. J. in K. K. o nobeni relevantni okoliščini nista vedeli povedati ničesar. L. L. je povedala le, da o gradbenem dovoljenju ni bila obveščena. E. E., takrat direktorica upravnika predmetne večstanovanjske stavbe (M.), se ni spomnila, na katerem od zborov etažnih lastnikov je bilo govora o gradbenem dovoljenju, niti se ni več spomnila, kdaj ga je investitor pokazal upravniku. Ničesar o za odločitev relevantnih dejstvih ni mogla povedati F. F., ki je bila sicer zaposlena pri upravniku večstanovanjske stavbe.

41. Izpovedbe zaslišanih se razlikujejo tudi glede dogajanja na zborih etažnih lastnikov 17. 3. 2016 in 4. 4. 2016. Prvi je bil nesklepčen, zato o njem zapisnika ni, drugi je bil 4. 4. 2016. V zapisniku ponovljenega zbora etažnih lastnikov ..., ki je potekal dne 4. 4. 2016 ob 18:00 uri, je na zadnji strani zapisano k točki 5. v rubriki „toplotna črpalka na skupni funkcionali objekta“, da je navzoča etažna lastnica C. C. zahtevala pojasnilo, ali ima lastnica poslovnega prostora G., d.o.o. na naslovu ... odločbo upravne enote, ki ji dovoljuje montažo toplotne črpalke na funkcionalnem zemljišču stavbe pod teraso ... Navzoča lastnica poslovnega prostora N. N. je izjavila, da ima takšno odločbo. Etažna lastnica C. C. je nato povedala, da za montažo toplotne črpalke nima soglasja etažnih lastnikov ter da tudi ona osebno kot prizadeta etažna lastnica ne bo dala soglasja. Prav tako nobeden izmed navzočih etažnih lastnikov ni izjavil, da je pripravljen podati tozadevno soglasje.

42. Zakonita zastopnica prizadete stranke N. N. je, ko je bila zaslišana, sprva povedala, da je bila na zboru lastnikov 17. 3. 2016 in da je na tem sestanku povedala, da ima investitor gradbeno dovoljenje, ki vključuje toplotno črpalko. Pri tem je zatrdila, da je bila samo na enem od obeh dogodkov.

43. Ko pa ji je bila predočena vsebina zgoraj citiranega zapisnika z dne 4. 4. 2016, je pojasnila, da se je najverjetneje zmotila in je glede na ta zapis očitno bila na zboru lastnikov 4. 4. 2016 in ne 17. 3. 2016. Upoštevajoč vse navedeno sodišče slednjemu verjame, kar potrjuje tudi okoliščina, da zakonita zastopnica prizadete stranke na popisnem listu udeležencev z dne 17. 3. 2016 svoje udeležbe ni potrdila. Iz tega pa sledi zaključek, da je na vprašanje tožnice na zboru lastnikov dne 4. 4. 2016 N. N. povedala, da ima gradbeno dovoljenje, ki ji dovoljuje montažo črpalke na predmetnem zemljišču. Da bi bilo to 17. 3. 2016 ne izhaja ne iz izpovedb tožnice ne zakonite zastopnice prizadete stranke.

44. Priči Č. Č. in H. H. sta sicer povedala o tem, da bi naj pogovor o gradbenem dovoljenju potekal na neuspelem zboru etažnih lastnikov dne 17. 3. 2016. Kot je sodišče že pojasnilo, je od takrat poteklo že precej časa, zato je povsem razumljivo, da več ljudi o dogodku različno izpoveduje, saj je, kot je notorično znano, s potekom časa zanesljivost spomina tako glede datuma in kraja dogodka, kot glede tega kdo so bili udeleženci nekega dogodka, in med kom natanko je tekla beseda, vse slabša, zato je sodišče glede tega napravilo zaključek, obrazložen v točkah 42. do 44. te obrazložitve.

45. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, je treba pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka ugotoviti s stopnjo verjetnosti. Tožnica je v predlogu za obnovo postopka pojasnila okoliščine, v katerih je izvedela za izdano gradbeno dovoljenje in sicer, da je bilo to na zboru etažnih lastnikov dne 4. 4. 2016. Enako je pojasnila v vlogi z dne 27. 6. 2016, ko je bila v upravnem postopku izrecno pozvana, da pojasni, kdaj je izvedela za izdano gradbeno dovoljenje. Pri tem tožnica vztraja tudi v upravnem sporu. To njeno trditev potrjuje tudi zgoraj citiran zapis iz zapisnika tega zbora, kjer je navedeno, da je takrat zakonita zastopnica investitorja izjavila, da ima takšno gradbeno dovoljenje. O tem, da bi bilo gradbeno dovoljenje komu izročeno, ni navedeno ničesar.

