Jedro

Pri podaljšanju ukrepa nadzorovane obravnave sodišče glede ogrožanja zdravja upošteva stanje kot je bilo ob uvedbi nadzorovane obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom Pr 158/2019 z dne 29. 7. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zoper E. K., rojeni 31. 12. 19..., Ž... podaljša zdravljenje v nadzorovani obravnavani za dobo šest mesecev, to je do 5. 2. 2021. Imenovalo je koordinatorje nadzorovane obravnave. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu Psihiatrične bolnišnice ... (...) za podaljšanje ukrepa zoper nasprotno udeleženko, ki je od 5. 2. 2020 po sklepu tega sodišča z dne 5. 2. 2020 vključena v nadzorovano obravnavo in je sklenilo, da se ta nadzorovana obravnava nadaljuje še za naslednjih šest mesecev. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da obstajajo pogoji tudi za podaljšanje nadzorovane obravnave, ker so isti kot za sprejem oziroma nadaljevanje zdravljenja v nadzorovani obravnavi. Sodišče je ugotovilo, da so podani pogoji iz določbe 80. člena ZDZdr. V drugem odstavku tega člena so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi dopustno. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da gre pri nadzorovani osebi za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo in da se je zaradi te motnje že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve. Sodišče je ugotovilo, da je predhodno že ogrožala svoje zdravje in da je to ogrožanje bilo posledica njene duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje. Ugotovilo je tudi, da se ta oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju. Sodišče je še zapisalo, da je nadzorovana obravnava, v katero so vključeni koordinatorji in poleg osebe tudi njeno domače okolje, ravno namenjena širši, celostni podpori, tudi pri izvajanju še drugih aktivnosti in uresničevanju načrtov in ne le psihiatričnemu zdravljenju v ožjem smislu, da redno prejema zdravila. Potem, ko je sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje zdravljenja v nadzorovani obravnavi, je določilo tudi, da se še naprej le-to izvaja pod nadzorom ..., saj ima zadržana na njenem območju stalno prebivališče. Na predlog ... pa je tudi imenovalo koordinatorje, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa iz razloga varstva osebnostnih pravic in svoboščin, zagotovljenih z mednarodnimi akti in Ustavo RS. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje preveč sledilo mnenju izvedenca in tudi predhodnim mnenjem, kajti vsi izvedenci očitajo nasprotni udeleženki ″nekritičnost″ do njenega zdravstvenega stanja, pri tem pa je dejstvo, da očitno v vseh preteklih letih ni bilo glede na izpodbijana mnenja nobenega napredka in premika v čustvovanjih nasprotne udeleženke. Tako ostajajo le še fraze očitane nekritičnosti do njenega zdravstvenega stanja, kar pa ni resnično. ... očitno nasprotni udeleženki ne zmore pomagati razrešiti osnovna življenjska vprašanja oziroma za to očitno ne najde potrebne poti zaupanja in tudi potrebnega časa ne. Zato nasprotna udeleženka dojema podaljšanje nadzorovane obravnave kot moteč poseg v osebnostne pravice in svoboščine in ne vidi več nobene koristi za njeno zdravje in uresničitev njenih življenjskih ciljev. Mnenja je, da niso podani razlogi za podaljšanje nadzorovane obravnave po 81. členu ZDZdr, saj je E. K. v mesecih nadzorovane obravnave, dosegla pričakovano funkcionalnost v vsakodnevnem življenju, kar potrjujejo tudi koordinatorji nadzorovane obravnave v mnenju, ki so ga podali in niso ugotovili odstopanja od načrtov obravnave. Po mnenju nasprotne udeleženke so v ... že zdavnaj zavzeli stališče, da gre za osebo z duševno motnjo, zato bi ji morali pri zdravljenju zagotoviti obstoj njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Mnenja je, da izpodbijan sklep sodišča za podaljšanje nadzorovane obravnave ne more temeljiti na pavšalno očitani nekritičnosti pacientke, na podlagi njenih ravnanj v preteklosti, temveč se mora presojati v vsakem primeru posebej in glede na trenutno vedenje pacientke in glede na okoliščine, ki so podane sedaj. Nadzorovana obravnava je za nasprotno udeleženko moteča in tudi iz tega vidika poslabšuje njeno zdravstveno stanje, namesto da bi ji koristila. Nato navaja, da izpodbijani sklep temelji na kratkem in pavšalno podanem psihiatričnem mnenju, v katerem psihiater T. V. E. K. očita popolno nekritičnost do bolezni v vseh letih obravnave, kar potrdi tudi izvedenec dr. P., zaslišan na glavni obravnavi. To pa je v popolnem nasprotju s poročili koordinatorjev nadzorovane obravnave, ki opredeljujejo edina dejanska stanja nasprotne udeleženke v danem trenutku. Podaljšanje nadzorovane obravnave ne more temeljiti zgolj na očitkih o nekritičnosti brez pojasnila in taka oblika nadzora nad človekovim življenjem ne sme postati način nadzorovane obravnave nad posameznikom. Očitno je udeleženka izgubila zaupanje do zdravstvene ustanove, družbe in sedaj tudi do sodišča. V vseh teh letih se nihče ni poglobil v njeno zdravstveno stanje in stiske, ki jih je v teh letih doživljala. Nasprotna udeleženka očitno potrebuje drugačno podporo družbe, to pa je mogoče zagotoviti zgolj in samo z vzpostavitvijo iskrenega zaupanja med zdravniki, ki jo obravnavajo in njo samo, saj sedaj redno obiskuje ambulanto in bo tam iskala odgovore na vprašanja glede svojega zdravja in življenjskih vprašanj. Mnenja je, da je njena pritožba utemeljena in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog predlagatelja zavrne.

