Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi 30-dnevni rok iz 2. točke 396. člena ZPP moral začeti teči šele od dne, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga za obnovo. Za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka je pomembna vročitev sodne odločbe sodišča prve stopnje, s pravnomočnostjo katere je bil postopek pravnomočno končan, oziroma njena pravnomočnost, kadar bi rok začel teči, preden bi odločba postala pravnomočna, ne pa trenutek, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga.

Toženec je za dokaz svojih trditev o brezhibnosti hišnega predalčnika, v katerega se mu je vročala pošta v predmetni zadevi, ter v potrditev navedbe, da mu nikoli ni bilo vročeno obvestilo o prispeli pošiljki z zamudno sodbo, predlagal poleg listinskih dokazov še lastno zaslišanje in zaslišanje priče. Tožnik je izpodbijal vsebino povratnice (obvestila o prispelem pismu) kot javne listine. Povratnica je dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Če stranka vsebino javne listine izpodbija, mora sodišče javno listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili. Ne glede na to, da gre za negativno dejstvo (da toženec v hišni predalčnik ni prejel obvestila o prispeli pošiljki), bi zavrnitev tega dokaza pomenila poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevo tožene stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe z dne 22. 5. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo po pooblaščencu toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa ali njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. V zvezi z zavrženjem predloga za obnovo postopka navaja, da je navedel razlog za obnovo iz 2. točke 394. člena ZPP. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih nepravilnosti pri vročanju tožbe, saj se je ukvarjalo le z vročitvijo zamudne sodbe. Navaja, da se predlog za obnovo nanaša na kršitve, ki so nastale v postopku pred izdajo sodbe, tj. nepravilno vročanje tožbe. Ponavlja, da je bil z zamudno sodbo in uvedbo tega postopka prvič seznanjen ob vročitvi sklepa o izvršbi z dne 16. 3. 2016. Po njegovem mnenju je obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP namenjen prav situacijam, ko se postopek zaradi nezakonitega postopanja začne in konča brez vednosti tožene stranke. Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da predlog tožene stranke ne vsebuje okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je vložen v zakonitem roku. Nasprotuje uporabi 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP glede roka za vložitev predloga za obnovo postopka, saj bi bilo po njegovem mnenju v nasprotju z namenom zakona, če bi toženec lahko vložil tožbo (pravilno: predlog za obnovo) v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe, čeprav zanjo sploh ne bi vedel. Meni, da je za tek subjektivnega roka relevanten datum, ko se je toženec seznanil z zamudno sodbo, zaradi česar je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri zaradi napake pri vročanju ni mogel začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar odločba ni mogla postati pravnomočna. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 243/2010 z dne 6. 2. 2014 in na trditev iz predloga za obnovo postopka, da ni nikdar prejel obvestila o prispeli pošiljki in da mu tožba ni bila pravilno vročena, saj vročevalec v izpostavljenem predalčniku ni pustil obvestila o pošiljki, prav tako tudi ne pisanja. Meni, da bi se sodišče moralo opredeliti do teh navedb in izvesti predlagane dokaze, ki bi privedli do zaključka, da tožencu zaradi napake pri vročanju ni bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem. Opozarja, da ne drži, da bi bile uspešne vročitve na njegov naslov opravljene več kot pol leta pred vročanjem tožbe, saj je od vročitve sklepa Carinskega urada do tedaj preteklo le dobra dva meseca. Prepričan je, da so uspešne vročitve ostalih pošiljk v krajšem časovnem obdobju v kombinaciji z zaslišanjem stranke in priče primeren dokaz za dokazovanje odločilnih dejstev. Pove, da je pojasnil, da s predlaganimi dokazi dokazuje, da je hišni predalčnik ustrezen, kar ni negativno dejstvo. V zvezi z razveljavitvijo klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge kot neprimerne, ne da bi navedlo, zakaj. Izpodbijanemu sklepu očita protispisnost, saj je v njem zapisano, da uspešne vročitve zaradi časovne oddaljenosti ne dokazujejo ustrezne urejenosti nabiralnika, pravilnost vročitve zamudne sodbe pa je oprta na pojasnilo Pošte Slovenije, ki se nanaša na prvo vročanje z dne 17. 2. 2015. Meni, da sodišče ni upoštevalo celotnega sklopa dogodkov v zvezi z vročanjem. Po njegovem mnenju dejstvo, da je predalčnik nespremenjen in opremljen s ključavnico ter označen s priimkom, ne pomeni dokazovanja negativnih dejstev. Navaja, da je negativno dejstvo le trditev, da vročevalec v poštnem nabiralniku ni pustil obvestila o prispeli pošiljki, kar je toženec želel dokazovati z vsemi drugimi razpoložljivimi dokazi, a je to sodišče neutemeljeno zavrnilo. Opozarja na to, da si zapisa „neustrezen h.p.“ in „h.p. odprt“ nasprotujeta, o tem pa bi lahko izpovedali priči. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo konkurenčnih dokazov, ki jih je predlagal toženec. Pove, da je napačno upoštevalo dopis Pošte Slovenije, ki je povezan z vročitvijo tožbe z dne 17. 2. 2015, kar je bilo več kot tri mesece pred vročanjem zamudne sodbe dne 27. 5. 2015. Sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do navedbe, da toženec s strani pošte ni bil opozorjen na neustreznost nabiralnika, kot to določa Zakon o poštnih storitvah. Glede na vse navedeno je po njegovem mnenju posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe ter naložitev plačila stroškov postopka tožeče stranke tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlog toženca za obnovo postopka prepozen. Ker je bila zamudna sodba tožencu vročena s fikcijo vročitve 11. 6. 2015 in je postala pravnomočna 27. 6. 2015, je predlog za obnovo postopka, vložen 24. 3. 2016, prepozen. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi 30-dnevni rok iz 2. točke 396. člena ZPP moral začeti teči šele od dne, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga za obnovo. Za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka je pomembna vročitev sodne odločbe sodišča prve stopnje, s pravnomočnostjo katere je bil postopek pravnomočno končan, oziroma njena pravnomočnost, kadar bi rok začel teči, preden bi odločba postala pravnomočna, ne pa trenutek, ko je toženec izvedel za možnost vložitve predloga. Gre za ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 140/2007 z dne 23. 7. 2009). S trditvami o nevročitvi oziroma nepravilni vročitvi sodbe je mogoče utemeljevati predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, ne pa tudi predloga za obnovo postopka (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 136/2008 z dne 25. 1. 2010). Nasprotne pritožbene navedbe so torej neutemeljene. Zadeva opr. št. II Ips 243/2010, na katero se sklicuje pritožnik, s predmetno ni primerljiva, ker gre za drugačno dejansko stanje. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo prepozen predlog za obnovo postopka, ga ni obravnavalo po vsebini, zaradi česar se mu ni bilo treba opredeljevati do navedb toženca v njem. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb v predlogu. Pritožba zoper I. točko izreka je torej neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter sklep v tem delu potrditi (353. člen v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP).

7. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, da je zavrnilo dokaze toženca, ker naj bi bili ti neprimerni za dokazovanje negativnega dejstva (da se nekaj ni zgodilo). Toženec je za dokaz svojih trditev o brezhibnosti hišnega predalčnika, v katerega se mu je vročala pošta v predmetni zadevi, ter v potrditev navedbe, da mu nikoli ni bilo vročeno obvestilo o prispeli pošiljki z zamudno sodbo, predlagal poleg listinskih dokazov še lastno zaslišanje in zaslišanje priče. Tožnik je izpodbijal vsebino povratnice (obvestila o prispelem pismu) kot javne listine. Povratnica je dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001). Če stranka vsebino javne listine izpodbija, mora sodišče javno listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili. Ne glede na to, da gre za negativno dejstvo (da toženec v hišni predalčnik ni prejel obvestila o prispeli pošiljki), bi zavrnitev tega dokaza pomenila poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave (primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3056/2015 z dne 9. 12. 2015).

8. Na odločitev v zadevi pa ne vplivajo pritožbene navedbe, s katerimi si toženec prizadeva dokazati, da je bil v času vročanja tožbe in zamudne sodbe v predmetni zadevi hišni predalčnik brezhiben. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v tožnikov hišni predalčnik (oziroma v primeru, če tega ne bi imel, na vrata njegovega stanovanja) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato samo pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja zgolj večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem (prim. Galič A., v: Ude. L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2010, stran 122). Ne glede na datum, ko je naslovniku pisanje puščeno v predalčniku, kot tudi, če do tega zaradi dejanskih ovir sploh ne pride, se šteje vročitev za opravljeno s potekom 15-dnevnega roka od vložitve obvestila o pošiljki v nabiralnik (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 393/2010 z dne 26. 5. 2011 in opr. št. II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012). Glede na to, da zagotavljanje zaupnosti velja le za poštne pošiljke, ne pa tudi za obvestila o prispetju poštne pošiljke, ter glede na ugotovitev, da pošta vlaga obvestila o prispeli poštni pošiljki tudi v hišne predalčnike, ki ne zagotavljajo zaupnosti, in naj bi to storila tudi v tem primeru, za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, ali je toženčev hišni predalčnik zagotavljal zaupnost ali ne. Glede na to se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do obsežnih pritožbenih navedb v zvezi s tem, prav tako pa se s tem ne bo treba ukvarjati sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku. Bo pa v nadaljevanju postopka moralo ugotoviti, ali drži trditev toženca, da mu v hišnem predalčniku ni bilo puščeno niti obvestilo o poštni pošiljki, ki je vsebovala zamudno sodbo, saj je to pogoj za pravilnost vročitve zamudne sodbe tožencu.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze za ugotovitev pravilnosti vročitve zamudne sodbe tožencu, oceniti vročilnico kot javno listino in njej nasprotne dokaze v skladu s pravilom proste presoje dokazov ter ponovno odločiti o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ter o stroških postopka.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.