Jedro

Odlok o oglaševanju izrecno in določno dovoljuje postavitev samo tipskih okroglih plakatnih stebrov iz kataloga urbane opreme MOL.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za nadomestno lokacijo za oglaševanje na tristranem plakatnem stebru na lokaciji A. parc. št. 3273/2 k. o. ... in odločil, da ni stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je sledil mnenju Oddelka za urejanje prostora, da je na navedeni lokaciji dopustna samo postavitev tipskih okroglih stebrov iz kataloga urbane opreme MOL.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 4. in 6. člena Odloka o oglaševanju (v nadaljevanju Odlok) ter določbe 31., 60. in 104. člena ter Prilogo 3 Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL – ID). Med drugim navaja, da načrt prenove Slovenske ceste ni bil upoštevan, ker gre za predlog postavitve novega objekta in s tem za nov poseg v prostor, ki mora izpolnjevati pogoje, določene v prostorskih predpisih, načrt pa ima naravo informativnega prikaza stanja po prenovi. Povzema mnenje Oddelka za urejanje prostora, iz katerega izhaja, da je v tej zadevi relevantna določba 6. točke I. Poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID. Dodaja, da mora biti urbana oprema postavljena tako, da dopolnjuje javni prostor in ne ovira gibanja peščev ter vzdrževanja komunalnih naprav in prometnih objektov, kakor tudi mora biti v območjih registrirane kulturne dediščine oblikovana celostno. Glede navedb o postavljenih vitrinah podjetja B. d. o. o. navaja, da te niso predmet tega postopka, zato ni presojal njihove postavitve, tožnikova pritožbena navedba, da gre za neenako obravnavanje, pa je pavšalna.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je želel na lokaciji A., parc. št. 3273/2 k. o. ... postaviti tristrani plakatni steber skladno z načrtom prenove Slovenske ceste, ki na navedeni lokaciji predvideva postavitev dveh tristranih plakatnih stebrov.

5. Prvostopenjskemu organu očita, da ni upošteval načrta prenove in da se do s tem povezanih trditev v vlogi ni opredelil, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Zatrjevano absolutno bistveno kršitev pravil postopka utemeljuje s sklicevanjem na ustavne pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS ter na sodbo tega sodišča I U 1774/2013. Meni, da iz odločbe Javnega zavoda za varstvo kulturne dediščine št. 35102-1596/2015-15 z dne 4. 7. 2016, s katero je bilo na isti lokaciji postavitev svetlobnih vitrin dovoljena, ker je skladna z načrtom prenove, izhaja, da gre za prostorski načrt, postopanju organa pa naj bi kazalo na neenotno prakso oziroma celo na arbitrarno odločanje.

6. Trdi, da je organ zmotno uporabil določbo 6. točke I. poglavja Priloge 3 OPN MOL – ID, kar naj bi bilo posledica nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tristrani oglasni pano naj bi bil namreč postavljen na nepremičnini, ki se nahaja tako na območju naselbinske dediščine (Ljubljana – Mestno jedro (EŠD ...) kot tudi na območju arheološke dediščine (Ljubljana – arheološko najdišče (EŠD ...). Meni, da po jezikovni razlagi navedene določbe na območju arheološke kulturne dediščine ni omejitev, ki sicer veljajo na historičnem območju mestnega središča in izven historičnega mestnega središča v območjih, ki so varovana na podlagi predpisov s področja varstva kulturne dediščine. Na pravilnost take razlage naj bi kazalo tudi to, da so na lokaciji vzdolž/ob Slovenski cesti, med drugim tudi na isti nepremičnini, postavljene svetlobne vitrine podjetja B.. Ni namreč logično, da bi bila na tem območju omejena le postavitev tristranih plakatnih stebrov, saj svetlobne vitrine z modernejšim videzom in osvetlitvijo veliko bolj kazijo okolico in odvračajo pozornost mimoidočih od okolice. Ker ima podjetje B. dovoljenje za postavitev vitrin, gre za kršitev pravice do enakega obravnavanja. Prvostopenjskemu organu očita tudi, da ni upošteval splošnih pogojev iz Priloge 3 k OPN MOL – ID, in trdi, da bi bil njegov objekt za oglaševanje postavljen v skladu s temi pogoji.

