Jedro

Tožeča stranka, ki je zahtevala obresti od določenega dne dalje, je v teku postopka omejila tek zakonskih zamudnih obresti do določenega dne. To njeno pravdno dejanje pomeni delni umik tožbe in ne spremembe tožbe). V primeru (delnega) umika tožbe sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, ki je deklaratorne narave, saj delni umik tožbe učinkuje neposredno.

Zamudne obresti so objektivna posledica nastanka zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Pravno nepomembno je, iz katerega razmerja denarna obveznost izvira, zato pritožba neutemeljeno izpostavlja materialne predpise o dedovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost, da tožeči stranki plača zakonske zamudne obresti od glavnice 6.467,05 € za čas od 01. 03. 2008 do 02. 08. 2010, višji zahtevek pa je zavrnjen. Stroški tožeče stranke v višini 231,00 € so naloženi v plačilo toženi stranki.

2. Zoper ugodilni del in stroškovni del odločitve se pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je spremembo zahtevka sodišče dovolilo, ni pa o tem izdalo sklepa, ki bi se ga dalo izpodbijati. Za spremembo tožbe ni bilo podlage in je sodišče storilo hujšo postopkovno kršitev, ko je spremembo dopustilo. Vztraja pri ugovoru zastaranja in ga utemeljuje s trditvijo, da se triletni zastaralni rok začne šteti vsaj z dnem 28. 02. 2007, ko je odločba postala pravnomočna. Če je tožnica štela, da je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, bi morala vložiti tožbo. Sicer pa pritožba plačilo obresti zavrača, kajti le-te v sklepu o dedovanju niso določene. Če bi zapuščinsko sodišče hotelo toženki naložiti tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, bi to navedlo v samem sklepu o dedovanju, vendar ni. Zakon o dedovanju in Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev ne določata, da bi prevzemnik kmetije moral nujnim dedičem plačati tudi zakonske zamudne obresti, zato ni mogoče upoštevati določil Obligacijskega zakonika. Redna pot za uveljavljanje zahtevkov dedičev je zapuščinski postopek, v katerem je tožnica sodelovala. Ker je zahtevek neutemeljen v celoti, je toženka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, kakor so bili priglašeni.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z vlogo z dne 30. 03. 2011 tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, ni povečala zahtevka ali uveljavljala česa drugega kot v že vloženi tožbi. S to vlogo je tožeča stranka omejila tek zakonskih zamudnih obresti, zato to njeno pravdno dejanje pomeni delni umik tožbe (188. čl. ZPP) in ne spremembe tožbe (184. čl. ZPP). Ker tožena stranka umiku ni nasprotovala, ni vztrajala pri zavrnitvi umaknjenega dela zahtevka, ampak se je spustila v obravnavanje zmanjšanega zahtevka, se šteje, da je v delni umik privolila (2. odstavek 188. čl. ZPP). Res je, da v primeru umika tožbe sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, ki pa je deklaratorne narave, saj delni umik tožbe učinkuje neposredno. V čem naj bi bila tožena stranka prikrajšana, ker sklep o ustavitvi postopka glede umaknjenega dela tožbe ni bil izdan, pritožnik ne navaja. Ker procesna pravila niso sama sebi namen, ampak se z njimi zagotavlja oblika za varstvo materialnih pravic, pritožbenemu stališču, da gre za hujšo postopkovno kršitev, že iz tega razloga ni mogoče slediti. Dodatno pa je treba opozoriti, da je izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP).

6. Tudi pritožbenemu stališču, da so zamudne obresti pravica, ki pripada, če je predvidena v materialnem pravu in da je zastaralni rok začel teči najkasneje s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ni mogoče pritrditi. Zamudne obresti so objektivna posledica nastanka zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti (378. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pravno nepomembno je, iz katerega razmerja denarna obveznost izvira, zato pritožba neutemeljeno izpostavlja materialne predpise o dedovanju. Predmet obravnavanega zahtevka so obresti, ki so posledica zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, določene s pravnomočno sodno odločbo – sklepom o dedovanju opr. št. D 22/1999 z dne 23. 06. 2006, ki je postal pravnomočen 28. 02. 2007. S sklepom o dedovanju je določen enoletni izpolnitveni rok, ki je začel teči s pravnomočnostjo sklepa – torej dne 28. 02. 2007 in se je iztekel 28. 02. 2008 (299. čl. OZ). Naslednji dan (01. 03. 2008) je toženka prišla v plačilno zamudo, zato je od tega dne dalje tožnica imela pravico terjati zamudne obresti in je začel teči triletni zastaralni rok, ki se do vložitve tožbe (26. 04. 2010) ni iztekel. Pravna norma, ki določa, kdaj začne zastaranje teči, je 336. čl. OZ.

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP o pritožbi odloča sodnica posameznica.

8. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).