Jedro

Teorija o naravni vzročnosti (conditio sine qua non) v procesu iskanja pravno odločilnega vzroka ni uporabna. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Ravnanje tožene stranke, ki je zaposlenim dopuščala kurjenje v gozdu, sicer lahko predstavlja kršitev predpisov o varstvu gozdov, vendar ratio legis teh norm ni v odvračanju nevarnosti, ki jo predstavljajo morebitna neeksplodirana eksplozivna sredstva v gozdu, temveč v varovanju gozdov pred požarom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva odškodnino v višini 27,864.471,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ki jo je kot delavec tožene stranke utrpel na delovnem mestu 12. 4. 1996, ko so si s sodelavci med malico v gozdu zakurili ogenj in je prišlo do eksplozije mine, ki je tožnika hudo poškodovala. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage niti za objektivno niti za krivdno odgovornost tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev njegovemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek. Kritičnega dne je prišel na delo živ in zdrav, do poškodbe pa je prišlo na delovnem mestu med delovnim časom zaradi eksplozije neznanega eksplozivnega sredstva, pri čemer v celoti zanika svoj krivdni prispevek. Oporeka zaključku, da kurjenje ognja ni bilo v vzročni zvezi z eksplozijo mine. Ker je tožena stranka dopuščala, da so si njeni delavci med malico v gozdu zakurili, je prišlo do eksplozije in posledično do tožnikove poškodbe, zato je tožena stranka odgovorna tudi po pravilih o krivdni odgovornosti. Poleg tega naj bi bilo splošno znano, da so na tem območju potekali dolgotrajni boji med drugo svetovno vojno in da je bilo uporabljenega veliko streliva in orožja, zato bi morala tožena stranka pred pričetkom dela z ustreznimi napravami in inštrumenti preiskati gozdove in odstraniti vsa eksplozivna sredstva. Če bi tako ravnala, bi našla eksplozivno sredstvo, in do tožnikove poškodbe ne bi prišlo. Za boje in eksplozivna sredstva je po tožnikovem prepričanju tožena stranka nedvomno vedela oziroma bi ob skrbnosti dobrega gospodarja morala vedeti, saj ima na tem območju svoj sedež. Poleg tega predstavlja delo na delovišču, kjer se nahajajo eksplozivna sredstva, delo s hudo povečano nevarnostjo. Sodiščema očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker nista ovrednotili dejstva, da je imela tožena stranka svojo odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici, ki je tožniku že izplačala zavarovalno vsoto 18,135.529,00 SIT. Ker je bila tožena stranka o izplačilu seznanjena in mu ni ugovarjala, je s tem priznala temelj svoje odškodninske odgovornosti.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila po izteku roka iz drugega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec, a le v primeru, če mu je po splošnih pravilih civilnega prava mogoče pripisati odgovornost za nastanek škode (184. člen Zakona o delovnih razmerjih). Tožnik trdi, da je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna tako po določbah o objektivni odgovornosti kot tudi po določbah o krivdni odgovornosti (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

7. Zaključek nižjih sodišč, da ni podlage za objektivno odgovornost tožene stranke, je pravilen. Ni dvoma, da je dejavnost, ki jo je izvajala tožena stranka, nevarna dejavnost (drugi odstavek 154. člena ZOR). Osebe, ki opravljajo dela pri sečnji in podiranju dreves, so namreč izpostavljene posebni nevarnosti, ki je kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno kontrolirati in nesreče pravočasno odvrniti.(1) Predpostavka za uporabo posebnih pravil o objektivni odgovornosti je, da je škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, ki jo je opravljala tožena stranka. Kot sta pravilno pojasnili že nižji sodišči, v konkretnem primeru tožnikova škoda ni posledica dejavnikov oziroma tveganj, zaradi katerih je dejavnost tožene stranke mogoče označiti za nevarno (173. člen ZOR). Tožena stranka tudi ni bila imetnica sicer nevarnega eksplozivnega sredstva, ki je tožniku ob eksploziji povzročilo škodo, niti ni izvajala dejavnosti, ki bi bila kakorkoli povezana z uporabo ali ravnanjem z eksplozivnimi sredstvi (prvi odstavek 174. člena ZOR).