7. Navaja, da je razlikovanje med okroglimi in tristranimi plakatnimi stebri, kot izhaja iz 6. točke I. poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID, neutemeljeno. Tristrani plakatni stebri naj bi bili evolucija okroglih stebrov, zato takšno neutemeljeno razlikovanje krši njegovo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in hkrati pomeni neenako obravnavo subjektov, ki bi želeli oglaševati in so v podobnem položaju. Navaja še, da iz prostorskega akta ni jasno, zakaj se je normodajalec odločil, da je dovoljena samo postavitev okroglih stebrov, ne pa tudi tristranih, ter meni, da takšna določba med oglaševalskimi subjekti dejansko omejuje konkurenco. Po logični razlagi oziroma z argumentom ad simile (po podobnosti) bi morala biti dopustna postavitev tudi tristranih stebrov, saj po svojih dimenzijah in funkciji (dobro vidne površine z vseh strani) ne odstopajo od okroglih. Razlikovanje pa ni upravičeno tudi glede na postavljene svetlobne vitrine.

8. Uveljavlja tudi, da je navedena določba neustavna, zato je organ ne bi smel uporabiti. V zvezi s tem navaja, da ima po njegovem vedenju le C. d. o. o. pravice na okroglih plakatnih stebrih (o čemer ni mogel pridobiti dokazov), kar kaže na favoriziranje določenih subjektov, saj je s trenutno ureditvijo dejansko omejeno le oglaševanje na tristranih plakatnih stebrih, na katerih oglašuje tožnik, medtem ko je oglaševanje na drugih oblikah objektov za oglaševanje dovoljeno. Predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika ter predstavnikov toženke in družbe C. d. o. o., ki bi o tem vedeli kaj povedati. Sodišču predlaga naj ugotovi, da je OPN MOL – ID neustaven in odkloni njegovo uporabo oziroma naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti prostorskega akta v tem delu. S tožbo sicer sodišču predlaga naj odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se ugodi tožnikovi zahtevi za postavitev tristranega plakatnega stebra na navedeni nadomestni lokaciji, podrejeno pa naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva povračilo stroškov.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 8. člena Odloka o oglaševanju odločala o tožnikovi vlogi za postavitev objekta za oglaševanje na javnem mestu, in sicer za postavitev tristranega plakatnega stebra.

12. Skladno s prvo in drugo alinejo 4. člena Odloka o oglaševanju morata biti lokacija in objekt za oglaševanje, razen ko gre za oglaševanje na avtobusih, v skladu z OPN in OPPN, torej občinskim prostorskim načrtom in občinskim podrobnim prostorskim načrtom.

13. Upravni organ je tožnikovo vlogo zavrnil, ker je presodil, da postavitev tristranega plakatnega stebra na predvideni lokaciji ni v skladu z OPN MOL – ID. Ta prostorski akt postavitev objektov za oglaševanje ureja v 31., 60. in 104. členu ter v Prilogi 3, ki vsebuje podrobne prostorske izvedbene pogoje za postavitev objektov za oglaševanje.