3. Na pritožbo ni bilo odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno se ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so formalno izpolnjeni vsi pogoji, tudi za podaljšanje nadzorovane obravnave, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v točkah 7, 8, 9, 10, 11, 12 in 13 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. V teh delih obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dvoma, da so izpolnjeni vsi pogoji za nadaljevanje nadzorovane obravnave. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bila nasprotna udeleženka nazadnje hospitalizirana zaradi paranoidne shizofrenije, v sklopu katere se ji je ob opustitvi zdravil, pojavila akutna psihotična epizoda. Tudi v tem postopku za podaljšanje je izvedenec dr. P. potrdil, da gre pri nasprotni udeleženki za kronično, hudo in ponavljajočo se psihično motnjo, za paranoidno shizofrenijo z epizodičnim potekom. Pri nasprotni udeleženki gre brez dvoma za resno kronično duševno motnjo, ki se ponavlja in tako je pogoj po prvi alineji drugega odstavka 80. člena ZDZdr, brez dvoma potrjen. Tudi pogoj za sprejem v nadzorovano obravnavo iz druge alineje tega določila je podan in sicer, da se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve. Sodišče je ugotovilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zaradi navedenih motenj mišljenja, stik nasprotne udeleženke z realnostjo v povezavi z lastnim zdravstvenim stanjem, hudo moten in tudi ob pomoči drugih ni sposobna ustrezne korekcije in izboljšave lastnega stika z realnostjo. Zaradi navedene psihične motnje je njena sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja hudo motena, saj je njeno vedenje, zlasti v povezavi z lastnim zdravstvenim stanjem, pod neposrednim vplivom motenj mišljenja in tudi ob pomoči drugih v tem delu ni sposobna korigirate lastnega vedenja, ni sposobna sprejeti navodil drugih, ki so v neskladju z njenimi zmotnimi prepričanji. Tudi v trenutku odločanja je zaradi psihične motnje še vedno hudo ogroženo njeno zdravstveno stanje in izvedenec je opozoril, da obstaja nevarnost, da bi ob neustreznem ali nezadostnem zdravljenju prišlo do ponovnega poslabšanja psihičnega stanja, vse do stanja ponovne akutne psihotične epizode, s tveganjem za pojavljanje neprilagojenega vedenja in dodatne kvalifikacije vsebinskih motenj mišljenja. Sodišče prve stopnje je pritožbeno neizpodbito ugotovilo, da sta izpolnjena tudi nadaljnja pogoja za nadaljevanje nadzorovane obravnave po tretji in četrti alineji drugega odstavka 80. člena ZDZdr, saj je oseba že ogrožala svoje življenje in to ogrožanje je bilo posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje1. Sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno neprerekano ugotovilo, da se nasprotna udeleženka lahko zdravi v domačem okolju in je zato zaključilo, da je podaljšanje nadzorovane obravnave izključno v korist nasprotne udeleženke, da se ji zagotavlja stabilno psihično stanje, s tem pa so zagotovo povezane možnosti njenega uveljavljanja na vseh življenjskih področjih. Nadzorovana obravnava v katero so vključeni koordinatorji in poleg osebe tudi njeno domače okolje, je ravno namenjena širši, celostni podpori, tudi pri izvajanju še drugih aktivnosti in uresničevanju načrtov, ne le psihiatričnemu zdravljenju v ožjem smislu, da redno prejema zdravila. V tej zvezi sicer pritožnica podaja pritožbo, da je ... skrbela le za njeno zdravljenje, nikakor pa tudi za ovid v njene celostne življenjske potrebe, kar pa pritožbeno ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je nadzorovana obravnava namenjena širši celostni podpori nasprotne udeleženke, kako pa se bo to v realnosti uresničevalo pa je seveda odvisno od samih imenovanih koordinatorjev in tudi od same nasprotne udeleženke, ki se je do sedaj sicer aktivno vključevala v nadzorovano obravnavo. Ne držijo pa pritožbene trditve, da so koordinatorji nadzorovane obravnave ugotovili, da nadaljnje zdravljenje ni več potrebno, kajti iz poročila o poteku nadzorovane obravnave z dne 13. 7. 2020 izhaja, da so koordinatorji mnenja, da bi bilo smiselno podaljšanje nadzorovane obravnave. Mnenja so, da je E. K. trenutno zelo pripravljena na sodelovanje in dokaj kritična do svoje bolezni, vendar bi lahko ob manj intenzivni podpori ponovno pričela z opuščanjem zdravil in ne bi bilo njeno zdravstveno stanje tako stabilno. Takšno poročilo tudi ni v nasprotju z mnenjem izvedenca dr. P., podanega na zadnjem naroku za obravnavanje podaljšanja nadzorovane obravnave, ki ga je izvedenec upošteval. 6. Nadalje so neutemeljene pritožbene trditve, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na pomanjkljivem in kratkem mnenju T. V. Sedanja odločitev temelji na mnenju izvedenca dr. P., ki ga je podal po zaslišanju obravnavane osebe, na glavni obravnavi. Z vsebino podanega mnenja se je nasprotna udeleženka strinjala, strinjala se je tudi njena najbližja oseba in tudi pooblaščenec in na podano mnenje ni bilo pripomb in tudi ne dodatnih vprašanj. To mnenje ni v nasprotju s poročili koordinatorjev, kot je prej omenjeno, kajti tudi iz poročila koordinatorjev izhaja potreba po še nadaljnjem zdravljenju v obliki nadzorovane obravnave.

