Jedro

Škoda iz kapitalske udeležbe ni pravno priznana škoda. Če je prišlo do zmanjšanja dobička družbe, ima odškodninski zahtevek družba, ne pa njeni družbeniki. Poleg tega je prva tožeča stranka svoj zahtevek po višini oblikovala tako, da je upoštevala dodatne stroške zaradi podaljšanja roka izvedbe in na ta način izračunala višino zahtevane odškodnine. Ker škoda zaradi manjšega dobička oziroma manjše vrednosti družbe ni enaka povečanim stroškom zaradi podaljševanja roka gradnje, zahtevku, kakršen je postavljen, ni mogoče ugoditi.

Določbe 631. člena OZ ni mogoče razlagati tako, da daje podlago tudi za vzpostavitev odškodninske obveznosti naročnika do podizvajalca v primeru, da naročnik krši obveznosti, ki jih je sprejel v razmerju do izvajalca.

Za obe tožeči stranki velja, da nista izkazali obogatitve tožene stranke. Tožena stranka s tem, ko naj bi tožečima nastajali stroški, ni bila v ničemer obogatena. V zadevi III Ips 54/2009 je bilo res govora o neupravičeni obogatitvi podizvajalca, vendar je šlo za plačilo dodatno opravljenih del, za katera je bil naročnik obogaten in jih ni plačal na podlagi pogodbe. V predmetni zadevi pa je tožena stranka dodatna dela plačala prvi tožeči stranki na podlagi sklenjenih aneksov in zato ni bila obogatena.

Sodišču ni potrebno izvajati dokazov za dokazovanje nesklepčnih trditev, enako velja za dokazovanje premalo konkretnih trditev (kakršne so bile trditve o višini škode, ki naj bi nastala prvi tožeči stranki) in za dokazovanje nespornih dejstev (nesklepčnost in nekonkretiziranost pa sta bili ob nespornih dejstvih podlaga zavrnitvi zahtevka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 14.030 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek prve in druge tožeče stranke na nerazdelno plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožnicama nastala zaradi ravnanja tožene stranke, ki naj bi bilo protipravno in sicer naj bi tožena stranka potrditvah tožeče stranke s skrajno neskrbnim ravnanjem povzročila zamudo pri realizaciji projekta Avtoceste MMP Gruškovje - Hrvaška meja in zaradi te zamude škodo (dodatni stroški gradbišč, najema mehanizacije prihoda na gradbišče, dodatni transporti, plače, režijski stroški, stroški razlik v ceni, stroški podizvajalcev) tožnicama. Zahtevek ni utemeljen niti na podlagi neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dva "podrejena" zahtevka (da mora tožeča stranka odškodnino plačati samo prvo tožeči oziroma samo drugo tožeči stranki).

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov z obsežno pritožbo pritožuje tožeča stranka. Pritožbo je koncipirala tako, da se ukvarja z vsako točko obrazložitve posebej. Ker se posamezni pritožbeni razlogi prekrivajo, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzelo bistvene očitke.

4. Tožeča stranka najprej opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka podrejenim zahtevkom sploh ni ugovarjala, kar pomeni pripoznavo zahtevka in bi sodišče zato moralo ugoditi že prvemu podrejenemu zahtevku. V nadaljevanju očita kršitve postopka v zvezi z dokaznim postopkom: sodišče ni poimensko navedlo vseh listin, ki jih je upoštevalo, napačno so bili zavrnjeni dokazi v zvezi s postopkom mediacije, ki je potekala med strankama, ostali dokazni predlogi so bili zavrnjeni le s pavšalno navedbo kot nepotrebni, prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj je dokaze, priložene k vlogi 19.3.2014 štelo kot prepozne. Zaradi naštetega je bilo tožečima strankama onemogočeno, da se o povedanem izjasnita, kršena pa je bila tudi določba 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in posledično Ustava. Tožeča stranka vztraja, da je sodišče napačno zavrnilo stransko intervencijo dveh podizvajalcev, to je L. d.o.o. in S. d.o.o.. Ne drži, da bi bilo nesporno, da je tožeča stranka vsa dela po pogodbi in aneksih v celoti plačala, saj še vedno zadržuje zneska 37.080 EUR po osnovni pogodbi in 32.550,34 EUR po dodatni pogodbi. Tožeča stranka vztraja, da sta tožeči stranki sospornika v smislu 191. člena ZPP. Sodišče se ni niti z besedo opredelilo do zatrjevane dogovorjene solidarnosti glede na kapitalsko in korporativno povezanost tožečih strank.

5. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pasivno legitimirana le v razmerju do prve tožeče stranke, ne pa tudi v razmerju do druge tožeče stranke. Na ta način je sodišče zapisalo, da tožene stranke ni mogoče tožiti na podlagi civilnega delikta ali neupravičene obogatitve. Tožena stranka kot naročnik javnega naročila sama odgovarja za škodo, ki jo povzroči izvajalcem in tudi podizvajalcem. Pasivna legitimacija v razmerju do druge tožeče stranke je še kako podana, vendar v zvezi s tem sodišče zaradi napačnega stališča ni izvedlo dokaznega postopka. Druga tožeča stranka v razmerju do tožene ni tretji (v smislu odločb, na katere se sodišče sklicuje). Tožeča stranka je trdila, da tožena odgovarja na pogodbeni in katerikoli drugi podlagi pa tudi iz naslova neupravičene obogatitve. Sklicevala se je tudi na tretji odstavek 626. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem podjemnik ne odgovarja za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja. Posredno je odgovornost do druge tožeče stranke priznala tožena sama, ko je zapisala, da ni podan že prvi pogoj, da bi imela druga tožeča stranka terjatev do prve tožeče. Šteje torej, da obstaja terjatev druge tožeče do nje.

6. Stališče sodišča, da je tožba delno nesklepčna, delno pa nobena od strank ni izkazala nastanka škode, je neobrazloženo in ga ni mogoče preizkusiti, pri čemer dejanskega stanja sodišče niti ni ugotavljalo. Stališče sodišča v točki 21 glede pravno priznane škode je v direktnem nasprotju s stališčem v točki 30. Tožeči stranki sta povezani družbi. Prva tožeča stranka je holdinška družba, ki ima fond, iz katerega lahko hčerinske družbe pokrivajo svojo izgubo. Vtoževana škoda je bila torej financirana iz koncerna, ki je bil zato neposredno oškodovan (v zvezi s tem je tudi predlagala zaslišanje prokurista prvo tožeče stranke). Izguba, ki jo utrpi hči, je tudi izguba 100 % lastnice. Korporacijska škoda ni nič drugega kot premoženjska škoda. Da je zahtevek glede korporacijske škode nespecificiran je ugibanje sodišča, saj podlage, dokazov in navedb ni preizkusilo. Druga tožeča stranka je v lasti prvo tožeče, kar pomeni, da prva tožeča stranka trpi refleksno škodo na svojih dobrinah, to je na drugi tožeči stranki. Prva tožeča stranka je neposredni oškodovanec, pravice do odškodnine pa ji ni mogoče odreči niti kot posrednemu oškodovancu. Premoženjska škoda se kaže v stroških, ki so nastali neposredno drugi tožeči stranki, v obliki škode, ki je nastala prvi tožeči stranki kot 100 % lastnici druge tožeče zaradi nemožnosti pridobitve dobička refleksni škodi in škodi, ki jo obe tožeči stranki trpita zaradi škode podizvajalcev. Zaključki sodišča, da je bila pogodba o odstopu neodplačna, so napačni, dogovorjena je bila možnost zahtevati 10 % pridobljenih sredstev. Pravila FIDIC nikjer ne prepovedujejo izvajalcu uveljavljati zahtevkov podizvajalcev. Taka interpretacija je v skladu z namenom pravil. Protispisen je zaključen, da ni podlage, da bi prva tožeča stranka uveljavljala škodo druge tožeče. Razlogi sodišča v točki 21/č so nerazumljivi in si nasprotujejo. Vzroki kršitev so izključno v tveganjih, katerih obvladovanje je pripisati toženi stranki. Sodišče s strogo razlago relativnosti pogodbenih razmerij protipravna ravnanja tožene stranke izničuje. takšno stališče je nedopustno in ogroža pravni red RS. Če bi sodišče raziskalo dejansko stanje, bi ugotovilo, da je škodo povzročila tožena stranka, zato je konstrukt, da bi morala drugotožeča stranka tožiti prvotožečo (ki za škodo ni odgovorna) nevzdržen. Tožeča stranka je izkazala tako neposredno škodo, ki je nastala drugotožeči stranki kot škodo, ki je nastala podizvajalcem. Dejstvo, da prva tožeča stranka podizvajalcem še ni ničesar plačala, ne pomeni, da ni prišlo do zmanjšanja njenega premoženja, saj zmanjšanje predstavlja že terjatev. Sodišče očitno zahtevka ni obravnavalo po ostalih podlagah (nepogodbena odškodninska in neupravičena obogatitev). Stališče sodišča, da v okviru 631. člena OZ ni mogoče govoriti o odškodninski podlagi, je napačno. Tožeča stranka vztraja, da se med naročnikom in podizvajalcem vzpostavi osamosvojeno konkludentno sklenjeno obligacijsko razmerje in sicer na podlagi obveznosti, ki jih naročnik sprejme v razmerju do vseh udeležencev v projektu. Piramidni sistem v gradbeništvu nujno predpostavlja, da naročnik izpolni vse prevzete obveznosti, sicer je delo vseh onemogočeno. Z objavo javnega razpisa je tožena stranka ne le izvajalcem, temveč tudi javnosti napovedala, katere obveznosti bo prevzela. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka ne ve, zakaj naj bi bila tožba nesklepčna, zato ji je onemogočena možnost pritožbe. Sodišče večkrat tudi ne pove, ali ima v mislih prvo ali drugo tožečo stranko. Če pa je že štelo tožbo za nesklepčno, bi moralo izvesti materialno procesno vodstvo. V zvezi z nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo ne drži, da bi tožeča stranka odgovornost utemeljevala zgolj na kršitvi pogodbe DARS. Tožeča stranka je namreč zatrjevala špekulativno ravnanje tožene stranke, kršitev legitimnega pričakovanja in notifikacijske dolžnosti, zakrivljeno zmoto in prevaro. Sodišče se o tem ni opredelilo. Odgovornost je torej podana že po splošni določbi 131. člena OZ, ki se nanaša na generalno prepoved povzročanja škode. Druga tožnica pa ima zahtevek tudi iz naslova kršitev FIDIC Stališče sodišča dejansko pomeni, da podizvajalec ne more imeti direktnih zahtevkov do naročnika, kar je v nasprotju tudi s sodno prakso (sodba III Ips 54/2009, kjer gre sicer za neupravičeno obogatitev). Z aneksi se je res podaljševal čas izvedbe del in tudi dogovorila nova cena, vendar to ne izključuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Napačen je zaključek, da zaradi podpisa aneksov ni več kršitev pogodbe. Stroški, ki so predmet zahtevka, niso bili predmet aneksov. Tožeča stranka se s podpisi aneksov ni odpovedala odškodnini. Sodišče se je brez ustreznega znanja spustilo v obravnavo metod izračuna škode. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj sta obe metodi primerni. Napačna je tudi odločitev glede ugovora zastaranja, pri čemer pritožba povzema posamezne po njenem mnenju relevantne sodne odločbe. Tožeči stranki nasprotujeta zaključkom sodišča prve stopnje, da nimata zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Stališče sodišča je mogoče oceniti kot drzno, saj dejanskega stanja sploh ni raziskovalo. V nadaljevanju pritožba povzema odločbo VS III Ips 54/2009 in pojasnjuje, da je podana vzročna zveza med prikrajšanjem pri tožečih strankah in ohranitvijo premoženja pri toženi.

7. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča v zvezi s pogodbeno odškodninsko odgovornostjo in obstojem pravno priznane škode ter predlagala zavrnitev pritožbe. Meni, da so bile tožbene navedbe zmedene in si med seboj v nasprotju. Tožeči stranki ne moreta obe uveljavljati iste škode. Tožena stranka vztraja, da je bila za zamudo kriva tožeča stranka in da za škodo ni pasivno legitimirana. V nadaljevanju se tožena stranka ukvarja s posameznimi pritožbenimi navedbami. Poudarja, da tožeča stranka ni podala nobenega podrejenega zahtevka, da je tožeča stranka številne dokazne predloge podala prepozno in da številne ugotovitve sodišča za tožečo stranko niso imele nobenih pravnih posledic. Tožeča stranka prvič v pritožbi navaja nekakšne fond. Tudi če bi ta fond res obstajal, so navedbe šele v pritožbi prepozne. Splošni pogoji FIDEC so bili sestavni del pogodbe, zato sklicevanje nanje po definiciji pomeni uveljavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti. Pravilna pa je tudi obrazložitev sodišča glede pravnega pomena podaljševanja rokov za obstoj odškodninske odgovornosti. V zvezi z neupravičeno obogatitvijo pa se tožeča stranka sklicuje na judikat, ki se nanaša na drugačno dejansko stanje (plačilo izvedenih dodatnih del in ne škode).

