Jedro

Dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, saj organ ni ugotavljal, ali obravnavani objekt dejansko predstavlja enostavni objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Za ugotovitev teh okoliščin je treba najprej razjasniti, za kakšen objekt gre - torej, kakšna sta njegov namen in uporaba.

Izrek

Tožba se v delu zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor opr. št. 06122-2158/2013-15 z dne 25. 3. 2014, zavrže. Tožbi se v delu zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 06122-2158/2013-8 z dne 13. 3. 2014 ugodi in se ta odločba odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbo izpodbija dve odločitvi prvostopnih organov. S sklepom št. 06122-2158/2013-15 z dne 25. 3. 2014 je bila zavržena tožnikova vloga za podaljšanje roka iz odločbe št. 06122-2158/2013-8 z dne 13. 3. 2014 zaradi odstranitve nelegalne gradnje na zemljišču s parc. št. 887/3 k.o. …. Z v uvodu navedeno odločbo Ministrstva za okolje in prostor je bila tožnikova pritožba zoper ta sklep zavrnjena. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil vlogo za podaljšanje roka, določenega v odločbi, s katero mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta tlorisne velikosti 5 x 5,5 metra, višine do slemena 4,6 metra na zemljišču s parc. št. 887/3 k.o. …. V vlogi je pojasnil, da si bo za naveden objekt pridobil dokumente in zadevo poizkušal urediti v skladu z zakonodajo. Upravna organa zaključujeta, da je rok za izpolnitev obveznosti iz odločbe materialni in ne procesni rok, ki bi ga bilo mogoče podaljšati po določbah tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to pa pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. Glede na to, je bila tožnikova vloga v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavržena, saj pritožnik ne more uveljavljati pravice do podaljšanja roka, ker mu zakon te pravice v konkretnem primeru, ko gre za materialni rok, ne daje.

Tožnik z isto tožbo izpodbija tudi odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, št. 06122-2158/2013-8 z dne 13. 3. 2014, s katero je bilo tožniku naloženo, da takoj ustavi gradnjo objekta tlorisne velikosti 5 x 5,5 m, višine do slemena 4,6 m na zemljišču s parc. št. 887/3 k.o. … (1. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo, da v roku 60 dni po vročitvi te odločbe odstrani objekt iz 1. točke te odločbe in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka). Če naloženega ne bo izvršil, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za objekt iz 2. točke tega izreka so bile s 4. točko izreka izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor pa je prvostopno odločbo v 2. točki izreka odpravilo in nadomestilo z novo 2. točko tako, da le-ta glasi, da mora tožnik v roku 60 dni po prejemu drugostopne odločbe na svoje stroške odstraniti objekt tlorisne velikosti 5 x 5,5 metra, višine do slemena 4,6 metra na zemljišču s parc. št. 887/3 k.o. … in vzpostaviti prejšnje stanje. V ostalem je drugostopni organ pritožbo zavrnil. Upravna organ ugotavljata, da tožnik za obravnavni objekt nima veljavnega gradbenega dovoljenja, zato je bil izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Prvostopni organ še navaja, da gradbeno dovoljenje ni potrebno pod določenimi pogoji le pri gradnji enostavnih objektov, med katere pa predmetnega objekta glede na čas gradnje v letu 2010 v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ter z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost ni mogoče uvrstiti.

Tožnik v vloženi tožbi in pripravljalnih vlogah navaja, da je predmetni objekt v naravi le pomožni gospodarski objekt k objektu zidanica. Za predmetni objekt si je prizadeval pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje. Po mnenju tožeče stranke je nejasna obrazložitev, da predmetnega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, sploh pa bi moral upravni organ glede tega preveriti, kateri predpis je veljal v času gradnje. Razen tega tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 20. 2. 2015 prilaga tudi odločbo Upravne enote Slovenske Konjice z dne 12. 2. 2015, s katero je ta zavrgla tožnikov zahtevek z obrazložitvijo, da gre v primeru kmečke lope za nezahteven objekt, za gradnjo katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, zaradi česar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka. Tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev postopka, ki bi naj bila strojena s tem, da tožnika v postopku ni zaslišala inšpektorica, ki je izdala odločbo, ampak drug gradbeni inšpektor. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

K I. točki izreka: V delu, v katerem izpodbija sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, št. 06122-2158/2013-15 z dne 25. 3. 2014, je tožba nedovoljena.

S tem sklepom je bila zavržena tožnikova vloga za podaljšanje roka iz odločbe št. 06122-2158/2013-8 z dne 13. 3. 2014, s katero je bila tožeči stranki naložena odstranitev predmetnega objekta. V skladu z obstoječo sodno prakso (glej odločitev Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 73/2012), je s sklepom o zavrženju vloge v upravnem postopku postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan, zato tak sklep sicer predstavlja enega izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, zoper katere je dopusten upravni spor. Vendar pa sklep o zavrženju vloge zaradi podaljšanja roka za izvršitev odločbe v upravnem postopku glede na vsebino te zadeve očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Z vlogo, ki je bila v upravnem postopku zavržena, je tožnik zaprosil za podaljšanje roka za izpolnitev v zvezi z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti, ki tožniku nalaga, da odstrani nelegalno zgrajen objekt. Toda ta rok ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP, torej rok, ki se lahko, če so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 99. člena ZUP, na vlogo stranke podaljša. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, temveč je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku in se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri se odloča z odločbo. Gre za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje v okviru meritornega odločanja o zadevi na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ. Ker je tožnik z vlogo zahteval podaljšanje materialnega roka, določenega v inšpekcijski odločbi, ki pa glede na obrazloženo ni podaljšljiv, zavrženje take vloge v upravnem postopku niti pojmovno ne more poseči v tožnikove pravice ali njegove neposredno na zakon oprte osebne koristi.

Glede na to je sodišče v tem delu tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist, zavrglo.

K II. točki izreka: Tožba zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 06122-2158/2013-8 z dne 13. 3. 2014 je utemeljena.

S to odločbo je bil tožniku izrečen ukrep po 152. členu ZGO-1, ki ga inšpektor izreče v primeru nelegalne gradnje. Odločitev temelji na ugotovitvi, da za objekt ni pridobljeno gradbeno dovoljenje. Pri tem prvostopni organ le pavšalno dodaja, da predmetnega objekta ne po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ne po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Po presoji sodišča dejansko stanje za odločitev o tem, ali gre v predmetni zadevi za enostaven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, ni v zadostni meri razjasnjeno. Za ugotovitev teh okoliščin je treba najprej razjasniti, za kakšen objekt gre, torej kakšen je njegov namen in uporaba in nato ob uporabi pravilnega materialnega prava ugotoviti ali je to enostaven objekt. Ob tem ne gre prezreti, da je bila tožnikova vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja za postavitev tega objekta zavrnjena.

Neutemeljen pa je tožbeni očitek o postopkovnih nepravilnostih, ker tožnika v postopku ni zaslišala inšpektorica, ki je izdala odločbo, ampak drug gradbeni inšpektor. Po določbi 25. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) lahko posamezna dejanja v postopku pred izdajo odločbe v inšpekcijskih zadevah po pooblastilu glavnega inšpektorja opravljajo tudi druge uradne osebe, zaposlene v inšpekciji, to pa pomeni, da jih lahko opravlja tudi drug inšpektor.

Ker so bila za odločitev pomembna dejstva nepopolno ugotovljena, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi.

K III. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).