Jedro

Ker tožencem ni uspelo dokazati, da izvršujejo stvarno služnost v okvirih, kot je ustanovljena, je treba tožbenemu zahtevku za prepoved vznemirjanja lastninske pravice ugoditi.

Trditveno breme namreč obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera, ki znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih (po izvedenem dokaznem postopku) tudi sloni ocena ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.

Izvajanje služnosti izven okvirjev ustanovljene služnosti predstavlja nedovoljeno širitev stvarne služnosti.

Sodišče ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, saj so ti že zajeti v priznanih stroških za sestavo pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Prvi toženec A. A., drugi toženec B. B. in tretji toženec C. C. so dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičnini 127/4 in 127/5, obe k. o. X. in to na delu tega zemljišča, ki v naravi predstavlja travnat kolovoz, s tem, da so dolžni opustiti izvajanje pešhoje in voženj z raznimi prevoznimi sredstvi za potrebe prenove bivšega mlina (rušitev dela objekta, novogradnja in rekonstrukcija, vključno s postavitvijo mehansko-pogonskega dela mlina in potočnega kanala z regulacijo in zajezitvijo struge v ta namen ter izdajo obratovalnega dovoljenja za pretočni mlin) na parc. št. 135/0 in 121/1, oboje k. o. X., v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Toženci so dolžni nerazdelno tožnikoma povrniti 1.006,13 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do dne plačila.“

II. Toženci so dolžni nerazdelno tožnikoma povrniti 625,59 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice, razviden iz izreka te sodbe in tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožencev.

2. V pravočasni pritožbi tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencem naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Izpovedba priče D. D. za odločitev o zahtevku sploh ni pomembna, saj ni sporno, da je Občina Y. za dovoz pri obnovi mlina uporabljala nepremičnine E. Ključnega pomena je okoliščina, ali so poleg občine pri obnovi sodelovali tudi toženci in ali so v ta namen uporabljali pot prek parcel 127/4 in 127/5 k. o. X. Tega pa priča D. D. ni mogel vedeti. Trditev, da priča F. F. ni potrdil, da so toženci sodelovali pri obnovi mlina z uporabo navedenih parcel, je protispisna. V izpovedbi je namreč potrdil, da je družina tožene stranke sodelovala pri nekaterih delih v zvezi z obnovo mlina in da so verjetno uporabljali pot, ki je v lasti tožnikov. To je potrdil tudi toženec C. C., priča G. G. in oba tožnika. V prvotnem sojenju je sodišče poklonilo vero njim, zdaj pa naj bi naenkrat postali neverodostojni, in to brez ustrezne vsebinske argumentacije. Tudi o tem zakaj niso verodostojni zapiski tožnice, v sodbi ni prepričljivih razlogov. Zapiski se ujemajo s prej navedenimi izpovedbami. Izpovedb nihče od tožencev ni označil za neresnične, glede dnevnika tožnice pa je le A. A. izrazil pavšalno mnenje, da so „neke čenčarije“. Priča G. G. je upokojeni sodnik in se dobro zaveda pomena zakonske dolžnosti izpovedovati resnico, zato argument izpodbijane sodbe, da mu ne gre verjeti, ker je mož tožnice, ne vzdrži. Izpovedoval je le o dejstvih, ki jih je ugotovil sam. Ni res, da so fotografirane kolesnice zgolj posledica izvajanja služnosti prevoza lesa oziroma sena. Za te prevoze toženci uporabljajo star nemški traktor, pri katerem širina pnevmatik znaša cca 20 cm, ne pa 50 - 70 cm. Pred zaznavo popolnoma zvožene poti je na kolovozu rasla trava. Po sporni poti so do mlina dostopali tudi delavci, ki so jih za obnovo mlina angažirali toženci. Sodišče prve stopnje je torej nekatera odločilna dejstva napačno ugotovilo, o nekaterih odločilnih dejstvih pa nima ugotovitev. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja, to je sodelovanje tožencev pri obnovi mlina, ki se je manifestiralo v kontinuirani uporabi sporne poti z izvajanjem hoje in voženj z raznimi prevoznimi sredstvi za potrebe prenove bivšega mlina, ob pravilni uporabi materialnega prava narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku v smislu prvega in tretjega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ni bil predložen noben dokaz, ki bi dokazoval pravni naslov, na podlagi katerega bi toženci bili upravičeni do motenja lastninske pravice tožnikov. Podana pa je tudi procesna kršitev in sicer določil 286. člena ZPP v zvezi z zaslišanjem priče D. D., ker tožena stranka do konca prvega naroka ni podala trditvene podlage, da bo priča izpovedovala tudi o uporabi sporne poti v času obnovitvenih in drugih del na mlinu.