8. Tožnik odgovornost tožene stranke utemeljuje tudi s trditvami, da je vedela oziroma bi vsaj morala vedeti za prisotnost neeksplodiranih sredstev, saj opravlja dejavnost na tem območju že od leta 1953. Poleg tega naj bi bilo splošno znano, da so na tem območju potekali hudi boji med drugo svetovno vojno, kasneje pa naj bi se na tem mestu uničevala tudi neeksplodirana eksplozivna sredstva. Toženi stranki očita, da bi ob dolžni skrbnosti morala zagotoviti varno opravljanje dela in bi morala pred začetkom sečnje z ustreznimi napravami in inštrumenti preiskati gozdove in odstraniti eksplozivna sredstva. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), tožena stranka za neeksplodirano eksplozivno sredstvo v gozdu, v katerem so njeni delavci opravljali sečnjo, ni vedela. Ker kraj škodnega dogodka ni bil na mestu, kjer so se komisijsko uničevala neeksplodirana sredstva (ta so se uničevala vedno na istem mestu v vrtači, 50 do 100 m od kraja škodnega dogodka), in ker na podlagi natančno opisanega postopka uničevanja ni bilo mogoče, da bi na mestu dogodka po komisijskem uničevanju ostalo kakšno neeksplodirano sredstvo, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da tožena stranka ni mogla pričakovati, da bi na območju sečnje lahko ostalo kakšno komisijsko neuničeno eksplozivno sredstvo. Pravilno je tudi sklepanje, da tožena stranka ni mogla pričakovati, da bi se na tem območju nahajala eksplozivna telesa iz druge svetovne vojne. Čeprav je dejavnost na tem območju izvajala že od leta 1953, nikoli ni bila obveščena o prisotnosti takšnih sredstev niti ni bilo na območju sečnje pred škodnim dogodkom najdeno kakršnokoli neeksplodirano sredstvo. Kot izhaja iz izpovedbe priče M. C., na katero sta se sodišči v celoti oprli, iz arhiva Zavoda za gozdove ni razvidno, da bi bilo to območje posebej nevarno zaradi neeksplodiranih teles iz druge svetovne vojne, poleg tega se je leta 1948 na tem območju izvajala velika sečnja, ostanki sečnje pa so se običajno požigali, preden se je opravilo pomlajevanje. Ugotovljeno dejansko stanje tako tudi po presoji revizijskega sodišča omogoča zaključek, da tožena stranka za prisotnost kakršnihkoli eksplozivnih sredstev na območju sečnje ni mogla vedeti. Sklicevanje na splošno znano dejstvo, da so na območju Zgornje Savinjske doline potekali dolgotrajni boji med narodno osvobodilno borbo, pa ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na konkretno nevarnost opravljanja dela na tem območju, ne more biti podlaga za očitek neskrbnega ravnanja tožene stranke.

9. Očitek krivdne odgovornosti tožene stranke tožnik utemeljuje tudi s trditvami, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če delavci v času malice ne bi zakurili ognja. V zvezi s tem opozarja na vzročno povezanost škodnega dogodka in opustitvijo tožene stranke, ki delavcem kurjenja ognja ni preprečila oziroma je to dopuščala. Teorija o naravni vzročnosti (conditio sine qua non), za katero se zavzema revizija, v procesu iskanja pravno odločilnega vzroka ni uporabna. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati (razen v primeru, ko pravo samo določi domnevo, da obstoja naravna vzročnost), vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Ravnanje tožene stranke, ki je zaposlenim dopuščala kurjenje v gozdu, sicer lahko predstavlja kršitev predpisov o varstvu gozdov, vendar ratio legis teh norm ni v odvračanju nevarnosti, ki jo predstavljajo morebitna neeksplodirana eksplozivna sredstva v gozdu, temveč v varovanju gozdov pred požarom. Ker glede na namen varstvene norme škodnega dogodka ni mogoče pripisati opustitvi dolžnega ravnanja tožene stranke (prepoved kurjenja), ta za škodni dogodek ne more odgovarjati niti po določbah o krivdni odgovornosti.

10. Neutemeljene so tudi trditve, da tožena stranka z ugovarjanjem temelju tožbenega zahtevka zlorablja svoje procesne pravice. Pravna presoja zavarovalnice, ki je tožniku pred pravdo izplačala del odškodnine, glede temelja odškodninske odgovornosti namreč ne vpliva na procesni položaj toženke kot stranke tega postopka. Kot je pravilno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče, predpravdno izplačilo zavarovalne vsote ne pomeni priznanja temelja odgovornosti tožene stranke v tem postopku. Tako ni podana niti očitana bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (378. člena ZPP). Toženkinega prepoznega odgovora na revizijo vrhovno sodišče ni upoštevalo, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 336/2002 z dne 6. 3. 2003, II Ips 72/2007 z dne 8. 7. 2009 in II Ips 750/2005 z dne 31. 1. 2008.