Jedro

Bistvena zmota je utemeljen razlog za izpodbojnost pravnega posla samo tedaj, če je stranka v zmoti kljub skrbnosti, ki se zahteva pri sklepanju pravnih poslov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev notarskega zapisa z dne 20.10.1999 v delu, ki se nanaša na delitev skupnega premoženja pravdnih strank, in za razveljavitev 3., 4., 10., 11. in 12. člena s tem notarskim zapisom spojenega sporazuma o delitvi skupnega premoženja z dne 12.10.1999. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 12.10.1999 pri odvetnici sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja v smislu 64. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in nato dne 20.10.1999 ta sporazum potrdili pri notarki v notarskem zapisu. Stranki sta se med drugim dogovorili, da pripade tožencu v last skupna hiša na parc. št. 1383/29 vl. št. 1045 k.o... pod pogojem, da izpolni vse obveznosti do tožnice. Ena od obveznosti je, da zgradi na tožničini parc. št. 1742/3 vl. št. 611 k.o... po dogovorjenem načrtu stanovanjsko hišo do tretje gradbene faze. Tožnica pa se je zavezala izseliti iz skupne hiše do 8.12.1999 in si sama urediti stanovanjsko vprašanje; v zvezi s tem se ji je toženec zavezal poravnati polovico najemnine za dvosobno stanovanje za dobo 6 mesecev. Dolžnost tožnice je bila tudi preskrbeti gradbeno dokumentacijo. Kot nesporno je ugotovilo, da parcela, na kateri mora toženec zgraditi tožnici hišo v dogovorjenem obsegu, še ni zazidljiva. To sta pravdni stranki ob podpisu sporazuma vedeli. Tožnica pa je bila v zmoti o tem, da bo mogoče zgraditi hišo v kratkem roku, kar je bistvena sestavina sporazuma o delitvi premoženja. Zmota kljub temu ni upoštevna, ker tožnica v zvezi s tem pri sklepanju sporazuma ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Ker je vedela za nezazidljivost parcele, bi se morala prepričati, ali je sprememba namembnosti mogoča in kako poteka postopek. Tega ni storila. Zato se na svojo zmoto ne more uspešno sklicevati. Sodišče je nadalje ugotovilo, da toženec ni ravnal prevarno in da ni izkazana trajna nemožnost izpolnitve sporazuma, ker postopek za spremembo namembnosti parcele še traja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Poudarilo je, da se tožnica ne more sklicevati na zatrjevane napake odvetnice in notarke. Odvetnico je pooblastila sama in zato morebitne njene napake ne morejo bremeniti toženca, notarka pa ni bila dolžna preverjati izvršljivosti sporazuma.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo druge stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz razlogov, na katere ne more vplivati, ne more pridobiti gradbene dokumentacije, kljub temu pa se mora izseliti. Obema sodbama očita, da sta prezrli ničnostne razloge po 47., 52. in 75. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnica ne more izpolniti svoje obveznosti, da bi preskrbela gradbeno dokumentacijo. Predmet te obveznosti je nemogoč. Nadalje navaja, da ni mogoče doseči kavze sklenjenega sporazuma.