3. Toženci so na pritožbo kratko odgovorili. Pritrjujejo dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, zato predlagajo, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot je obrazložilo višje sodišče že v razveljavitvenem sklepu III Cp 1010/2016, ki ga je izdalo v tej zadevi 20. 7. 2016, morajo toženci za uspeh z ugovorom, da so sporno pot lahko uporabljali, dokazati, da imajo služnost voženj in hoje za potrebe (obnove) mlina. Toženci imajo namreč služnost poti po nepremičninah tožnikov ustanovljeno samo za potrebe prevoza lesa in sena iz zemljišča parc. št. 121/1 k. o. X. Vsaka širitev dovoljene služnosti predstavlja protipravno izvrševanje služnosti.(2) Ker stvarna služnost predstavlja breme za lastnika služeče nepremičnine, jo je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ). Zato se morajo stvarne služnosti utesnjevati, kolikor dopuščata njen namen in narava.(3) Pri presoji vsebine služnosti je treba vselej primarno izhajati iz interesa služeče nepremičnine.(4)

6. Glede na to že dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, da iz fotografij izhaja, da so toženci po sporni poti vozili s traktorjem s prikolico ter da je tretji toženec z viličarjem vozil betonske mize in klopi, ki so postavljene v bližini mlina, ne utemeljujejo zavrnitve tožbenega zahtevka. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnika s temi dejstvi nista dokazala, da so toženci pot uporabljali v nasprotju s služnostno pravico, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je napačno porazdelilo dokazno breme. Dokazno breme obstoja širše služnosti od služnosti za potrebe prevoza lesa in sena iz zemljišča parc. št. 121/1 k. o. X. je na tožencih. Zato je napačen tudi zaključek, da so fotografije desk irelevantne, ker da na podlagi fotografij ni mogoče zaključiti, da so bile deske pripeljane izključno zaradi obnove mlina.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s procesno kršitvijo, ki naj bi jo zagrešilo sodišče pri zaslišanju priče D. D. Trditveno breme namreč obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera, ki znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih (po izvedenem dokaznem postopku) tudi sloni ocena ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.(5) Sodišče prve stopnje je zato D. D. lahko zaslišalo o uporabi sporne poti v času obnovitvenih del na starem mlinu. Strinjati pa se je s pritožbo, da iz izpovedbe priče izhaja, da ji za razsojo relevantna dejstva niso znana. Izpovedoval je namreč o nadzoru, ki ga je opravljal v zvezi s tistimi deli pri obnovi mlina, katerih izvedbo je naročila občina raznim izvajalcem. Da bi ti vozili in hodili po njunih parcelah, tožnika ne zatrjujeta. Zato ni relevantno katero pot so za obnovo mlina uporabljali s strani občine angažirani izvajalci. Pomembno je katero pot so v zvezi z mlinom in njegovo obnovo uporabljali toženci in z njihove strani angažirani izvajalci del. O tem ali so tudi toženci in drugi po naročilu tožencev sodelovali pri obnovi mlina in v ta namen uporabljali pot, ki poteka po nepremičninah tožnikov, D. D. izpovedoval. Izpovedal je le, da delavci, ki so po naročilu občine opravljali gradbena dela pri mlinu, niso uporabljali poti po nepremičninah tožnikov.

