Jedro

Da bi se razbremenila očitka hude malomarnosti svojega ravnanja, bi morala tožena stranka trditi in dokazati, da je (že) ob sklepanju Posojilne pogodbe poskrbela za ustrezna zavarovanja danega posojila. Naknadno sklenjena zavarovanja je ne morejo razbremeniti hude malomarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju v delu, pomembnem za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 261.916,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2005 dalje do plačila in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožeča stranka vtožuje povračilo škode v višini, za katero naj bi bila oškodovana stečajna masa. Tožena stranka je kot stečajna upraviteljica tožeče stranke(1) brez soglasja stečajnega senata (kot posojilodajalka) z družbo P. d.o.o. (kot posojilojemalko) sklenila Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 78/2000 (in več dodatkov k tej pogodbi, v nadaljevanju Posojilna pogodba), na podlagi katere je tožena stranka iz stečajne mase tožeče stranke družbi P. d.o.o. posodila denarna sredstva. Nad družbo P. d.o.o. je bil po zapadlosti obveznosti iz Posojilne pogodbe opravljen stečajni postopek. Tožeča stranka v tem stečajnem postopku, končanim s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju St 1432/2008 z dne 2. 8. 2011, ni bila poplačana.

6. Tožena stranka se ob sklenitvi Posojilne pogodbe ni prepričala o sposobnosti družbe P. d.o.o. vrniti posojilo, saj ni ugotavljala niti bonitetne ocene niti gospodarske moči te družbe.

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) je v drugem odstavku 80. člena določal, da stečajni upravitelj odgovarja za škodo, ki jo v stečajnem postopku prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Za obstoj odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja morajo biti poleg v drugem odstavku 80. člena ZPPSL določene hujše oblike krivde, izpolnjene tudi splošne predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti (154. člen in naslednji Zakona o obligacijskih razmerjih(2), v nadaljevanju ZOR).

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. S tem, ko se tožena stranka ob sklenitvi Posojilne pogodbe ni prepričala o sposobnosti družbe P. d.o.o. vrniti posojilo, je pri vodenju poslov stečajnega dolžnika opustila dolžno skrbnost dobrega gospodarja (5. točka prvega odstavka 80. člena ZPPSL). Zaradi tega je bila stečajna masa tožeče stranke zmanjšana za znesek 261.916,97 EUR. Ker se ne le od vsakega povprečnega (torej tudi manj skrbnega) stečajnega upravitelja, pač pa od vsakega povprečnega človeka pričakuje, da se ob sklenitvi posojilne pogodbe prepriča, da (ali) bo posojilojemalec sposoben vrniti posojilo, česar pa tožena stranka ni storila, je sodišče ocenilo, da je ravnala s hudo malomarnostjo.

9. V zvezi z višino škode revidentka trdi, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o pomanjkanju razlogov prvostopenjske sodbe. Tožena stranka je v pritožbi navedla, to pa ponavlja tudi v reviziji, da prisojeni znesek ne izhaja niti iz trditvene podlage tožeče stranke niti to ni znesek iz Posojilne pogodbe.

10. Drži, da višina prisojenega zneska glavnice ni bila izrecno navedena niti v Posojilni pogodbi ali dodatkih k tej pogodbi niti v trditvah tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč s tožbo zahtevala plačilo zneska, ki predstavlja znesek glavnice skupaj s kapitaliziranimi obrestmi do 30. 4. 2004 (II. točka tožbe). Da prisojeni znesek predstavlja del dolga družbe P. d.o.o. do tožeče stranke na dan 30. 4. 2004 (to je glavnico, brez upoštevanja obresti po dogovorjeni obrestni meri TOM + 4%), kar je družba P. d.o.o. potrdila z izpiskom odprtih postavk (priloga A4), izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Res je, da je sodišče pri tem očitno napačno, kot znesek glavnice, zapisalo znesek, naveden v prilogi A5 - Odpoklic deponiranih denarnih sredstev z dne 5. 1. 2004 (261.916,97 EUR, prej 62.765.783,00 SIT), ki predstavlja znesek glavnice na dan 26. 6. 2002, namesto pravilno znesek 267.067,38 EUR (prej 64.000.000,00 SIT), to je znesek glavnice na dan 30. 4. 2004. Ker je nižji prisojeni znesek toženi stranki v korist, Vrhovno sodišče v odločitev nižjih sodišč ni poseglo (359. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

11. Tožena stranka se je v postopku sklicevala na zavarovanja danega kredita, pri tem pa ni trdila, še manj pa dokazala, da bi bila tožeča stranka iz naslova danih zavarovanj (vsaj delno) poplačana, kar bi vplivalo na višino škode, ki je nastala tožeči stranki. Trditveno in dokazno breme je bilo po tem, ko je tožeča stranka trdila, da ni dobila ničesar plačano, na toženi stranki, ki temu bremenu ni zadostila.

12. Revizijske navedbe, da „sodišče v razlogih svoje odločitve dodatkov ne omenja, niti se ne opredeli do zatrjevanj o poplačilu obresti s strani dolžnika“, pomenijo prepis nekonkretiziranih pritožbenih navedb, na katere pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odgovoriti. Iz istega razloga nanje ne odgovarja niti Vrhovno sodišče. Tožena stranka glede poplačila obresti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala konkretiziranih trditev. V pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2013 je navedla zgolj, da je tožeča stranka v stečajno maso prejela nadpovprečne obresti, toženko pa bremeni za manjko celotne glavnice. Pri tem ni navedla, kolikšen naj bi bil znesek teh obresti, kdaj naj bi družba P. d.o.o. obresti plačala tožeči stranki, niti ni predložila nobenih dokazov.

