Jedro

Zgolj način odločitve, s katero se je postopek končal, tako v obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec krši zakon oziroma drug predpis, kršitev pa je bila nato odpravljena, še ne odvezuje tožeče stranke obveznosti kritja stroškov, ki so nastali med obravnavanim postopkom in ki so bili nujni za ugotovitev dokazanih dejstev o kršitvah zakona ali drugega predpisa, zaradi česar pa je prvostopni organ tudi pravilno naložil plačilo stroškov postopka v breme tožeče stranke.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom o ustavitvi postopka, št. 0610-5505/2009-9-33003 z dne 16. 9. 2009, v 1. točki izreka postopek inšpekcijskega nadzora pri tožeči stranki za motorno kosilnico, proizvajalca A., ki je bil vzorčen v prodajalni B., uveden dne 26. 5. 2009, ustavil, v 2. točki izreka s tem sklepom dovolil odpečatenje in ponovno prodajo v točki 1 navedenih dveh pečatenih vzorcev, ki se hranijo v navedeni prodajalni, v 3. točki izreka naložil tožeči stranki plačilo stroškov postopka v višini 1.800,00 EUR v roku 8 dni na tam navedeni račun prvostopnega organa, v 4. točki izreka pa še določil, da mora tožeča stranka v roku 3 dni po plačilu stroškov postopka posredovati fotokopijo dokazila o izvedenem plačilu. Drugostopni organ je z odločbo, št. 0211-103/2009-2-VB z dne 23. 11. 2009, zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper 3. točko izreka prvostopnega sklepa in ugotovil, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je 26. 5. 2009 tržni inšpektor v prodajalni B., vzorčil motorno kosilnico, zgoraj navedenega proizvajalca in tožeče stranke kot dobavitelja, dva kosa navedenega proizvoda pa je zapečatil in pustil v hrambi v tej prodajalni. Vzorec za poizkušanje je bil na podlagi določbe 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljnjem besedilu ZIN) vzet brezplačno. Vzorec je bil dan na preizkušanje pooblaščenemu laboratoriju C. z naročilom, da vzeti vzorec preizkusijo glede izpolnjevanja zahtev po Zakonu o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanju skladnosti (v nadaljnjem besedilu ZTZPUS-UPB1), Pravilniku o varnosti strojev in standarda SIST EN 836:1998. Preizkušanje proizvoda je v okviru opravljenih preskusov pokazalo neskladnost po standardu SIST EN 836:1998, točka 4.1.8.2. - označevanja posluževalnih elementov, kar je razvidno iz poročila o poskusu. Tožeča stranka je bila z ugotovitvami seznanjena in pozvana, da odpravi pomanjkljivosti. Tožeča stranka je z dopisom z dne 27. 8. 2009 inšpektorja obvestila, da je pomanjkljivosti odpravila in zraven priložila fotografije in nalepke, ki to dokazujejo. Glede na določbo 4. odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) v zvezi z določbo 28. člena ZIN je inšpektor zato postopek ustavil in dovolil odpečatenje in ponovno prodajo 2 kosov motorne kosilnice. Glede na določbo 16. člena ZTZPUS-UPB1 nosi stroške, ki so nastali zaradi ugotavljanja skladnosti proizvodov, tožeča stranka in sicer v višini 1.800,00 EUR, po računu C. z dne 12. 8. 2009. V zvezi s pritožbenimi navedbami je drugostopni organ še dodal, da je pregled skladnosti motorne kosilnice prvostopni organ odredil na podlagi pooblastil, ki mu jih v določbi 2. odstavka 16. člena daje ZTZPUS-UPB1. Rezultat pregleda je bila ugotovljena neskladnost po standardu SIST EN 836:1998, kar nedvomno pomeni, da se je postopek preizkušanja za zavezanca končal neugodno, zato je treba primarno upoštevati ta zakon glede stroškov. Postopek tudi ni mogel biti ustavljen na podlagi določbe 28. člena ZIN, saj je lahko postopek po tej določbi ustavljen le, ko se ugotovi, da zavezanec ni kršil predpisa. V obravnavanem postopku pa je bil postopek ustavljen iz razloga, ker so bile ugotovljene nepravilnosti odpravljene. To sicer pomeni, da je sklicevanje prvostopnega organa na določbo 28. člena ZIN napačno, vendar pa ta nepravilnost nima posebne teže, ker tožeča stranka izpodbija le 3. točko prvostopnega sklepa. Poleg tega ta nepravilnost ni takšne narave, da bi predstavljala bistveno kršitev pravil postopka. Prvostopni organ pa tudi ni usposobljen za izvedbo pregledov zahtev harmoniziranih standardov, ki so specifični za posamezne vrste strojev in ki zahtevajo posebno strokovno znanje in opremo. Prav tako jih ni dolžan poznati, saj te niso opredeljene v splošnih zakonskih in podzakonskih aktih. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost ocene C. iz poročila o preskusu, pa drugostopni organ tudi zavrača, saj ne morejo vplivati na odločitev. Iz dokumentov zadeve pa sicer tudi izhaja, da je bila tožeča stranka med postopkom z rezultatom preskušanja ustrezno seznanjena, prav tako ji je bila dana možnost, da v danem roku poda morebitne pripombe, česar pa ni storila.

