Jedro

Za odločitev o stroških predloga je bistveno to, da odlog izvršbe objektivno gledano ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo potrebno za izvršbo, zato teh stroškov ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika z dne 29. 11. 2012 za povrnitev stroškov sodne takse za odlog v višini 28,00 EUR.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil upnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da dolžniku naloži povrnitev stroškov sodne takse za odlog. ZIZ določa, da lahko odlog izvršbe predlaga tudi upnik. Gre za dispozitivno procesno dejanje, ki ga zakon predvideva in tudi ureja pogoje za ugoditev takšnemu predlogu, predvsem z vidika morebitnega nasprotovanja dolžnika, ki pa ga v tem primeru ni bilo. Načelo hitrosti postopka je v prvi fazi namenjeno varovanju interesa upnika, dolžniku je praviloma tak zastoj predvsem v korist. V konkretnem primeru je upnik zavestno predlagal začasni zastoj v izvršilnem postopku, saj je iz stanja izvršbe razvidno, da upnik v tem trenutku ne bo mogel biti poplačan. V primeru, da dolžnik v času odloga pridobi sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet ali začne prejemati plačo, se bo izvršilni postopek skrajšal in povzročil tudi manj stroškov. Upnikov odlog je bil torej potreben, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Sodišče bi upravičeno zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov samo, če bi ocenilo, da je upnik ravnal šikanozno ali zlorabljal procesna pravila. Upnik poskuša le doseči bistvo izvršilnega postopka, in sicer priti do poplačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Določbe o stroških postopka v izvršilnem postopku, o načinu njihovega uveljavljanja ter o tem, kdo jih mora nositi, so urejene v 38. členu ZIZ. Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je vodilo za odločitev o upnikovih stroških potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni. Glede na to, da je cilj izvršilnega postopka (prisilna) uveljavitev upnikove terjatve, so potrebni le tisti stroški, brez katerih upnik ne more opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev svojega zahtevka, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Odlog izvršbe predstavlja začasni zastoj izvršilnega postopka. S takim predlogom se izvršba ne opravlja, pač pa se prekinja in njena oprava odlaga. Upnik v času trajanja odloga izvršbe ne potrebuje posredovanja sodišča v smeri oprave niti enega izvršilnega dejanja. Pri tem razlogi, zaradi katerih upnik predlaga odlog izvršbe v določeni zadevi, za odločitev o stroških predloga za odlog niso pravno pomembni, saj je bistveno to, da odlog izvršbe objektivno gledano ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo potrebno za izvršbo, zato teh stroškov ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).