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev je dovolj jasna in ne vsebuje notranjih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti, nenazadnje tako ugotovitev potrjuje že dejstvo, da je tožeča stranka izdelala zelo obsežno pritožbo, v kateri se je opredeljevala do večine navedb iz sodbe, kar ne bi bilo možno, če bi bila sodba nerazumljiva. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilno dejansko stanje, na tako dejansko stanje pa je uporabilo tudi pravilno materialno pravo.

10. V predmetni pravdi sta tožnici uveljavljali škodo, ki naj bi jima nastala, ker je tožena stranka kršila zaveze, ki jih je sprejela v Pogodbi DA. d.d. št. 72/2007 (v nadaljevanju Pogodba) in javnem razpisu za oddajo del na odseku avtoceste MMP Gruškovje – meja z Republiko Hrvaško. Pri tem ni sporno, da je (skupaj z družbo SCT) na razpisu uspela (in se nanj prijavila) samo prva tožeča stranka in da je tudi Pogodbo s toženo stranko podpisala samo prva tožeča stranka ter da druga tožeča stranka ni niti sodelovala na razpisu, niti ni bila podpisnik Pogodbe. Druga tožeča stranka je bila v projektu (nenominiran) podizvajalec prve tožeče stranke. Tožnici sta med seboj korporacijsko povezani, saj je prva tožeča stranka 100 % lastnica druge tožnice.

11. Svoj zahtevek sta oblikovali najprej kot solidarna upnika (kar bi pomenilo, da ima vsak solidarni upnik pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti), podrejeno pa vsaka od tožnic posebej. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da pri zahtevku, kakršnega sta postavili tožnici, ni mogoče govoriti o objektivni eventualni kumulaciji. Podrejena zahtevka sta namreč vsebovana že v primarnem zahtevku. Zato so pritožbene trditve o neprerekanju podrejenih zahtevkov neutemeljene. Odgovor na vprašanje, ali sta tožeči stranki solidarna upnika ali ne, bi postal pomemben šele, če bi sodišče ugotovilo, da imata obe tožeči stranki kakršnokoli terjatev do tožene stranke. Ker pa je sodišče prve stopnje (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) pravilno ugotovilo, da nobena od tožnic nima zahtevka, kakršnega uveljavlja, so pritožbene navedbe glede upniške solidarnosti za ta postopek nerelevantne (1).

Glede prve tožeče stranke

12. Prva tožeča stranka je kot škodo uveljavljala škodo, ki naj bi se izražala v dodatnih obveznostih do podizvajalcev, zmanjšanju premoženja hčere – druge tožeče stranke - in onemogočenju pridobivanja dobička ter tako imenovano refleksno škodo na drugem premoženju prve tožeče stranke in sicer to premoženje predstavlja druga tožeča stranka. Drugih dovolj konkretiziranih trditev glede škode prva tožeča stranka ni imela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zahtevek deloma nesklepčen, deloma pa ni izkazan nastanek škode. Škoda iz kapitalske udeležbe ni pravno priznana škoda. Če je prišlo do zmanjšanja dobička družbe, ima odškodninski zahtevek družba, ne pa njeni družbeniki. Poleg tega je prva tožeča stranka svoj zahtevek po višini oblikovala tako, da je upoštevala dodatne stroške zaradi podaljšanja roka izvedbe in na ta način izračunala višino zahtevane odškodnine. Ker škoda zaradi manjšega dobička oziroma manjše vrednosti družbe ni enaka povečanim stroškom zaradi podaljševanja roka gradnje, zahtevku, kakršen je postavljen, ni mogoče ugoditi. Na opisano nesklepčnost je bila tožeča stranka opozorjena s strani tožene stranke (zelo konkretno v drugi pripravljalni vlogi), zato dodatno materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo potrebno, kot to napačno meni pritožba. Prva tožeča stranka pa tudi sicer v zvezi s trditvami o obsegu škode zaradi onemogočanja pridobivanja dobička in o obsegu refleksne škode ni podala nobene konkretne trditve (tudi na to pomanjkljivost je bila med postopkom izrecno opozorjena s strani tožene stranke), da bi bilo zahtevek mogoče vsebinsko obravnavati. Zahtevek iz naslova škode, ki naj bi prvi tožeči stranki nastala zaradi zmanjšanja premoženja hčere (druge tožeče stranke) in onemogočanja pridobivanja dobička, je bil na podlagi vsega povedanega pravilno zavrnjen.

