Jedro

S tožbo dediča proti sodedičem zaradi izločitve dela zapuščine po 32. čl. ZD mora tožnik tožiti vse sodediče, ki niso priznali ali so samo delno priznali njegov zahtevek, podan v zapuščinskem postopku. Če ti niso vsi toženi, se tožbeni zahtevek zavrne.

Sodedič nima pravnega interesa za pritožbo proti sklepu zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo dediča, ki uveljavlja izločitveni zahtevek po 32. čl. ZD, češ da bi ga moralo sodišče napotiti na pravdo še proti drugim sodedičem.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

V tem zapuščinskem postopku je prvo sodišče drugič izdalo sklep o napotitvi na pravdo, to pot zapustničinega sina L. M. zoper brata J. M. in J. M. ter sestro A. K. (210. člen v skladu z 213. členom ZD) zaradi izločitve desetine vrednosti zapuščine iz naslova vlaganj.

Omenjena brata in sestra namreč niso priznali njegovega zahtevka.

Proti sklepu se pritožuje dedič J. M., ker sodišče ni napotilo njegovega brata L. M. na pravdo tudi proti sestri S. K., ki je sodedinja in v materialni skupnosti z vsemi dediči, ki so materialno in nujno sosporniki. Sodba se lahko glasi le zoper vse sodediče enako. Sodedič ne more uživati sadov zmage, če se ni udeleževal bojev na strani tožene stranke. Po 173. členu ZD predlaga ustrezno dopolnitev sklepa tako, da mora biti tožba vložena tudi zoper S. K., če prvo sodišče samo tega ne bi storilo, pa naj pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožba ni dovoljena.

Če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovega potomca, ki je živel z njim v skupnosti, da se mu iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (32. člen ZD), prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranko na pravdo (2. tč. 212. člena ZD in ne, kot zmotno navaja izpodbijani sklep, 210. člen ZD) in to proti vsem sodedičem, ki ne priznavajo, da se izloči iz zapuščine zahtevani del. Pri tem tako proti tistim, ki nič ne priznavajo, kakor tudi tistim, ki priznajo le pogojno ali delno. Tu gre namreč na strani tožene stranke za enotno in nujno sosporništvo (201. člen ZPP). Ob nedoločni izjavi S. K., da je na pravdo napoteni dedič "nekaj vlagal v premoženje, ki je predmet zapuščine" bi moral zapuščinski sodnik napotiti dediča na pravdo tudi proti tej sodedinji. V tem ima pritožba prav. O tem le toliko mimogrede, da bi bila zadeva jasnejša. Ena izmed procesnih predpostavk za to, da bi bilo mogoče pritožbo vsebinsko obravnavati je njena dovoljenost (prvi odst. 358. člena ZPP). Nedovoljena je namreč med drugim tudi pritožba v primeru, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo (tretji. odst. 358. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa pritožnik takšnega pravnega interesa v tej fazi postopka, ko gre za napotitveni sklep v zapuščinskem postopku, pri čemer ni on napoten na pravdo, nima. Denimo, če bi se zgodilo, da bi na pravdo napoteni dedič ne bi vložil tožbe proti vsem, ki bi morali biti) po materialnem pravu toženi, bi bila pač tožba zavržena, ker ne bi bilo procesnopravne legitimacije na strani tožene stranke. Ker torej z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno neugodno za pritožnika, nima pravnega interesa za pritožbo, zaradi česar jo je potrebno kot nedovoljeno zavreči. Ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi in tretji odst. 358. člena ZPP), je moralo to storiti pritožbeno sodišče (1. tč. 380. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).