46. Glede na to in glede na izpovedbo zakonite zastopnice, da je bila samo na enem zboru lastnikov in da se je očitno zmotila, ko je prvotno povedala, da je to bilo na zboru 17. 3. 2016, sodišče zaključuje, da se je navedeni dogodek odvil dne 4. 4. 2016. Sodišče tudi verjame tožnici, da ji takrat gradbeno dovoljenje ni bilo izročeno, saj ji ga, kolikor bi ji bilo, ne bi bilo treba zahtevati od upravne enote, o izročitvi gradbenega dovoljenja pa tudi v zapisniku ni ničesar. Glede na zapis v zapisniku zbora lastnikov in glede na izpovedbi tožnice in zakonite zastopnice prizadete stranke pa sodišče zaključuje, da je v zadostni meri izkazano, da je to bilo 4. 4. 2016. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da je predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnica vložila 30. 4. 2016, pravočasen.

47. Ob tem sodišče dodaja, da v tekstualnem delu odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja toplotna črpalka ni niti omenjena, kar pomeni, da je morala tožnica po pridobitvi odločbe vpogledati še v projektno dokumentacijo, kar je tudi storila. Da je predvideno ogrevanje s toplotno črpalko, je navedeno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato je tožnica predlog za obnovo postopka lahko vložila takrat, ko je tega vpogledala in bila s tem seznanjena. Da je mogoče kvalificirano vložiti predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, je najprej potrebna informacija o tem, ali in s kakšno vsebino je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Pri tem ni mogoče slediti temu, da bi tožnica morala sklepati (brez vpliva na to, da je pravnica, kot je navedeno v izpodbijani odločbi), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. V nobenem od obvestil o gradnji to ni bilo omenjeno, določena dela v zvezi z obnovo posameznega dela stavbe v etažni lastnini pa je mogoče opraviti tudi brez gradbenega dovoljenja. Sicer pa tudi v tem delu velja, da za stranskega udeleženca ne more veljati večja skrbnost kot za investitorja.

48. Po obrazloženem je sodišče zaradi napačne uporabe določbe 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP (in ostalih zgoraj citiranih določb, ki urejajo postopanje s predlogom za obnovo postopka), zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, izpodbijani sklep na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je ta akt izdal, v nadaljnji postopek (I. točka izreka). V ponovljenem postopku bo treba ob upoštevanju, da je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, nadaljevati s postopkom in obravnavo tega predloga, kot to določa 267. člen in nadaljnji členi ZUP.

49. Predmet presoje v predmetni zadevi je pravočasnost tožničinega predloga za obnovo postopka, zato se sodišče z drugimi vprašanji, ki jih izpostavlja prizadeta stranka v odgovoru na tožbo (pogoji pod katerimi je dopustna gradnja toplotne črpalke), v tem upravnem sporu ni ukvarjalo.

50. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov določenih v prejšnjem členu (4. člen Pravilnika).

51. V predmetni zadevi je sodišče odločilo na glavni obravnavi, tožeča stranka pa je v postopku zadevo dodatno pojasnila v pripravljalni vlogi, zato ji je sodišče odmerilo nagrado v višini 385,00 €, k čemur je prištelo še 10 %, to je 38,50 €, torej skupaj 423,50 €. K temu je prištelo še 93,17 € 22 % za DDV in skupno znesek 516,67 €, naložilo v plačilo toženi stranki (II. točka izreka).

52. Stroške je v predmetni zadevi priglasila tudi prizadeta stranka. V tem postopku je sodelovala na strani tožene stranke in se je zavzemala za zavrnitev tožbe. Ker torej v upravnem sporu ni bila uspešna, ni upravičena do povrnitve stroškov tega postopka, saj je po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, do povrnitve stroškov od nasprotne stranke upravičena le stranka, ki v postopku uspe. Glede na to je sodišče zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (III. točka izreka).

1 Verjetno pravilno H. H. - opomba sodišča. 2 Ta se nanaša na situacijo, ko oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe. V predmetni zadevi ne gre za tak primer, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano 11. 4. 2014. 3 Ta je bil uveljavljen v Uradnem listu RS št. 73/2004 in se uporablja od 1. 1. 2005. 4 Glej Kerševan, Androjna Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 441. 5 ZUP v 8. členu določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek). 6 Glej kot v op. 4 str. 87. 7 Glej kot v op. 6. 8 In ostalih pogojev za obnovo postopka iz prvega odstavka 267. člena ZUP, ki pa niso predmet presoje v tem upravnem sporu. 9 Glej npr. sodbo I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014. 10 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 638. 11 Kot to določata 43. in 44. člen ZUP. 12 Za pravno osebo se zasliši oseba, ki jo je po zakonu ali njenih pravilih upravičena zastopati (drugi odstavek 260. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. 13 Sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo (drugi odstavek 287. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). 14 Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). 15 Priče se smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Soočenci se o vsaki okoliščini, glede katere se ne ujemajo, zaslišijo vsak zase in se njihovi odgovori vpišejo v zapisnik (tretji odstavek 239. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZPP).