Jedro

V pravdnem postopku, v katerem je bila tožnica upravičena do plačila stroškov postopka iz sredstev brezplačne pravne pomoči, in je po njej prejela premoženje, je sodba postala pravnomočna 6. 9. 2012. Tožena stranka je ugotovila, da je bila tožnica že v letu 2013 (in sicer z dopisom z dne 16. 5. 2013) pozvana, da se izjavi glede prejetega premoženja, s tem pa se je pretrgal tek zastaralnega roka. Od takrat dalje je začel 5 letni zastaralni rok znova teči in se do izdaje prvotnih odločb o vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči še ni iztekel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama tožnici naložila, da je dolžna vrniti 1.874,06 EUR stroškov brezplačne pomoči – v nadaljevanju Bpp (v zadevi Bpp 275/2003) in 278,91 EUR stroškov Bpp (v zadevi Bpp 69/2012), izplačanih iz sredstev Bpp, v roku 30 dni od prejema odločbe na tam navedeni transakcijski račun, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Že v zadevi IV U 42/2018 je Upravno sodišče ugotovilo, da tožnica v odločbi o odobritvi Bpp št. Bpp 275/2003 z dne 29. 7. 2003 ni bila seznanjena z obveznostjo vračila prejete Bpp, prav tako pa ni bila seznanjena z omejitvami vračila, ki jih za takšen primer določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Od tožene stranke je Upravno sodišče zahtevalo, da da tožnici možnost, da v postopku poda vse relevantne ugovore, torej tudi ugovore v smislu 48. člena ZBPP. Ugotavlja, da s strani tožene stranke tudi niso bile raziskane okoliščine glede pravdnih stroškov, za katere tožnica zatrjuje, da so ji bili naloženi v plačilo v pravdni zadevi, za katero ji je bila odobrena Bpp, in niso bili kriti iz sredstev Bpp. Zato je menilo, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in je izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem pa je ta izdala izpodbijani odločbi.

3. V obrazložitvi odločbe Bpp 275/2003 je tožena stranka pojasnila, da je bila tožnici z odločbo z dne 29. 7. 2003 dodeljena Bpp v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka, ki je bil na zahtevo tožnice zoper toženo stranko B.B. v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P .../2003, v ponovljenih postopkih pa pod opr. št. P .../2008 in P .../2012. 4. V obrazložitvi odločbe Bpp 69/2012 je tožena stranka pojasnila, da je bila tožnici z odločbo z dne 1. 2. 2012 dodeljena Bpp v obliki pravnega svetovanja in zastopanja ter oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka, ki je bil na zahtevo tožnice zoper toženo stranko B.B. v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P .../2012. 5. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanih odločb nadalje še pojasnila, da je v zadevi P .../2012 Okrožno sodišče v Celju s sodbo z dne 20. 3. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp .../2012 z dne 6. 9. 2012 deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ji dosodilo odškodnino v višini 2.700,00 EUR s p.p., s posebnim sklepom z dne 12. 1. 2013 pa je odločilo o stroških v višini 918,83 EUR in jih naložilo v povračilo B.B. na račun Organa za Bpp Okrožnega sodišča v Celju. Ugotovila je še nadalje, da so bili iz sredstev Bpp plačani stroški v skupni višini 2.152,97 EUR (stroški v višini 2.792,89 EUR iz postopka Bpp 275/2003, zmanjšani za 918,83 EUR stroškov, ki jih je bil B.B. dolžan plačati na račun Organa za Bpp (torej 1.874,06 EUR), in v višini 278,91 EUR iz postopka Bpp 69/2012). Po ugotovitvah tožene stranke je tožnica v postopku, v katerem je bila upravičena do plačila stroškov postopka iz sredstev Bpp, delno uspela, saj je s prej citirano sodbo pridobila terjatev do nasprotne stranke v višini 2.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, skupaj s pripadki je tako prejela 3.183,85 EUR, tožničina terjatev pa je bila v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Žalcu In .../2013 v celoti poplačana.

