Jedro

Zaradi akcesorne narave poroštva poroštvena obveznost deli usodo glavne obveznosti, kar pomeni, da ima upnik od poroka pravico terjati tisto, kar lahko zahteva od glavnega dolžnika. Ker porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi (četrti odstavek 1017. člen OZ), po tretjem odstavku istega člena pa mora porok povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika, lahko tožeča stranka od toženke zahteva plačilo terjatve v višini, ki je bila priznana v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika.

V primeru, ko je o terjatvi zoper solidarnega (glavnega) dolžnika že pravnomočno odločeno, je treba dolžnika iste terjatve obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja po določbi prvega odstavka 395. člena OZ upniku sicer za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti terjatve plačane dvakrat. Z ustreznim oblikovanjem izreka se tako prepreči, da bi za isto terjatev obstajala dva izvršilna naslova.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.570,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2017 do plačila, solidarno z dolžnikom G. d. o. o. po sklepu o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Novem mestu St 000/2016 z dne 31. 8. 2017. II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

III. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v petnajstih dneh plačati znesek 2.570,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2017 do plačila in ji v istem roku povrniti njene pravdne stroške v znesku 250,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil stečajni postopek nad družbo G. d. o. o. res uveden, vendar še ni zaključen in še ni prišlo do razdelitve stečajne mase. Tožeča stranka najmanj preuranjeno zatrjuje, da do poplačila terjatve v stečaju glavnega dolžnika ne bo prišla niti delno, saj gre še za negotovo dejstvo. Toženka zato vztraja, da je zahtevek postavljen napačno. Ker tožeča stranka zatrjuje solidarno zavezo, bi morala v izogib, da bi na materialnopravno nedopusten način dosegla izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, zahtevek postaviti tako, da bi v kasnejši pravdi postavila oblikovalni zahtevek, v katerem bi se zoper drugega solidarnega dolžnika (toženko) upošteval obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojen prvi solidarni dolžnik. V tem primeru bi terjatev tožeče stranke izhajala iz izvršilnega naslova. Tožeča stranka bi lahko zahtevala le tiste obresti, ki jih ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti, saj je s tem kršena prepoved anatocizma po določbi 381. člena OZ. Ker je tožeča stranka zoper toženko kot porokinjo vložila samostojno tožbo, ne da bi upoštevala zgoraj navedeno, ima toženka nasproti tožeči stranki vse ugovore, ki so na voljo, vključno z ugovorom zastaranja.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi ni sporno, da je toženka dne 19. 5. 2011 podpisala Poroštveno izjavo, s katero se je tožeči stranki kot porok in plačnik zavezala, da bo izpolnila obveznost dolžnika G. d. o. o., ki bi nastala iz kupoprodajne pogodbe, sklenjene med upnikom (tožečo stranko) in dolžnikom (1012. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

6. Pritožnica ima prav, ko zatrjuje, da lahko uveljavlja ugovor zastaranja, vendar njen ugovor ni utemeljen, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 1034. člena OZ obveznost poroka zastara z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika. Obveznost glavnega dolžnika ni zastarala, saj je prišlo do pretrganja zastaranja. Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika (tretji odstavek 1034. člena OZ). Ta pogoj je izpolnjen, saj je tožeča stranka glede na zapadlost terjatve pravočasno (3. 6. 2013) zoper glavnega dolžnika vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V nadaljnjem pravdnem postopku je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 259/2013 z dne 26. 1. 2015 je pravnomočna. Ker je bil nad glavnim dolžnikom s sklepom St 000/2016 z dne 6. 1. 2017 začet stečajni postopek, je tožeča stranka prijavila s pravnomočno sodbo ugotovljeno terjatev tudi v stečajni postopek in o tem obvestila toženko (drugi odstavek 1022. člena OZ).

7. Neutemeljen je tudi ugovor, da tožeča stranka lahko zahteva le terjatev, ki je priznana v sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 259/2013 z dne 26. 1. 2015, po kateri je tožena stranka (glavni dolžnik) dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.759,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2013 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 66,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 do plačila. Tožeča stranka ima pravico terjati od glavnega dolžnika terjatev, ki je bila priznana v stečaju po sklepu o preizkusu terjatev. Zaradi akcesorne narave poroštva poroštvena obveznost deli usodo glavne obveznosti, kar pomeni, da ima upnik od poroka pravico terjati tisto, kar lahko zahteva od glavnega dolžnika. Ker porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi (četrti odstavek 1017. člen OZ), po tretjem odstavku istega člena pa mora porok povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika, lahko tožeča stranka od toženke zahteva plačilo terjatve v višini, ki je bila priznana v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika.

8. Pritožnica pa (sicer iz ne povsem pravilnih razlogov) utemeljeno opozarja, da je v primeru, ko je o terjatvi zoper solidarnega (glavnega) dolžnika že pravnomočno odločeno (kot v obravnavanem primeru) treba dolžnika iste terjatve obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen1. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja po določbi prvega odstavka 395. člena OZ upniku sicer za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti terjatve plačane dvakrat. Z ustreznim oblikovanjem izreka se tako prepreči, da bi za isto terjatev obstajala dva izvršilna naslova.

9. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izrek ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, ker z odločitvijo pritožbenega sodišča uspeh pravdnih strank v postopku ni bistveno spremenjen. Določena je le solidarnost vtoževane obveznosti.

10. Glede pritožbenih stroškov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnica uspela le v sorazmerno majhnem delu, s katerim posebni pritožbeni stroški niso nastali, zato jih nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. členom ZPP).

1 Primerjaj na primer III Ips 12/1998, II Ips 531/1999, VSL I Cpg 1586/2012, VSL I Cpg 1215/2016, VSL II Cp 1147/2017 in druge.