14. Skladnost predvidenega posega s prostorskimi akti tožnik zmotno utemeljuje s sklicevanjem na načrt prenove Slovenske ceste. Res je, da se prvostopenjski organ ni opredelil do tega argumenta, ki ga je tožnik postavil že v svoji vlogi. Ker pa je na podlagi pooblastila iz 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) toženka odpravila to pomanjkljivost in se do te navedbe opredelila, tožnik s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti. V tem pogledu se zato tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev Ustave in na stališče tega sodišča v sodbi I U 1774/2013. 15. Sodišče se strinja s toženkino presojo, da tožnik svoje zahteve ne more opreti na načrt prenove Slovenske ceste, ker ta načrt ni prostorski akt (ni niti OPN niti OPPN), temveč načrt, ki ima naravo informativnega prikaza stanja po prenovi. Kateri so občinski prostorski akti in postopek njihovega sprejema, sedaj ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), v času sprejema OPN MOL – ID pa je to materijo urejal Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Ta v 39. členu med drugim določa, da ima OPN strateški in izvedbeni del ter katere so sestavine obeh delov. Iz 3. točke tretjega odstavka 39. člena ZPNačrt izhaja, da izvedbeni del OPN določa tudi območja, za katera se pripravi OPPN. Smiselno enaka ureditev izhaja tudi iz 107. člena ZUreP-2. Da bi bil načrt prenove Slovenske ceste del OPN MOL – ID ali da bi bil zanj predviden OPPN, pa iz tega prostorskega akta ne izhaja, niti tega ne zatrjuje tožnik. Tožnik zato ne more uspeti niti s sklicevanjem na odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 4. 7. 2016, ki naj bi na isti lokaciji dovoljevala postavitev svetlobnih vitrin na podlagi skladnosti z načrtom prenove Slovenske ceste, saj glede na ureditev občinskih prostorskih aktov v ZPNačrt oziroma sedaj v ZUreP-2 navedena odločba ne more biti podlaga za sklep, da je navedeni načrt prenove prostorski akt. 16. Med strankama sicer ni sporno, da je predvidena lokacija na območju naselbinske kulturne dediščine, za katerega glede postavitve plakatnih stebrov veljajo določbe 6. točke I. poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID. Po prvi alineji te določbe je v historičnem območju mestnega središča in izven historičnega mestnega središča v območjih, ki so varovana na podlagi predpisov s področja varstva kulturne dediščine, razen na območjih arheološke kulturne dediščine, dopustna postavitev samo tipskih okroglih plakatnih stebrov iz kataloga urbane opreme MOL.

17. V zvezi s pravilno uporabo navedene določbe Priloge 3 k OPN MOL – ID tožnik v bistvu uveljavlja dvoje. Najprej trdi, da je določba zmotno uporabljena, ker je organ spregledal, da gre hkrati za območje arheološke dediščine, za katero omejitev ni predpisana. Uveljavlja pa tudi, da ni podlage za razlikovanje med okroglim in tristranim stebrom, v zvezi s čemer pa prav tako uveljavlja dva ugovora. Trdi, da bi organ ob uporabi logične razlage in argumenta ad simile moral ugoditi njegovi vlogi. Zatrjuje pa tudi neustavnost navedene določbe prostorskega akta.

18. Trditev, da je predvidena lokacija tudi na območju arheološke dediščine, je nedovoljena tožbena novota (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), saj tožnik te trditve ni uveljavljal že v upravnem postopku, niti ni navedel upravičenih razlogov, zaradi katerih tega ni storil. K temu sodišče dodaja, da s to trditvijo tudi sicer ne bi mogel uspeti. Če sta namreč na predvideni lokaciji dva različna režima (kar trdi tožnik, ko navaja, da gre hkrati za območje naselbinske in arheološke dediščine), po naravi za presojo dovoljenosti posega velja režim, ki je strožji, torej tisti, ki postavlja strožjo omejitev, saj bi sicer omejitev, ki jo terja narava takega režima, ostala brez učinka. Ker tožnik s svoji argumentom že iz navedenega razloga ne more uspeti, sodišče ni presojalo pravilnosti njegove tožbene teze, da naj bi bil z navedeno določbo OPN MOL - ID za območje arhoeloške dediščine predpisan milejši režim kot za območje naselbinske dediščine.

19. Tožnik tudi zmotno meni, da je na območju naselbinske kulturne dediščine dovoljena postavitev tristranega plakatnega stebra že na podlagi razlage prve alineje 6. točke I. poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID, in sicer ob uporabi logične razlage in argumenta ad simili, v zvezi s čemer s tem trdi, da je tristrani plakatni steber le evolucija starih okroglih stebrov.

20. Takšni tožnikovi razlagi nasprotuje že jezikovna razlaga določbe. Besedilo je namreč tako jasno, da ne dopušča drugačne razlage. Izrecno in določno dovoljuje postavitev samo tipskih okroglih plakatnih stebrov iz kataloga urbane opreme MOL. Že iz tega besedila dovolj jasno izhaja, da je normodajalec dovolil le okrogle plakatne stebre, ne pa tudi tristranih.