8. Utemeljena je pritožbena graja dokazne ocene prič F. F. in G. G. ter obeh tožnikov in tretjega toženca. Ker sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, navedenih ni neposredno zaslišal, pač pa je v soglasju s strankami prebral zapisnike o njihovem zaslišanju, sodišče druge stopnje na podlagi šestega odstavka 348. člena ZPP ni razpisalo glavne obravnave, pač pa je le prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju.(6)

9. Sodišče prve stopnje je pri zaključku, da priča F. F. ni potrdil, da so toženci ter obrtniki in delavci zaradi obnove mlina vozili preko sporne poti, spregledalo del njegove izpovedbe. F. F. je izpovedal, da mu je znano, da so tudi toženci imeli določene obveznosti glede obnove, in sicer so morali pospraviti kakšne stvari, kot so kakšne deske in staro opremo mlina in so verjetno uporabljali služnostno pot, ki je v lasti tožečih strank ter da je družina tožene stranke. imela obveznosti tudi glede elektrike in da mu je A. A. povedal, da imajo v bližini mlina spravljen nek les. Spregledalo je tudi izpovedbo tretjega toženca, da je občina imela za obnovo mlina dostop po drugi služnostni poti, on pa je pač uporabljal to sporno pot in tudi E. je šel, ko je prišel glede elektrike, po sporni poti. Izpovedal je še, da je po sporni poti opravil tudi prevoz viličarja, vendar ne za obnovo mlina, ampak so se postavljale klopi in jih je peljal. Po sporni poti se je vozil z vozilom tudi zato, ker ga je zanimala obnova mlina. Iz njegove izpovedbe izhaja tudi, da kadar ni druge tožnice po sporni poti prevaža tudi kakšne čolne. Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da je sodišče spregledalo dele zapiskov druge tožnice, in sicer o izjavi A. A., da ima občina za potrebe prenove mlina dovozno pot preko E., toženci pa preko parc. št. 127/3 (sedaj 127/4 in 5) in o izjavah treh gradbenih delavcev, ki so se po sporni poti peljali od mlina navzgor s kombijem, da jim je A. A. naročil, naj uporabljajo to pot. 10. Iz izpovedbe tretjega toženca tako izhaja, da so on in po njegovem naročilu tudi drugi, pot, ki gre po nepremičninah tožnikov, uporabljali ne le za potrebe prevoza lesa in sena iz zemljišča parc. št. 121/1 k. o. X., za kar imajo ustanovljeno služnost. Izvajanje služnosti izven okvirjev ustanovljene služnosti pa predstavlja nedovoljeno širitev stvarne služnosti. Višje sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi deloma zmotno ugotovljeno ter da je zmotno uporabljano materialno pravo. Ker tožencem ni uspelo dokazati, da izvršujejo stvarno služnost v okvirih, kot je ustanovljena, je treba tožbenemu zahtevku za prepoved vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ ugoditi. Pritožbi tožene stranke je zato ugodilo na podlagi določb tretje in pete alineje 358. člena ZPP in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

11. Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku tožeče stranke (list. št. 68 in 83 spisa) ter skladno z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Priznani stroški prvostopenjskega postopka znesejo 1.006,13 EUR, podrobnejša specifikacija je na list. št. 68 spisa. Med te stroške sodijo tudi stroški za prvi pritožbeni postopek, ker bi moralo te stroške postopka priznati ob pravilni odločitvi že prvostopenjsko sodišče. Stroški tega pritožbenega postopka pa znesejo 525,59 EUR. Sodišče tožeči stranki od priglašenih stroškov ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, saj so ti že zajeti v priznanih stroških za sestavo pritožbe. Glede na odločitev o glavni stvari so toženci solidarni zavezanci za plačilo stroškov postopka (tretji odstavek 161. člena ZPP). Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če jih toženci ne bodo plačali v postavljenem roku, bodo prišli v zamudo in bodo od tedaj dalje dolgovali še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

Op. št. (2): Prim. odločbe VS RS II Ips 344/1998, VSK I Cp 711/2004, VSL II Cp 2877/2013, VSL I Cp 2779/2015. Op. št. (3): T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 207. Op. št. (4): Gl. komentar M. Juharta k 219. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 909. Op. št. (5): Gl. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 273/2010. Op. št. (6): Gl. komentar J. Zobca k 348. členu v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 398 do 402.