7. Pritožnica nadalje v pritožbi navaja, da ji družba pri uresničevanju njenih zadev ne nudi podpore, ker bi si sicer rada uredila zaposlitev in uredila tudi drugo življenje. Namen Zakona o duševnem zdravju in tudi organov, ki sodelujejo v tem postopku ni tako široko zastavljen, kot to v pritožbi navaja pritožnica. Vsebina nadzorovane obravnave je opredeljena v zakonu, od samega načina izvajanja in sodelovanja pacientke pa je odvisno, kako bo ta nadzorovana uspešno delovala na njenem zdravstvenem področju, poboljšanje zdravstvenega stanja pri nasprotni udeleženki pa lahko pomeni tudi večjo možnost njenega vključevanja v vsakdanje življenje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bo zaradi izdaje sklepa o podaljšanju nadzorovane obravnave poseženo v osnovne človekove pravice pacientke, to je nasprotne udeleženke. Pritožba v tem delu je zgolj pavšalna, ne pove v katerem delu in na kakšen način in katere njene osebnostne pravice iz Ustave RS in iz Konvencije bodo z nadzorovano obravnavo kršene. Sicer pa se domneva, da je že sama vsebina Zakona o duševnem zdravju pri izvajanju nadzorovane obravnave usklajena z ustavnimi določbami, saj protiustavnost tega dela zakona do sedaj še v tem delu ni ugotovljena. Tako bo morala iskati podporo in pomoč na področju zaposlitve in zanositve pri drugih ustreznih ustanovah, ne pa na področju psihiatričnega zdravljenja, razen kolikor sama nadzorovana obravnava presega okvir samo zdravljenja, kot je to zapisalo, sicer dokaj nekonkretizirano, sodišče prve stopnje na koncu točke 15. obrazložitve sklepa. Iz poročila koordinatorjev izhaja tudi kako poteka nadzorovana obravnava, katere se je do sedaj pacientka redno udeleževala in iz tega poročila ne izhaja, da nadzorovana obravnava pomeni izrazito omejevanje glede pravic osebnosti in da je to zdravljenje zanjo bolj moteče kot koristno. Kot izhaja iz poročila koordinatorjev je koristna in iz tega poročila2 izhaja kako so potekali ti obiski koordinatorjev in sicer so potekali enkrat tedensko. Zdravila si je pripravljala pacientka sama v tedenski dozator in jih je po njenem zatrjevanju tudi redno jemala. Redno je hodila v ..., kjer je prejemala tudi mesečno depo injekcijo. V domačem okolju je skrbela za svojo okolico, pomagala je po svojih močeh, večji del je opravljala gospodinjska dela. Redno, vsak dan je hodila na sprehode. Iz tega poročila tako ni mogoče zaključiti, da bi na kakršenkoli način bile omejene katerekoli njene sicer pritožbeno nedefinirane človekove pravice, zagotovljene z Ustavo RS.

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba nasprotne udeleženke, podana po pooblaščencu, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, kar se vsebinsko niti ne izpodbija. Na ugotovljeno stanje je pravilno uporabilo vso, v sklepu citirano materialno pravo. Sodišče prve in druge stopnje pa ni ugotovilo kršitev osebnostnih pravic in pritožba zgolj pavšalno in nekonkretizirano omenja, da so z izvajanjem nadzorovane obravnave bile kršene do sedaj njene osebnostne pravice. Pritožnica sodišču prve stopnje ne očita storitve bistvenih kršitev določb ZPP in ZNP. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP in v zvezi s členom 37 ZNP, pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.

1 Takšno dejansko stanje je ugotovljeno tudi v sklepu VSC II Cp 466/2019 z dne 19. 11. 2019, kjer je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za prepričljiv zaključek o podanosti hude ogroženosti zdravja nasprotne udeleženke. 2 Glej poročilo na list. št. A 5 spisa.