Tožeča stranka je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka ter še navedla, da je inšpektor pri pretresanju dokazov spregledal nasprotujoče dokaze iz poročila o preizkusu, saj navaja v citirani točki 4.1.8.2., da ni oznak za posluževalne elemente kosilnice, v točki 4.1.8.3. pa, da navedeni simboli ustrezajo zahtevam standardom EN ISO 3767-1.1995. Dejstvo je, da sta namena ročice zavore in sklopke pogona očitna in povsem jasna tako iz laičnega, uporabniškega vidika, kakor iz priloženega Priročnika z navodili za varno uporabo in vzdrževanje kosilnice. Kljub temu se je tožeča stranka odločila samostojno in na lastno pobudo, da opremi vse kosilnice z nalepko ob predhodnem obveščanju in dovoljenju proizvajalca stroja (odgovornost je namreč na proizvajalcu in ne na distributerju). To dejstvo je bilo tudi osnova za izdelavo ocene tveganja, kjer pa je laboratorij pravilno ocenil stopnjo tveganja, vendar pa je napačno zapisal rezultat. Po oceni tveganja je prišel v razred z majhno možnostjo nastanka tveganja in bi po njegovem ovrednotenju prišel do rezultata ''neskladnost ne vpliva na varnost'', kar pa je bistvena razlika. Materialni predpis takšne kvalifikacije ne pozna. Ker gre zgolj za majhno formalno pomanjkljivost, katero bi moral in mogel ugotoviti prvostopni organ, ne da bi za to moral odvzeti vzorec, tožeča stranka smatra, da je glede na določbo 31. člena ZIN tožba utemeljena. Inšpektor mora v postopku upoštevati temeljna načela ZUP, veljavne materialne predpise, vključno s pravom EU. Tožeča stranka je distributer proizvodov v RS in lahko odgovarja za svoja dejanja le v okviru obsega dejavnosti. Distributer mora iz naslova odgovornosti poznati osnovne zahteve dajanja skladnih proizvodov, nikakor pa ne bistvenih zdravstvenih in varnostnih zahtev direktiv t. i. novega pristopa. Organ je tožeči stranki naložil, da se mora izjasniti v vsebinskih zahtevah EN standarda, ki ga ne pozna in ga ne more poznati. V istem dopisu pa še odpravo neskladnosti in grožnja, če te neskladnosti ne bodo odpravljene. Tožeča stranka je zato takoj storila, kar ji je bilo naloženo, ne da bi se zavedala, da bo dejanje razumeti kot strinjanje z rezultati preizkušanja. Nedvomno pa je organ, ne da bi preveril poročilo in ne da bi z ustreznim aktom odločil o zadevi ter navedel, kateri predpis je kršen, zahteval odpravo, niti ne pomanjkljivosti, nikakor pa ne neskladnosti. Organ bi moral navesti, kateri materialni predpis je bil kršen. Kršeno pa je bilo tudi načelo proporcionalnosti, kar pomeni, da morajo biti ukrepi organov sorazmerni stopnji nevarnosti ali neskladja. Nerazumljivo je, da je organ v postopku odvzema vzorcev vzorec brezplačno vzel v preskušanje, drugega zapečatil in prepovedal prodajo, nato pa tožeči stranki še naložil plačilo stroškov tudi za tisti del (99%), kjer ni pokazalo na neskladnost. Ker je organ v postopku ugotovil, da je proizvod neskladen, je dolžan preko drugostopnega organa o ugotovitvah obvestiti Komisijo s t.i. zaščitno klavzulo. Komisija ima dolžnost, da obvesti proizvajalca, ki se mora o dejstvih izjasniti. Poznavanje formalnih zahtev standarda EN 836 je nivo, za katerega ni treba razpolagati s posebnim strokovnim znanjem, prav tako gre za širše poznan proizvod, katerega je inšpektorat že večkrat pregledoval in tudi vzorčil. Organ torej nedvomno poseduje znanje in vedenje o formalnih zahtevah za vrtne kosilnice. Tožeča stranka zato smatra, da odvzem in preskušanje vzorca ni bil nujen strošek za ugotovljeno ''pomanjkljivost'' in ne gre za neskladen proizvod, zato niso podane okoliščine, da stroške trpi tožeča stranka. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka v višini 2.500,00 EUR.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri izdani odločbi, da je bil rok 8 dni v dopisu dan za to, da tožeča stranka posreduje pripombe glede preizkušanja in rezultatov, rok 15 dni pa za odpravo pomanjkljivosti. Ugotovljena neskladnost s standardom SIST EN 836:1998 pa je zajeta tudi v Pravilniku o varnosti strojev. V postopku ni bila izdana nobena odločba, s katerim bi organ prepovedal prodajo vzorčenih proizvodov. V Pravilniku o varnosti strojev (ki se je takrat uporabljal) pa je v določbi 16. člena navedeno, da mora pristojna inšpekcija o vsakem ukrepu umika s trga, prepovedi dajanja na trg, obratovanje ali v uporabo ali omejevanju prostega pretoka, ki je tak ukrep sprejela, nemudoma uradno obvestiti ministra in tudi druge organe, ki jih to zadeva. Ker tak ukrep ni bil izdan, ni bilo te obveznosti organa. Predlagala je zavrnitev tožbe.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o naložitvi stroškov postopka v višini 1.800,00 EUR tožeči stranki v postopku preizkušanja skladnosti motorne kosilnice.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ v postopku nadzora skladnosti strojev z metodo vzorčenja, začetim z inšpekcijskim pregledom dne 26. 5. 2009, odvzel vzorec motorne kosilnice proizvajalca A., katere dobavlja tožeča stranka (in ki je zato zavezanka v tem postopku glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZTZPUS-UPB1 – Uradni list RS, št. 99/04), dva kosa proizvoda zapečatil in dal v hrambo ter odvzeti vzorec posredoval C. kot pooblaščenemu laboratoriju na pregled in preizkus glede varnosti. Pri tem se je tudi po presoji sodišča pravilno oprl na določbo 19. člena ZIN (Uradni list RS, št. 43/07), ki inšpektorju daje pravico do med drugim brezplačnega odvzema vzorca, ter na že navedeno določbo 16. člena ZTZPUS-UPB1, ki poleg določitve zavezanca določa pristojnosti, ki jih imajo inšpekcijski organi pri nadzoru izpolnjevanja zahtev tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov in predpisov, navedenih v določbi 20. člena tega zakona. Tako iz te določbe med drugim izhaja, da imajo pristojni inšpektorji poleg pooblastil in ukrepov, ki izhajajo iz posameznih predpisov, ki se nanašajo na njihovo delo, na podlagi tega zakona dodatna pooblastila, da odvzemajo vzorce proizvodov in jih oddajo v pregled skladnosti ter odredijo odpravo ugotovljenih neskladnosti. Tožeča stranka sicer ugovarja, da bi moral prvostopni organ pomanjkljivost, ki je bila nato ugotovljena s strani pooblaščenega laboratorija C. in ki izhaja iz poročila o pregledu in preskušanju z dne 3. 7. 2009, ugotoviti sam, zaradi česar naj bi bil po njenem mnenju izveden preizkus nepotreben in posledično strošek pregleda ne nujen, vendar pa se sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne strinja. Ugotovljena neskladnost odvzetega vzorca tudi po presoji sodišča presega usposobljenost pristojnega upravnega organa za izvedbo tovrstnih pregledov. Gre namreč za neskladnost po standardu SIST EN 836:1998, ki je predpisan s tehničnim predpisom (določba 5. člena ZTZPUS-UPB1), in ne s splošnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ki jih mora poznati tržni inšpektor, za ugotavljanje tovrstne skladnosti pa so s tehničnim predpisom določeni tudi organi ali pa se predpišejo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati organi za ugotavljanje skladnosti (določba 9. člena ZTZPUS-UPB1), predpisane