21. Kaj drugega pa iz prve alineje 6. točke I. poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID ne izhaja niti ob uporabi drugih metod razlage. Namen določbe, ki ureja postavitev oglasnih stebrov na območju historično naselbinske dediščine, je namreč ohranjanje celostne podobe tega prostora. Tak namen izhaja tudi iz prvega odstavka 31. člena OPN MOL – ID, po katerem mora biti urbana oprema, kamor spadajo tudi objekti za oglaševanje, postavljena tako, da dopolnjuje javni prostor, ter iz drugega odstavka istega člena, po katerem mora biti urbana oprema v območjih registrirane kulturne dediščine oblikovana celostno. Taki celostni podobi historične naselbinske dediščine pa po presoji normodajalca ustreza (tipski) okrogel plakatni steber, za katerega tožnik sam pravi, da je zgodovinsko starejši od tristranega, ki naj bi bil njegova evolucija. V tem smislu zgolj zato, ker naj bi se tristranski steber razvil iz okroglega še, zlasti glede na naravo prostora urejanja, tj. območje historične naselbinske dediščine, ne pomeni, da dopustnost postavitve okroglega stebra pomeni tudi dopustnost postavitve (modernejšega) tristranega stebra, saj z vidika varstvenega režima, ki velja za predvideno lokacijo, to je območje historične naselbinske dediščine, starejši in modernejši steber ne moreta biti primerljiva.

22. Tožnik pa neutemeljeno uveljavlja tudi neustavnost določbe prve alineje 6. točke I. poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID. Z vidika varstva načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, katerega kršitev tožnik smiselno uveljavlja, ta določba ni v neskladju z Ustavo RS. Glede na predmet urejanja, to je poseg v prostor s posebnim historičnim kulturnovarstvenim režimom, namreč že iz prej navedenih razlogov pri postavitvi zgodovinsko starejšega okroglega in modernejšega tristranega plakatnega stebra ne gre za primerljiva položaja, ki bi terjala enako urejanje. Navedena ureditev pa ne pomeni niti posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS, saj tožniku, ki opravlja gospodarsko dejavnost oglaševanja, pravica iz 74. člena Ustave RS ne zagotavlja, da lahko kjerkoli postavlja kakršnekoli objekt za oglaševanje.

23. Tožbena trditev, da ima na okroglih plakatnih stebrih pravice le C. d. o. o., s čimer utemeljuje očitek o neenakem obravnavanju, je nedovoljena tožbena novota (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), saj tožnik te trditve ni uveljavljal že v upravnem postopku, niti ni navedel upravičenih razlogov, zaradi katerih tega takrat ni storil. Sodišče zato tudi ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov z zaslišanjem stranke in prič, ki so iz enakega razloga prav tako nedovoljena novota.

24. Tožnik pa po pojasnjenem ne more uspeti niti z očitkom o neenakem obravnavanju, ki ga utemeljuje z navedbo, da je bilo drugemu subjektu na območju z istim režimom dovoljena postavitev svetlobnih vitrin, ki imajo modernejši videz od tožnikovega tristranega stebra. Ker je za odločitev pravno odločilna skladnost z OPN ali OPPN, ker načrt prenove Slovenske ceste ni prostorski akt in glede na pojasnjeno pravilno razlago določbe 6. točke I. poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID, tožnik očitka o neenakem obravnavanju ne more opreti na navedbe, da je bilo drugemu subjektu na območju z istim režimom dovoljena postavitev svetlobnih vitrin. Poleg tega so trditve o dovoljeni postavitvi na območju z istim režimom pavšalne, saj se tožnik konkretno sklicuje le na odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 4. 7. 2016, ki je nedovoljena tožbena novota, saj se tožnik nanjo prvič sklicuje šele v tožbi, ne da bi pojasnil, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku (52. člen ZUS-1). S sklicevanjem na navedeno odločbo pa tudi sicer ne bi mogel uspeti, saj je z njo odločeno o kulturnovarstvenem soglasju, ne pa tudi o dovoljenosti postavitve objektov za oglaševanje na javnem mestu po Odloku o oglaševanju.

25. Ker glede na pojasnjeno na predvideni lokaciji ni dovoljena postavitev tristranega plakatnega stebra, toženki ni bilo treba presojati izpolnjenosti splošnih pogojev za postavitev objekta za oglaševanje, določenih v 1. točki I. poglavja Priloge 3 k OPN MOL – ID. S tem povezani tožbeni očitki zato niso utemeljeni.

26. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik glede na povedano v tožbi navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

27. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.