Jedro

V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari, če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek, pa v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. 42270-2886/2013-17 z dne 15. 6. 2015 se v tretjem odstavku izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se postopek odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ustavi. Ker je zavezanec po odpravljeni odločbi plačal 13.347,09 EUR, se mu znesek v 30 dneh od vročitve sklepa vrne, skupaj s pripadajočimi obrestmi v znesku 2.050,56 EUR. V kolikor je zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov pri davčnemu organu, se mu vrne preveč plačan davek, zmanjšan za zneske davkov, ki jim je potekel rok za plačilo, o čemer bo obveščen z obvestilom. Glede stroškov postopka je bilo odločeno s sodbo I U 330/2015-9, davčnemu organu pa v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN) v neskladju z ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. V Uradnem listu RS št. 16/15 je bila dne 6. 3. 2015 objavljena odločba Ustavnega sodišča št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, s katero je sodišče ugotovilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) v neskladju z Ustavo. V 47. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je določeno, da če je zakon ali del zakona prenehal veljati, pa niso bile odpravljene posledice neustavnosti, lahko Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti. Taka odločitev ima učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Glede na navedeno je bilo s sklepom odločeno, da se postopek odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ustavi. Preveč plačani davek se skladno z določbo tretjega odstavka 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vrne v roku 30 dni, skupaj s pripadajočimi obrestmi od neupravičeno odmerjenega davka. Glede na peti odstavek 213. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora organ v izreku odločiti tudi o tem, ali so nastali stroški postopka, je organ zaključil, da posebni stroški postopka niso nastali.

3. Drugostopni organ je z odločbo št. DT-499-10-91/2015-2 z dne 31. 12. 2015 zavrnil pritožbo tožnika. V obrazložitvi navaja, da je pravna podlaga za odločanje o stroških podana v obeh postopkovnih zakonih in sicer v splošnem predpisu, to je ZUP in specialnem predpisu, to je ZDavP-2. ZUP določa, da se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka in skladno z 213. členom ZUP uradna oseba določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali pa navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 je določeno, da stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. V predmetni zadevi je z vidika odmere davka mogoče govoriti o eni zadevi, vendar pa je bila zadeva predmet odločanja v več postopkih. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o stvari, ki je predmet postopka in v kolikor postane pravnomočna, pravno zavezuje vse udeležence postopka. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih, med katerimi je tudi zahtevek glede povrnitve morebitnih stroškov postopka. Če se izda odločba, s katero se postopek konča, se odloči tudi o tem, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je potrebno plačati oziroma se navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Odločitev o stroških postopka v posameznem upravnem sporu lahko obsega le stroške tistega postopka, ki se s tem aktom končuje. V izpodbijanem sklepu je davčni organ lahko odločil le o stroških postopka glede odločitve o ustavitvi postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v katerem posebni stroški v ponovnem postopku odmere davka pritožniku niso nastali. V tretjem odstavku izreka izpodbijanega sklepa je sicer pavšalna navedba, da je bilo glede stroškov postopka odločeno s sodbo I U 330/2015, vendar ta v svojem sporočilu ni dosledna, saj sodišče v upravnem sporu odloča le o stroških sodnega postopka. Pritožnik zahteva povračilo stroškov za zastopanje v vseh postopkih, ki so se nanašali na odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti. S svojimi zahtevki, ki se nanašajo na pravnomočno končane predhodne postopke pri davčnem organu prve in druge stopnje, v katerih je že bilo odločeno tudi o stroških postopka, pa ne more uspeti, saj je bilo o stroških v teh postopkih že pravnomočno odločeno. Ne glede na kasnejšo odločitev Upravnega sodišča glede odprave prvotne odmerne odločbe, dejstva, da je bila pritožnikova pritožba glede odmere davka v pritožbenem postopku zavrnjena, ni mogoče spremeniti. Stroškov postopka za zastopanje, ki se je za pritožnika končal neugodno, na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 ni mogoče priznati.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je prvostopni organ v tretjem odstavku izreka izpodbijanega sklepa odločil, da je bilo glede stroškov postopka odločeno s sodbo I U 330/2015-9, davčnemu organu pa v tem postopku posebni stroški niso nastali. Takšna odločitev je napačna in nezakonita, saj je Upravno sodišče s sodbo I U 330/2015-9 z dne 5. 5. 2015 odločilo o stroških upravnega spora, ki je pred njim tekel med zavezancem in Republiko Slovenijo. Ni pa odločilo o stroških upravnega (davčnega) postopka, ki je tekel pred davčnima organoma prve in druge stopnje. V ponovnem postopku je organ prve stopnje v izpodbijanem upravnem aktu napačno odločil o povrnitvi stroškov upravnega postopka, saj je zmotno menil, da je bilo o njih odločeno v upravnem sporu, organ druge stopnje pa je napačno odločil o pritožbi, ker je napačno smatral, da so bile v postopku do tedaj izdane odločbe pravnomočne, čeprav te glede stroškov niso bile. Predmetni postopek se je začel po uradni dolžnosti, končal se je ugodno za zavezanca, ki je v postopku v celoti uspel, zato je skladno z določbami ZUP in ZDavP-2 upravičen do povračila vseh stroškov postopka. Upravni organ bi moral zavezancu povrniti vse stroške postopka, za vsa dejanja, ki jih je opravil v postopku, povezanim z odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Upravno sodišče je s sodbo I U 330/2015-9 z dne 5. 5. 2015 ugodilo tožbi tožnika A. d.o.o., odpravilo odločbo Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-2886/2013-7 08-150-3-28 z dne 2. 4. 2014, s katero je bil tožniku odmerjen in naložen v plačilo davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v znesku 13.347,09 EUR, in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Na podlagi navedene sodbe je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim se je postopek odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ustavil, kar med strankama ni sporno. Spor obstoji glede stroškov, ki so v postopku nastali in povrnitvi le-teh. Torej, ali je odločitev prvostopnega organa, ki ji pritrdi drugostopni organ, da je bilo o stroških postopka že pravnomočno odločeno, pravilna in je zato zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka neutemeljena.

8. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v primeru odprave upravnega akta zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani akt zavrnjena), če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Navedeno pomeni, da če je bil v postopku izpodbijani upravni akt prve stopnje, pritožbeni organ pa s svojo odločitvijo vanj ni posegel (in je izdal odločbo, s katero je zavrnil vloženo pritožbo), se v primeru odprave takega upravnega akta v upravnem sporu zadeva vrne v ponovni postopek pred prvostopni organ, da odloči o zadevi, drugostopna odločba pa bo prenehala veljati po samem zakonu. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek, pa v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari (glej Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 787 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

9. Na podlagi navedenega je zmotno stališče tožene stranke, da je odločitev o stroških pritožbenega postopka postala pravnomočna in zato ni več podlage za odločanje o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka namreč ni samostojna pravna celota, ampak je v celoti odvisna od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku. To pomeni, da bi moral prvostopni organ po prejemu sodbe, s katero je bila odpravljena odločba prve stopnje, ponovno odločiti v skladu z napotki sodbe (to je sicer prvostopni organ storil, izdal je izpodbijani akt, s katerim je postopek odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ustavil) in hkrati odločiti o vseh do tedaj priglašenih stroških tožnika, kar pa v navedenem primeru ni bilo storjeno.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo pristojnemu organu za BPP v ponovni postopek in odločanje.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13).