Jedro

Tožnik bo zatrjevane pomanjkljivosti postopka, problematičnost odmere davka po 70 % stopnji, njeno kaznovalno naravo in uporabo 68. a člena ZDavP-2 za obdobje pred njegovo uveljavitvijo, lahko zatrjeval v postopku sodnega varstva, začetega s tožbo zoper izdano odločbo o odmeri davka od nenapovedanih dohodkov, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1. S tožbo v upravnem sporu ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ne pa upravnega spora po 4. členu ZUS-1 kot njihovega obvoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitve človekovih pravic v postopku davčnega nadzora, zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka).

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da davčni organ vodi postopek po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za odmero davka od tožnikovih nenapovedanih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2014, da ga je davčni organ že seznanil, da mu bo izdal odločbo z odmerjenim davkom v višini 53.533,26 EUR in da tožnik meni, da gre zaradi višine davčne stopnje (70%) za kazensko zadevo, zato naj bi mu bile kršene pravice iz 6. in 7. člena EKČP ter 27., 28. in 29. člena Ustave RS. Glede na tako stanje zadeve sodišče prve stopnje navaja, da se bo omenjeni postopek zaključil z izdajo odločbe (141. člen v zvezi s 84. členom ZDavP-2), zoper katero bo mogoče vložiti pritožbo (drugi odstavek 86. člena ZDavP-2), nato pa še tožbo v upravnem sporu po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker obstaja drugo sodno varstvo, za odločanje o tožbi ni izpolnjena predpostavka iz 4. člena ZUS-1, zato jo je, posledično pa tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, treba zavreči. 3. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da ga ni mogoče preizkusiti, saj ni navedeno, na podlagi katerih členov in iz katerih razlogov tožba ni dovoljena. Poudarja, da je vložil tožbo zoper ravnanje upravnega organa, ker naj bi ta zoper njega vodil kazenski postopek brez zagotovljenih kavtel. Ker ravnanje posega v njegove temeljne pravice, glede katerih nima drugega sodnega varstva, je tožba dopustna. Zato je tudi postavil tožbeni zahtevek, naj se toženki prepove voditi tak kazenski postopek zoper njega. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V skladu s 4. členom sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek).

7. Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). To med drugim pomeni, da zoper upravne akte ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 je torej „drugo sodno varstvo“ iz 4. člena tega zakona.

8. Upoštevaje navedeno je stališče prvostopenjskega sodišča pravilno. Tožnik bo namreč zatrjevane pomanjkljivosti postopka, problematičnost odmere davka po 70 % stopnji, njeno kaznovalno naravo in uporabo 68. a člena ZDavP-2 za obdobje pred njegovo uveljavitvijo, lahko zatrjeval v postopku sodnega varstva, začetega s tožbo zoper izdano odločbo o odmeri davka od nenapovedanih dohodkov, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1. Taka odločba, s katero bo organ odločil o tožnikovi obveznosti plačila davka, namreč ustreza kriteriju upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1(1). Enako stališče glede zagotovljenega sodnega varstva v rednem upravnem sporu je v primerljivi zadevi Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015, na katerega se sklicuje že prvostopenjsko sodišče. 9. Očitno neutemeljeno je pritožbeno stališče, da v sklepu niso navedeni razlogi za odločitev o tožbi, saj so pojasnjevanju tega namenjene 12. do 17. točka obrazložitve. Res pa je, da sodišče ni navedlo podlage za zavrženje, to je 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Omenjeno pa ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je v njem jasno navedena okoliščina, ki onemogoča vsebinsko obravnavanje tožbe, in zakonska določba, ki jo določa kot oviro oz. negativno procesno predpostavko. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je pritožnik pravočasnost tožbe utemeljeval s prejemom zapisnika z dne 13. 10. 2015 o ugotovitvah postopka davčnega nadzora, kar ta zapisnik opredeljuje kot tisti posamični akt organa, s katerim naj bi bilo poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Vendar pa omenjena listina ni ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim še ni odločeno o tožnikovi obveznosti, niti ga ni mogoče šteti za posamični akt iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj gre zgolj za vmesno (procesno) dejanje v postopku, ki se bo zaključilo z odločbo, zoper katero je zagotovljeno drugo sodno varstvo. Enako velja za vsa druga procesna opravila v tožnikovem davčnem postopku, usmerjena v izdajo odločbe. Ugotovljena pomanjkljivost zato ni mogla vplivati na odločitev o tožbi.

10. Pritožnik ne more vplivati na drugačno presojo niti z navedbo, da naj bi toženka zoper njega vodila kazenski postopek. Vodenja postopka kot povsem splošne oznake za aktivnost upravnega organa namreč ni mogoče opredeliti ne kot izdaje upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti kot posamičnega akta ali dejanja iz 4. člena tega zakona. To pomeni, da s tožbo v upravnem sporu ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ne pa upravnega spora po 4. členu ZUS-1 kot njihovega obvoda(2).

11. Ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je pravilna tudi odločitev v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, v zvezi s katero v pritožbi ni posebnih ugovorov.

12. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

(1) Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

(2) Pritožnik je v tožbi predlagal, naj sodišče toženki prepove vodenje predmetnega davčnega postopka.