Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenski zakon, ker ni obeh kaznivih dejanj tatvine opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje. Že podatek, da sta bili dejanji storjeni v časovnem razmaku enega leta, ne dopušča ocene o takšni časovni povezanosti obeh kaznivih dejanj, ki bi opravičevala uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 7.000,00 SIT.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Kranju, enota v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS in mu za dejanje pod točko 1 določilo kazen tri mesece zapora, za dejanje pod točko 2 pa kazen dveh mesecev zapora. Na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ SFRJ je obtožencu ob upoštevanju navedenih kazni ter kazni iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Kranju, enota v Kranju v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bil obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 169. člena KZ SFRJ na kazen eno leto zapora in za kaznivo dejanje po 1. odstavku 165. člena KZ RS na kazen treh mesecev zapora, po določbah o steku izreklo enotno kazen 1 leto in 4 mesece zapora.

Na podlagi 1. odstavka 50. člena KZ SFRJ je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo pripor od 25.6.1991 od 20.30 ure do 13.11.1991 do 13,30 ure. Oškodovani upravi je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 12.559,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

Na podlagi 1. odstavka 98. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da sodišče druge stopnje obtoženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pretreslo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu in obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega tatvine radijskega pozivnika (kaznivo dejanje pod tč. 1) in tatvine ročne železne blagajne, v kateri je bilo 5.000,00 SIT (kaznivo dejanje pod točko 2).

Zbrano dokazno gradivo ne potrjuje pritožnikovih domnev, češ da bi si utegnil radijski pozivnik in blagajno prisvojiti tudi kdo od prisotnih tujih oseb (med njimi tudi osumljenci kaznivih dejanj), ki so se pogosto zadrževali v službenih prostorih uprave za notranje zadeve. Nasprotno, obstajajo celo zadostni dokazi, ki zanesljivo potrjujejo, da je bil storilec obravnavanih kaznivih dejanj obtoženec.

Možnost, da bi utegnil biti storilec kdo drug, je s svojo izpovedbo ovrgel kriminalist J.D., ki je povedal, da je bila tatvina radijskega pozivnika izvršena v prostorih nove uprave za notranje zadeve, kjer so govorilnice v pritličju, pisarne kriminalistične službe, kjer je bila izvršena tatvina pozivnika, pa v četrtem nadstropju. Sicer pa so bile po njegovih navedbah tudi v stari zgradbi zasliševane osebe vedno pod nadzorstvom. Še posebej pa so pritožbene domneve o drugem storilcu nesprejemljive zato, ker je obtoženec pri prvem zaslišanju jasno in odkrito priznal tudi tatvino obeh navedenih predmetov in med drugim tudi navedel, da je radijski pozivnik in blagajno po tatvini odvrgel v "kontejner" na dvorišču. Prav tam pa teh predmetov ni nihče iskal, kljub temu, da je bila zlasti v zvezi z radijskim pozivnikom neposredno po odkritju dejanja še isti dan opravljena temeljita in obsežna preiskava. Sicer pa je obtoženec priznal (list. št. 32), da naslednjega dne tudi sam ni več našel pozivnika, ki naj bi ga iskal zato, da bi ga vrnil. Kar zadeva železno ročno blagajno se je sodišče prve stopnje glede njene vsebine zanesljivo prepričalo na podlagi izpovedb kriminalistov J.D. in P. I.. Iz njunih pričevanj namreč izhaja, da je I. na takratnem sekretariatu za notranje zadeve prejel zapečateno kuverto, v kateri je bilo 5.000 SIT, jo prinesel v Kranj ter izročil J.D., ki je denar položil v blagajno, shranjeno v omari v sobi tajnice. Oceni izpodbijane sodbe, da gre za verodostojni priči in da tudi sicer ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče dvomiti v njuno iskrenost, je vsekakor treba pritrditi, zato tudi ni razlogov za preverjanje njunih izpoved z dokazi, ki jih predlaga pritožnik.

Navedeni priči sta tudi povedali, da je bila tajnica v navedenem času na dopustu in da prejeti znesek prav zato še ni bil vpisan v dokumentacijo, zato zaslišanje blagajničarke in preverjanje dokumentacije ne bi v ničemer prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Ne glede na to ali so razlike v izpovedbah J.D. in P.I. glede načina izplačevanja denarja res zgolj navidezne, kot ocenjuje sodišče prve stopnje ali pa so resnične, so v tem primeru za oceno, koliko denarja je bilo v blagajni, brezpredmetne, kajti ugotovljeno je bilo, da je bila tajnica v tistem času na dopustu, J. D. v tem času sam tudi ni izdajal nobenega denarja, drugi pa takšnih pooblastil niso imeli, iz česar je bilo mogoče logično zaključiti, da je bilo v času tatvine v blagajni toliko denarja, kolikor ga je iz Ljubljane prinesel P.I. in izročil J.D..

Čeprav je vrednost radijskega pozivnika ocenil oškodovanec, to samo po sebi še ne pomeni, da je ta ocena neobjektivna. Sodišče prve stopnje se je pri oceni, da znaša vrednost pozivnika 7.595,00 SIT upravičeno oprlo na dopis Ministrstva za notranje zadeve (list. št. 251) ter izpovedbo priče J. D., ki potrjujeta, da je vrednost pozivnika izračunala strokovna služba na podlagi veljavnih predpisov in da je pri tem upoštevala tudi amortizacijo predmeta. Takšna ocena je videti realna toliko bolj, ker je veliko nižja od prvotno navedene cene v ovadbi (2.000 DEM), kar pomeni, da so bile pri cenitvi upoštevane tudi vse tiste okoliščine, ki so bile pri prvi cenitvi prezrte.

Po navedenem je treba ugotoviti, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana. Navedbe pritožbe, "da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih", so tako splošne, da jih niti ni mogoče preizkusiti, tovrstnih in drugih kršitev zakona iz 1. odstavka 376. člena ZKP pa ni bilo mogoče ugotoviti niti ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti.

Kršen tudi ni bil kazenki zakon, ker sodišče prve stopnje obeh kaznivih dejanj ni pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje.

Že podatek, da je med enim in drugim dejanjem časovna razlika približno eno leto, nasprotuje oceni o takšni časovni povezanosti obeh dejanj, ki bi opravičevala uporabo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja.

V skladu z določbo 379. člena ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Kazni, določeni za posamezni kaznivi dejanji in enotno kazen je glede na ugotovljene okoliščine ocenilo kot primerne. Obtoženec je kazniva dejanja izvrševal kot delavec organov za notranje zadeve na delovnem mestu, v posameznih primerih pa je za izvrševanje kaznivih dejanj izkoriščal tudi svoja službena pooblastila (nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena KZ SFRJ). Vse to njegovemu ravnanju daje posebno težo in terja primerno strogo obsodbo. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da obtoženec pred tem še ni bil sodno kaznovan in njegove družinske razmere. Pri tem tudi ni mogoče spregledati, da je bil za obtoženca že sam kazenski postopek obremenilen do te mere, da je moral zaradi resnih psihoreaktivnih stanj iskati ustrezno zdravniško pomoč.

Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odstavka 98. člena in 101. člena ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (KZ SFRJ, ZKP) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).