13. V zvezi z očitkom sodišča, da se ni prepričala o gospodarskem stanju družbe P. d.o.o., revidentka svoje „seznanjanje in poizvedovanje“ o stanju posojilojemalca v času sklepanja pogodbe utemeljuje s sklicevanjem na takratno prakso na območju Maribora, češ da so tudi drugi renomirani stečajni upravitelji denarna sredstva posojali družbi P. d.o.o. Zanašanje na ravnanja drugih stečajnih upraviteljev in slepo sledenje njihovim ravnanjem tožene stranke ne more razbremeniti krivde za očitano ravnanje. Od vsakega, tudi manj skrbnega stečajnega upravitelja, se namreč pričakuje, da se sam prepriča o gospodarski (finančni) moči subjekta, ki mu posoja denar, še zlasti, če gre za visok znesek, kakor je bilo v predmetni zadevi. Tega tožena stranka ni storila. Pritrditi je tudi sodišču druge stopnje, da je pri posojanju denarja stečajnih upraviteljev družbi P. d.o.o. šlo za manjšo skupino stečajnih upraviteljev in da ostali upravitelji denarja iz stečajnih mas stečajnih dolžnikov niso posojali družbam z omejeno odgovornostjo, ampak so sredstva deponirali pri bankah. Trditev tožene stranke, da bi na način, na kakršnega je ravnala ona, ravnal prav vsak stečajni upravitelj, zato ni prepričljiva.

14. Nadalje ni utemeljena niti revizijska trditev, da tožeča stranka zatrjevanih zavarovanj, za katere je poskrbela tožena stranka, ni prerekala. Tožeča stranka je trdila, da ji o zavarovanju z odstopom terjatve družbe P. d.o.o. do L. d.d. v višini 60.000.000,00 SIT „ni nič znano“ (VI. točka prvega pripravljalnega spisa z dne 21. 11. 2005, list. št. 19). V zvezi z odstopom hipotekarno zavarovanih terjatev v višini 38.012.379,84 SIT pa je trdila, da v izvršilnem postopku In 02/00109 Okrajnega sodišča v Mariboru od dolžnika odstopljene terjatve ni dobila nič plačano.

15. V zvezi z zatrjevanimi zavarovanji je Vrhovno sodišče v prvem odločanju v obravnavani zadevi v 16. točki obrazložitve zapisalo, da je krivdo tožene stranke treba presojati po stanju ex ante, ob sklepanju pogodbenega razmerja, torej ob sklepanju Posojilne pogodbe. Toženi stranki je mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, če je bila sposobnost posojilojemalca vrniti posojilo že ob sklenitvi posojilne pogodbe vprašljiva in zato posojilne pogodbe brez zavarovanja ne bi sklenil noben razumen stečajni upravitelj.

16. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se tožena stranka ob sklenitvi Posojilne pogodbe ni prepričala o gospodarskem stanju družbe P. d.o.o. Tožena stranka, z izjemo trditev, da so tudi drugi stečajni upravitelji denar posojali družbi P. d.o.o., trditev, ki bi ob sklenitvi Posojilne pogodbe kazale na dobro finančno stanje družbe P. d.o.o., ni podala. Zato bi morala tožena stranka, da bi se razbremenila očitka hude malomarnosti svojega ravnanja, trditi in dokazati, da je (že) ob sklepanju Posojilne pogodbe poskrbela za ustrezna zavarovanja danega posojila. Naknadno sklenjena zavarovanja je ne morejo razbremeniti hude malomarnosti.

17. Iz toženkinih trditev izhaja, da je bil Dodatek št. 19/2003 k Posojilni pogodbi, v katerem je bilo dogovorjeno zavarovanje posojila z odstopom hipotekarne terjatve v višini 38,012.379,84 SIT in terjatve v višini 60,000.000,00 SIT, sklenjen dne 20. 1. 2003, to je skoraj tri leta po sklenitvi Posojilne pogodbe in več kot pol leta po sklenitvi Dodatka št. 18/2002 k pogodbi. Iz ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila pogodba o odstopu hipotekarne terjatve sklenjena istega dne kot dodatek št. 19, torej 20. 1. 2003. Da bi bila pogodba o odstopu terjatve v višini 60 mio SIT sklenjena pred tem, tožena stranka ni trdila. Navedeno pomeni, da se tožena stranka poleg tega, da se ob sklenitvi Posojilne pogodbe ni prepričala o gospodarskem stanju družbe P. d.o.o., ni poskrbela niti za ustrezna zavarovanja danega posojila.

18. Revizijske trditve o tem, da naj bi obseg posojenih denarnih sredstev predstavljal le nekaj odstotkov stečajne mase, zaradi česar je riziko manjši, je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi. Ker ob tem ni navedla in izkazala, da teh trditev ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob pogojih iz četrtega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave, trditve pomenijo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih sodišče druge stopnje pri odločitvi o pritožbi pravilno ni upoštevalo. Posledično se v njihovo presojo ni spustilo niti Vrhovno sodišče. 19. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revizija zoper sklep o stroških pa ni dovoljena, v stroškovno odločitev izpodbijanih sodb ni poseglo (384. člen ZPP).

O stroških postopka

21. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tožena stranka je bila s sklepom stečajnega senata z dne 15. 3. 2004 razrešena funkcije stečajne upraviteljice tožeče stranke.

Op. št. (2): Pogodba o kratkoročnem posojilu št. 78/2000 je bila sklenjena 17. 5. 2000. Skladno s 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 1. 2002, določbe OZ ne uporabljajo.