6. Ker je tožnica dejansko prejela premoženje, ki ni preživnina ali odškodnina za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, vrednost pridobljenega premoženja pa je večja, kot je višina izplačanih sredstev Bpp, je tožena stranka skladno z določbo 48. člena ZBPP odločila, da mora tožnica Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova Bpp 275/2003 (2.792,89 EUR), in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka (918,83 EUR), to je v višini 1.874,06 EUR. Odločila pa je še, da mora tožnica plačati še stroške iz postopka Bpp 69/2012 v višini 278,91 EUR.

7. V obrazložitvi se je tožena stranka še opredelila do navedb tožnice in ugotovila, da v zvezi z vračilom navedenih stroškov Bpp niso utemeljeni njeni ugovori zastaranja, upoštevanja stroškov pravdnega in izvršilnega postopka pri dejansko prejetem premoženju tožnice v navedenem pravdnem postopku, njenega slabega finančnega položaja, da ni bila seznanjena z obveznostjo vračila stroškov in da bi se moral upoštevati glede vračanja stroškov ZBPP, veljaven v času prejetja Bpp.

8. Tožnica v tožbi navaja, da so bili v času dodelitve Bpp ugodnejši pogoji za upravičenca kot po spremembi ZBPP, čemur je pritrdilo Upravno sodišče s sodbo v zadevi IV U 42/2018 in tožbi tožnice ugodilo. Ob menjavi odvetnice C.C. je od odvetnice D.D. dobila podpisano potrdilo, da sprejema pooblastilo za zastopanje in izjavlja, da se bodo pravdni stroški plačali le v primeru, če jih bo kot oškodovanka dobila poplačane, zato je sklepala, da stroškov zastopanja in nagrade ne bo plačala, če jih v pravdi ne bo dobila poplačane. Poleg tega je Organ za Bpp o stroških odločal že v 2007, 2008, 2011 in 2012, odločbi pa poslal šele 12. 2. 2018, več kot 5 let kasneje. Če bi bila seznanjena z vračilom Bpp, sploh ne bi podala vloge. Prisojeno odškodnino je res dobila v višini 2.700,00 EUR, vendar pa ji je bilo hkrati tudi odmerjeno plačilo sodnih stroškov nasprotni stranki v višini 1.868,62 EUR. Odškodnino je dobila poplačano v izvršbi, plačati pa je morala tako stroške izvršbe kot odvetniške stroške v izvršbi. Nič od navedenega pa Organ za Bpp ni upošteval. Če zahtevanim zneskom iz vtoževanih odločb prišteje še povračilo stroškov nasprotni stranki v višini 1.862,62 EUR in stroške izvršbe za poplačilo odškodnine, ni ničesar pridobila, saj mora plačati več, kot je dobila. Ker ni bila seznanjena z vračilom Bpp, predlaga, da se obe odločbi iz navedenih razlogov razveljavi.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva:

12. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu sta izpodbijani odločbi tožene stranke, na podlagi katerih je dolžna tožnica vrniti 1.874,06 EUR ter 278,91 EUR stroškov, izplačanih iz sredstev Bpp v zadevi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P .../2012. 13. V konkretni zadevi je organ za Bpp svojo odločitev utemeljil na določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do Bpp, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova Bpp, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Vračilo stroškov postopka je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila Bpp dodeljena, pri tem pa od upravičenca do Bpp ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 14. Sodišče ugotavlja, da med strankama niso sporna naslednja dejstva, in sicer, da je bila tožnici z odločbama z dne 29. 7. 2003 in 1. 2. 2012 dodeljena Bpp za pravno svetovanje in zastopanje v zgoraj navedenem postopku ter da je tožena stranka tožnici najprej z odločbama z dne 19. 2. 2018 (ki sta bili odpravljeni) in nato z izpodbijanima odločbama odmerila stroške Bpp, ki jih je ta dolžna vrniti (sicer v skupni višini 2.152,97 EUR, ki ne presega zneska dosojene odškodnine s pripadki). Tudi ni sporno, da je bila prosilki najprej dodeljena za zastopanje odvetnica C.C., nato pa odvetnica D.D., s katero je tudi sklenila pooblastilo za zastopanje. V njem je bilo navedeno, da se bodo pravdni stroški plačali le, če jih bo prosilka dobila poplačane. Nadalje ni sporno niti, da je tožnica v navedenem pravdnem postopku, za katerega ji je bila dodeljena Bpp, delno uspela in skupaj s pripadki prejela 3.183,35 EUR na račun odškodnine (tj. premoženje, ki ni preživnina ali odškodnina za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je mu je bil dolžan dajati preživljanje). Prav tako je nesporno Organ za Bpp prejel na račun pravdnih stroškov v predmetni zadevi s strani tožene stranke B.B. 918,83 EUR. Končno pa tudi ni sporno, da je bila dolžna tožnica v zadevnem pravdnem postopku plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.862,62 EUR in da je plačala tudi stroške izvršbe za plačilo dosojene odškodnine s strani nasprotne stranke.