Meni, da bi sodišče moralo v okviru postavljenega razveljavitvenega zahtevka odločiti o ničnosti sporazuma. Vztraja pa tudi pri razlogih za razveljavitev sporazuma. Ob podpisu sporazuma se nihče, niti stranki, niti odvetnica in notarka, ni ukvarjal z vprašanjem, kdaj bo mogoč začetek gradnje. Navaja, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ne more pa biti sama odgovorna za to, saj sta sporazum sestavili odvetnica in notarka. Tožnica je bila zaradi razveznega postopka in toženčevega ravnanja depresivna. To je razlog, da ni bila dovolj skrbna. Obširno opisuje dolžnosti notarja. Tudi tožencu očita, da ni bil dovolj skrben.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 12.10.1999 in ki je sestavni del notarskega zapisa z dne 20.10.1999, je razvidno, da sta pravdni stranki sprejeli različne medsebojne obveznosti in da si je tožnica smotrno zavarovala svoje pravice. Tako je prenos svojega solastninskega deleža na toženca na solastni hiši na parc. št. 1383/29 vl. št. 1045 k.o... vezala na pogoj, da toženec izpolni vse svoje obveznosti, ki jih je prevzel s tem sporazumom. Predvidela je tudi možnost, da toženec ne bi izpolnil prevzete obveznosti, da izgradi hišo do tretje gradbene faze, in si zagotovila pravico, da delo poveri drugemu izvajalcu na toženčeve stroške. V sporazumu je predvidena možnost sporov v zvezi z gradnjo; v tem primeru bi izvedenca moral plačati toženec. Razdeljene so vse premičnine. Vse to kaže, da je tožnica razumno in skrbno zavarovala svoje pravice. Vedela je, da parcela, na kateri bi ji moral toženec postaviti hišo, zgrajeno do tretje faze, ni zazidljiva. V zmoti pa je bila po ugotovitvah izpodbijane sodbe o tem, da bo gradnjo mogoče pričeti v kratkem času, torej v času, na katerega so naravnane določbe sporazuma v zvezi z nadomestnim stanovanjem in toženčevim prispevkom k najemnini. Tožnica je s sporazumom prevzela obveznost, da zagotovi gradbeno dokumentacijo in s tem omogoči začetek gradnje. Ko je prevzela to obveznost in s tožencem dogovorila trimesečni rok za končanje gradbenih del, je bila stvar njene presoje, v kakšnem času bo uspela izpolniti svojo obveznost glede gradbene dokumentacije in s tem postaviti tožencu začetek roka za izpolnitev njegove obveznosti. Ni ugotovljen noben opravičljiv razlog, da se ni prepričala o tem, kolikšen čas je potreben za izpolnitev njene obveznosti. Vedela pa je, da parcela ni zazidljiva. Stresne razmere ob razvezi zakonske zveze in zaradi skrhanih odnosov s tožencem ne predstavljajo opravičila za premajhno skrbnost pri prevzemanju te obveznosti ob sklepanju sporazuma.

Bistvena zmota (61. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je utemeljen razlog za izpodbojnost pravnega posla samo tedaj, če je stranka v zmoti kljub skrbnosti, ki se zahteva pri sklepanju pravnih poslov. V interesu varnosti pravnega prometa je, da se posli ohranjajo v veljavi. K temu napotujejo načela obligacijskega prava, zlasti načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in načelo prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR). Zahteve, da stranka ravna skrbno pri sklepanju pravnih poslov, ni mogoče prevaliti na drugega. Ugotovljeno je, da toženec ni ravnal prevarno (65. člen ZOR). Zato mu ni mogoče naprtiti odgovornosti za premalo skrbno ravnanje tožnice pri prevzemanju njenih obveznosti. Posledic morebitnih napak odvetnice in notarke pa prav tako ni mogoče prevaliti na toženca. Ni sicer mogoče na splošno pritrditi stališču, da notarji in odvetniki niso odgovorni za izvršljivost listin, ki jih sestavijo ali overijo, vendar to vprašanje ni predmet te pravde. Za razmerje med pravdnima strankama je bistveno, da posledic morebitnih napak ali opustitev odvetnice in notarke ni mogoče naložiti tožencu.

Tožnica v reviziji na novo uveljavlja ničnostne razloge in meni, da razveljavitveni zahtevek obsega tudi ničnostnega. To ni točno.

Razlogi za ničnost niso enaki izpodbojnim razlogom in posledice ničnosti niso enake posledicam razveljavitve zaradi razlogov izpodbojnosti. V določenih okoliščinah ničnostni zahtevek lahko obsega tudi zahtevek za razveljavitev pogodbe, razveljavitveni zahtevek pa ne obsega izreka ničnosti. Ugotovitev ničnosti bi v obravnavani zadevi glede na postavljeni tožbeni zahtevek pomenilo odločanje preko zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ne glede na to uveljavljani ničnostni razlogi niso utemeljeni. Predmet tožničine obveznosti, da zagotovi gradbeno dokumentacijo, po ugotovitvah obeh sodb ni nemogoč. Postopek za prekvalifikacijo zemljišča v stavbo še teče in rezultat še ni znan. Glede na takšno ugotovitev sodišči nista šteli za utemeljen uveljavljani razlog nemožnosti izpolnitve po 137. členu ZOR. Ostala dva ničnostna razloga, ki se nanašata na pogodbeno podlago in na nemogoč pogoj, pa sta nedovoljeni revizijski novoti (tretji odstavek 370. člena ZPP), razen če misli tožeča stranka z njima prav tako na nemožnost izpolnitve svoje obveznosti. V tem primeru pa velja tudi za ta dva razloga že povedano.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).