Jedro

Delodajalec enostransko ne more izplačevati nižje plače, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 559,98 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati razliko v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od decembra 2014 do aprila 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer so mesečni zneski in dnevi zamude razvidni iz izreka (točka I izreka), in da mu je dolžna plačati pravdne stroške v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo se iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Navaja, da je tožnik napačno priglasil stroške postopka, in sicer upoštevaje tarifno številko 15/1-b in ne tarifne številke 15/1-a OT. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podano je nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Izrek sodbe je nerazumljiv. Odločitev o utemeljenosti zahtevka za obdobje do aprila 2019 je oprta na plačilne liste za to obdobje, pri čemer sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navede, da je upoštevalo plačilne liste za obdobje do maja 2019. Iz sklepa VDSS Pdp 408/2018 izhaja, da mora biti iz obrazložitve zamudne sodbe jasno razvidno, katera so bistvena dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo. V konkretnem primeru to ni razvidno, saj ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačilne liste za maj 2019, ki jo je navedlo v točki 5 obrazložitve. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške odmerilo pravilno, odmerilo jih je v okviru priglasitve. Ni storilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv, obrazložitev sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh bistvenih dejstvih, ki niso v nasprotju niti sami s sabo niti z izrekom sodbe. Tožnik uveljavlja zahtevek za izplačilo razlike v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od decembra 2014 do aprila 2019. Utemeljenost zahtevka izhaja iz tožbenih navedb, pri čemer predložene listine niso v nasprotju z navedbami. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru postavljenega zahtevka. Ni odločilo o razliki v plači oziroma nadomestilu plače za maj 2019. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano zamudno sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, še zlasti ne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi toženka v pritožbi, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava.

6. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti in nasprotij izpodbijana zamudna sodba nima, sodišče prve stopnje je v točki 5 utemeljilo obstoj pogojev za njeno izdajo, kot so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, in sicer (1) da je tožba toženki pravilno vročena v odgovor; (2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; (3) da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in (4) da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožnik je kot dokaz med drugim predložil plačilno listo za maj 2019, ki ni z ničemer v nasprotju z njegovimi navedbami, na katere opira zahtevek za izplačilo razlike v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od decembra 2014 do aprila 2019. 7. Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na navedbah v tožbi, da toženka tožniku v obdobju od decembra 2014 do aprila 2019 ni izplačala plače oziroma nadomestila plače v pogodbeno dogovorjeni višini. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev oprlo na 44. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), po katerem mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, in na pravilno stališče, da delodajalec enostransko ne more izplačevati nižje plače, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Odločitev je ustrezno obrazložilo, drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep VDSS Pdp 408/2018, ki je bil sprejet v zadevi s povsem drugačnimi dejanskimi in pravnimi vprašanji.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pravdnih stroških. Tožniku je v okviru priglasitve in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (38.084,64 EUR) priznalo 600 točk za tožbo na podlagi tarifne številke 18/1 v zvezi s tarifno številko 15/1-a Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). Skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost mu je priznalo 447,98 EUR in jih po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) naložilo v plačilo toženki.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožniku pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po OT, in sicer za odgovor na pritožbo 750 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 559,98 EUR.