15. Glede na navedena nesporna dejstva je tožena stranka po presoji sodišča pravilno štela, da je dolžna prosilka na podlagi 48. člena ZBPP iz naslova prejete Bpp vrniti zneska, navedena v izpodbijanih odločbah. Prejeto premoženje, ki ga je z delnim uspehom prejela v navedenem pravdnem postopku, namreč presega znesek stroškov Bpp, že zmanjšan za stroške postopka, ki jih je bil Organu za Bpp dolžan plačati B.B. V tožbi tožnica navedenih stroškov, ki jih je dolžna vrniti, ne prereka niti po višini v zvezi z opravljenimi storitvami odvetnic (tudi teh ne prereka) niti ne prereka teka zamudnih obresti. Ugovarja pa, da bi morala tožena stranka pri izračunu višine stroškov Bpp, ki jih mora vrniti, upoštevati še stroške navedenega pravdnega postopka, ki jih je morala po posebnem stroškovnem sklepu plačati toženi stranki, kakor tudi izvršilne stroške, upoštevati pa bi morala tudi njeno slabo finančno stanje. Vendar pa sodišče ugotavlja, da slabo premoženjsko stanje prosilke ob zgoraj navedenem dejanskem stanju in pravni podlagi 48. člena ZBPP na odločitev o dolžnosti vračila prejete BPP ne vpliva1, zato ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Enako velja glede stroškov pravdnega postopka, ki jih je morala povrniti toženi stranki B.B., in stroškov izvršilnega postopka, nastalih ob izterjavi dosojene odškodnine. Tožnica namreč po presoji sodišča ni ne zatrjevala in ne izkazala, da bi morala tožena stranka nastale izvršilne stroške uvrstiti med stroške Bpp (iz upravnih spisov ni razvidno, da bi za vložitev izvršbe v zvezi s prisojeno odškodnino in stroške zastopanja po odvetniku v izvršbi tožnica zaprosila za Bpp, Bpp ji je bila nesporno dodeljena le v zvezi z navedenim pravdnim postopkom), dolžnost plačila pravdnih stroškov pa je nastala, ker je tožnica uspela s svojim tožbenim zahtevkom le delno (vtoževala je namreč 8.000, 00 EUR s pripadki, uspela pa le z 2.700,00 EUR s pripadki), zato je morala delno nositi tudi pravdne stroške nasprotne stranke, in sicer iz lastnih sredstev, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka. S tem navedeni stroški ne prestavljajo stroškov Bpp.2

16. Tožnica je še navajala, da ni bila seznanjena z obveznostjo plačila stroškov. Tožena stranka je tudi v zvezi s tem pravilno po presoji sodišča ocenila, da navedeno ne drži, saj je bila tožnica že z vložitvijo vloge za Bpp (v zadevi Bpp 69/2012) z dne 11. 1. 2012 (in s tem pred izdajo izpodbijanih odločb) seznanjena, da bo morala stroške Bpp vrniti, če bo s tožbo vsaj delno uspela in če bo prejela več premoženja, kot pa je nastalo stroškov Bpp.3 Po presoji sodišča zadostuje takšno vedenje, pridobljeno tekom postopka, pred samo izdajo odločbe o vrnitvi Bpp, tako da ima prosilec v postopku še možnost ugovarjati vse okoliščine v zvezi z 48. členom ZBPP (to možnost je tožnica v konkretnih zadevah Bpp imela), ni pa potrebno, da bi bil prosilec o tem seznanjen že ob sami vložitvi (prvotne) prošnje. Po presoji sodišča so s takim ravnanjem v zadostni meri varovane pravice prosilca do izjave v postopku in do enakega varstva pravic.