zahteve pa se nanašajo med drugim tudi na razpolaganje s strokovno usposobljenim osebjem in potrebno opremo, kar pomeni, da gre za znanje, s katerim upravni organ ne razpolaga. Navedeno pa tudi pomeni, da so bili stroški analize oziroma poročila o pregledu in preskušanju nujni za ugotovitev dejstev, ki dokazujejo, da je zavezanec kršil zakon ali drug predpis, in jih zato po določbi 1. odstavka 31. člena ZIN trpi zavezanec, torej tožeča stranka. Nadalje sodišče tudi ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izdelano poročilo z dne 3. 7. 2009. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je prvostopni organ z dopisom z dne 30. 7. 2009 poročilo tožeči stranki posredoval ter ji dal 8-dnevni rok za morebitne pripombe na preizkušanje in rezultate preizkušanja, hkrati pa jo je tudi glede na ugotovljeno neskladnost pozval, da v roku 15 dni ugotovljeno neskladnost odpravi. Tožeča stranka na preizkušanje ter na rezultate preizkušanja ni podala nobenih pripomb, temveč je zgolj zaprosila za podaljšanje roka za odpravo neskladnosti, čemur pa je prvostopni organ ugodil. Navedbi tožeče stranke, da ni vedela, da se bo zaradi njenega strinjanja z odpravo neskladnosti smatralo, da se strinja tudi z rezultati, tako sodišče tudi ne more slediti, saj tožeča stranka ni bila pozvana zgolj na odpravo neskladnosti. Ker pa je tožeča stranka po pozivu oziroma dodatno podaljšanem roku odpravila ugotovljeno neskladnost, pa je prvostopni organ tudi pravilno ustavil postopek. Res je, da se je prvostopni organ pri tem oprl na določbo 28. člena ZIN, ki določa ustavitev postopka v primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, kar je ugotovil tudi že drugostopni organ, ko je odločal o pritožbi tožeče stranke, vendar pa to ne pomeni takšne kršitve postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijanega sklepa. Zaradi odprave ugotovljene neskladnosti namreč ni bilo več potrebe oziroma pogojev za nadaljevanje postopka in je bila ustavitev postopka pravilna odločitev prvostopnega organa po določbi 4. odstavka 135. člena ZUP (na katero se je sicer prvostopni organ tudi oprl, vendar le v zvezi s prej citirano določbo 28. člena ZIN). To pa tudi pomeni, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna tudi v delu, ko je tožeči stranki naložil plačilo stroškov postopka. Po določbi 16. člena ZTZPUS-UPB1 namreč stroške inšpekcijskega postopka (med drugim tudi stroške analiz), ki se je končal neugodno za zavezanca, trpi zavezanec. V obravnavanem primeru je bil sicer res postopek ustavljen, vendar pa ne iz razloga, ker bi bilo v postopku ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa (kar bi pomenilo, da stroške inšpekcijskega postopka, ki se ustavi po določbi 1. odstavka 28. člena ZIN, torej, če je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, nosi organ – določba 2. odstavka 31. člena ZIN), temveč iz zgoraj že navedenega razloga, tj., da nadaljevanje postopka ni več potrebno. Zgolj način odločitve, s katero se je postopek končal, tako v obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec krši zakon oziroma drug predpis, kršitev pa je bila nato odpravljena, pa še ne odvezuje tožeče stranke obveznosti kritja stroškov, ki so nastali med obravnavanim postopkom in ki so bili nujni za ugotovitev dokazanih dejstev o kršitvah zakona ali drugega predpisa, zaradi česar pa je prvostopni organ tudi pravilno naložil plačilo stroškov postopka v breme tožeče stranke.

Sodišče je zato glede na navedeno tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.