Jedro

Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 6. 1. 2021 in št. ... z dne 20. 8. 2020, in da se tožniku prizna pravico do invalidnosti (pravilno: do invalidnine) za 60 % telesno okvaro od 1. 5. 2009 dalje, o višini katere bo odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočni sodbi, da ne bo izvršbe. Obenem je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni sporno, da je pri tožniku ugotovljena 60 % telesna okvara. V tem postopku se postavlja le vprašanje, ali ima pravico do invalidnine. Tožnik ima težave s hrbtenico že od 2. 8. 1982, ko je v službi pri padcu z višine 4 metrov poleg ostalih poškodb zadobil tudi poškodbe ledvičnega ter vratnega dela hrbtenice in zadnjega dela glave. Zagotovo je bil s tem podan začetek za nastanek telesne okvare zaradi pogojev, v katerih je delal kot KV elektrikar in je bila najprej ugotovljena invalidnost III. kategorije, kasneje pa I. kategorija, ki je razultirala v sedaj dokončno ugotovljeno 60 % telesno okvaro. Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da tožnik od leta 2009 ni bil več v delovnem razmerju in da spremembe v njegovem zdravstvenem stanju tudi od leta 2019 dalje ne morejo biti v zvezi z opravljanjem dela, za čas pred letom 2009 pa naj ne bi uspel izkazati, da je bil poškodovan pri delu. Sodišče se v zvezi s svojim zaključkom o neizkazanosti poškodb pri delu formalistično sklicuje na to, da tožnik svojih trditev ni potrdil z drugimi dokazi. Navaja, da je po opravljeni glavni obravnavi dne 3. 12. 2021 tožnik v A. slučajno srečal B. B., ki je v času, ko se je poškodoval v C., obravnaval njegovo nezgodo pri delu z dne 2. 8. 1982 kot pooblačeni delavec za varstvo pri delu. Ker je tožnik šele po končani glavni obravnavi izvedel podatke o varnostnem inženirju, šele v pritožbenem postopku v skladu z določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) daje v spis izjavo B. B. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 6. 1. 2021, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 20. 8. 2020. S slednjo odločbo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro nastalo kot posledica bolezni dne 13. 10. 2016. Slednjo odločbo pa je toženec z dokončno odločbo z dne 6. 1. 2021 spremenil tako, da je odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za 60 % telesno okvaro nastalo dne 11. 7. 2019. 6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi tretjega odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Navedena pravna norma jasno določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi samoupravnega Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju: Seznam TO) pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 149. člena ZPIZ-1 pridobijo le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil v socialnem sporu s sodbo I Ps 584/2014 z dne 19. 5. 2016 pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca z dne 28. 2. 2014 in se tožniku od 1. 5. 2009 dalje prizna invalidnina za telesno okvaro, nastalo zaradi posledic delovnih nesreč. Sodba temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki je po preučitvi medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnika menil, da pri tožniku do 28. 2. 2014 telesna okvara zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni po Seznamu TO ni bila podana. Dne 14. 11. 2016 je osebni zdravnik tožnika ponovno podal predlog za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. V socialnem sporu je bil s sodbo Psp 438/2018 z dne 14. 3. 2019 v zvezi s sodbo I Ps 1289/2017 z dne 5. 9. 2018 pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca z dne 17. 6. 2017 v zvezi z odločbo z dne 7. 2. 2017 in se tožniku prizna pravica do invalidnine, o višini katere bo odločil toženec.

8. Dne 18. 12. 2019 je nato tožnik pri tožencu vložil novo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Toženec je 20. 8. 2020 z odločbo odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, nastalo kot posledica bolezni 13. 10. 2016. Iz dokumentacije izhaja, da ima tožnik že dlje časa težave s hrbtenico v vratnem in ledvenem predelu. Ima kronično bolečino v vratu zaradi sprememb vratne hrbtenice in izgubo sluha po Fowlerju v višini 34,5 % in nosi slušni aparat za desno uho. Ob upoštevanju priložene dokumentacije ter kliničnega pregleda izvedenka ugotavlja, da je pri tožniku telesna okvara že podana v višini 30 %, kot je bilo že potrjeno s sodbo sodišča, nove telesne okvare pa ne ugotavlja. V pritožbenem postopku je senat invalidske komisije II. stopnje 30. 11. 2020 menil, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju VIII, točka 1c (popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije TH12-L1) od 13. 10. 2016 do 10. 7. 2019 zaradi bolezni. Od 11. 7. 2019 pa obstaja 60 % telesna okvara po poglavju VIII, točka 1c (popolna izguba enega segmenta lumbalne regije TH12-L1), kjer se pri popolni izgubi funkcije vsakega naslednjega segmenta lumbalnega dela hrbtenice odstotek telesne okvare poveča za 10 % (torej L3 – L4, L4 – L5 in L5 – S1), zaradi bolezni.

9. Opisano stanje hrbtenice, kakršnega je dne 30. 11. 2020 ugotovila invalidska komisija II. stopnje zagotovo niso posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno za rešitev zadeve. Tožniku namreč invalidnine za telesno okvaro v višini 60 % ni mogoče priznati, saj ni izpolnjen pravno relevantni vzrok telesne okvare iz 66. ali 68. člena ZPIZ-2. 10. Za pravilno rešitev predmetnega spora je ključno, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. To je za primere, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.

11. Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 štelo izpodbijani odločbi toženca z dne 6. 1. 2021 in z dne 20. 8. 2020 za pravilni in zakoniti in utemeljeno tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi bolezni v višini 60 %, zavrnilo.

12. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, dodatno, ker pritožbenih navedb v zvezi z novimi dokazi glede 337. člen ZPP ni mogoče upoštevati, pri čemer tožnik izjave, na katero se sklicuje, sploh ni predložil. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je o invalidnini na podlagi sedaj veljavnega ZPIZ-2J, ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za telesno okvaro tudi za zavarovance, katerih invalidnina je posledica bolezni, pristojen odločati toženec na podlagi pri njem na novo vložene zahteve.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP ob upoštevanju odločbe Bpp 6/2022 z dne 13. 1. 2022 sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.