17. Tožnica je še ugovarjala, da bi morala tožena stranka pri presoji njene obveznosti plačila stroškov Bpp upoštevati ZBPP, ki je veljal ob dodelitvi Bpp (ker glede dosojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti takrat ni bilo treba vrniti Bpp). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob odločanju tudi pravilno upoštevala veljavni ZBPP v času izdaje odločbe (in ne veljavni ZBPP ob dodelitvi Bpp), ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da v navedeni pravdni zadevi tožnici sploh ni bila dosojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka (in torej tudi ob uporabi starejšega zakona ne bi prišlo do tožničine oprostitve vračila stroškov Bpp).

18. Tožnica tudi ugovarja, da stroškov ni dolžna vrniti, saj je z naknadno dodeljeno odvetnico sklenila pooblastilo za zastopanje z dogovorom, da se bodo pravdni stroški plačali le v primeru, če jih bo kot oškodovanka dobila poplačane. Sodišče ugotavlja, da tožnica ni sklenila tega dogovora z Organom za Bpp, pač pa s svojo odvetnico. Glede na to, da gre za dogovor iz njunega medsebojnega razmerja, tak dogovor po presoji sodišča ne vpliva na njeno obveznost vračila stroškov Bpp ob pogojih iz 48. člena ZBPP.

19. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor zastaranja. Skladno s sodno prakso, ki se je sicer po izdaji sodbe Upravnega sodišča IV U 42/2018 z dne 3. 7. 2018 spremenila, je glede zastaranja obveznosti za vračilo stroškov Bpp treba po analogiji uporabiti določbe 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), saj navedeno predstavlja javnopravno razmerje. Glede na navedeno zakonsko podlago je šteti, da takšna obveznost zastara v 5 letih od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec Bpp pridobil premoženje oz. dohodke.4 Absolutno zastaranje te pravice nastopi po 10 letih od pravnomočnosti navedene odločbe, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Tek zastaranja pa se pretrga med drugim tudi z vsakim uradnim dejanjem organa z namenom odmere stroškov in o katerem je prosilec obveščen, pri čemer po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zakonski zastaralni rok (prvi in četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Sodišče ugotavlja, da je sodba v zadevnem pravdnem postopku, v katerem je bila tožnica upravičena do plačila stroškov postopka iz sredstev Bpp, in je po njej prejela premoženje postala pravnomočna 6. 9. 2012. Tožena stranka je ugotovila, da je bila tožnica že v letu 2013 (in sicer z dopisom z dne 16. 5. 2013) pozvana, da se izjavi glede prejetega premoženja. Navedenega tožnica ni prerekala, s tem pa se je pretrgal tek zastaralnega roka. Zato sodišče ugotavlja, da je od takrat dalje začel 5 letni zastaralni rok znova teči in se do izdaje prvotnih odločb o vrnitvi stroškov Bpp z dne 19. 2. 2018 še ni iztekel. Že navedeni odločbi (ki sta bili v nadaljevanju odpravljeni, in še nadalje novi, izpodbijani odločbi z dne 21. 9. 2020) pa sta zopet pretrgali tek zastaralnega roka (skladno s 1. in 4. odstavkom 126. člena ZDavP-2). Ob izdaji izpodbijanih odločb tudi še ni pretekel absolutni 10 letni zastaralni rok za navedeno obveznost tožnice po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2. Sodišče zato ugotavlja, da ugovor zastaranja obveznosti tožnice ni utemeljen.

20. Ker je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, sodišče pa v postopku pred njuno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da pravno relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (14. točka obrazložitve), sporna je le presoja pravilnosti uporabe materialnega prava s strani tožene stranke, poleg tega oprave glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v upravnem sporu.

1 Tako sodba Upravnega sodišča III U 73/2018 z dne 21. 6. 2018. 2 Tako sodba Upravnega sodišča I U 2290/2018 z dne 11. 12. 2018. 3 Tako sodba Upravnega sodišča III U 228/2017 z dne 17. 11. 2017. 4 Tako sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018.