13. V zvezi z zahtevki podizvajalcev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da prvi tožeči stranki ta vrsta škode še ni nastala, saj ni še ničesar plačala nikomur od podizvajalcev. Res gre za terjatve, ki bi lahko vplivale na poslovni izid, vendar prva tožeča stranka ob izrecnem nasprotovanju tožeče stranke, da bi škoda že nastala, konkretnih navedb in dokazov v zvezi s tem ni predložila. Zaključek, da škoda, ki jo prva tožeča stranka zatrjuje zaradi nastanka obveznosti do podizvajalcev, še ni nastala (oziroma da še ni nastala odškodninska obveznost) je zato pravilen.

14. Prva tožeča stranka je trdila še, da je druga tožeča stranka nanjo cedirala svoj zahtevek za plačilo odškodnine. Osnovni pogoj za cesijo je, da obstaja terjatev, ki se prenaša (odškodninska terjatev druge tožeče stranke do tožene stranke). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče pa se s temi zaključki, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, strinja) druga tožeča stranka odškodninske terjatve do tožene stranke nima, zato tudi take terjatve ni mogla prenesti na prvo tožečo stranko.

15. Zahtevek prve tožeče stranke iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti je bil na podlagi povedanega pravilno zavrnjen. Zato se sodišču prve stopnje do trditev o protipravnem ravnanju tožene stranke niti ni bilo treba opredeljevati. Ker je bilo treba zahtevek zavrniti že zaradi neizkazanega obstoja in obsega pravno priznane škode, za pritožbeni postopek niso več relevantni očitki, da sodišče ni upoštevalo trditev o prevari in špekulativnih namenih tožene stranke. Enake ugotovitve namreč veljajo tudi za zahtevek, če ga prva tožeča stranka temelji na nepogodbeni odškodninski odgovornosti: prva tožeča stranka ni izkazala že prve predpostavke, to je nastanka pravno priznane škode (kot je obrazloženo v točkah 9. in 10. te obrazložitve), saj je prva tožeča stranka glede obsega in vrste škode za nepogodbeno odškodninsko odgovornost postavila enake trditve kot za pogodbeno odškodninsko odgovornost. 16. Trditve o fondu, iz katerega naj bi hčerinske družbe pokrivale svoje stroške so le navržene, brez konkretnih podatkov in dokazil, poleg tega pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. Tožeča stranka ni upravičila, zakaj teh trditev ni mogla podati že do zaključka prvega naroka.

Glede druge tožeče stranke

17. Druga tožeča stranka je pri izgradnji AC MMP Gruškovje – hrvaška meja sodelovala kot podizvajalec prve tožeče stranke. Njej je neposredno nastajala zatrjevana škoda (dodatni stroški gradbišč in najema mehanizacije, stroški prihoda na gradbišče, dodatni transporti, plače, režijski stroški, stroški razlik v ceni). Da pa bi za škodo nekdo odškodninsko odgovarjal, morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, tudi protipravno ravnanje, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Druga tožeča stranka je toženi stranki očitala ravnanje, ki samo po sebi ni protipravno (pridobivanje dokumentacije dlje časa, daljše pogajanje z lastniki ene od kmetij, slabo pripravljena dokumentacija, in podobno), protipravno je kvečjemu zato, ker pomeni kršitev zaveze, ki jo je tožena stranka sprejela s pogodbo. Druga tožeča stranka pa s toženo stranko ni bila v pogodbenem razmerju in že iz tega razloga ne more imeti zahtevka do tožene stranke, saj v razmerju do druge tožeče stranke tožena stranka ni sprejela nobene od obveznosti, na katere se sklicuje tožba, in zato tudi ni mogla kršiti nobene obveznosti. Če pa je tako, ni mogoče govoriti niti o pogodbeni niti o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, manjka predpostavka protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na načelo relativnosti pogodbenih razmerij, ki je splošno veljavno v civilnem pravu. Pogodba zavezuje le stranke te pogodbe, v to razmerje lahko drugi posežejo le, če tako določa zakon. V našem pravu pomeni preboj načela relativnosti določba 631. člena OZ, po katerem se lahko podizvajalci, ki imajo terjatve do podjemnika, obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Ker gre za izjemo, je določbo tako treba tudi razlagati. Nanaša se lahko samo na terjatve iz naslova plačila za opravljeno delo po pogodbi o delu, ni pa mogoče določbe 631. člena OZ razlagati tako, da daje podlago tudi za vzpostavitev odškodninske obveznosti naročnika do podizvajalca v primeru, da naročnik krši obveznosti, ki jih je sprejel v razmerju do izvajalca.

18. Druga tožeča stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na kršitve pravil FIDIC. Kot je navajala sama tožeča stranka, predstavljajo pravila FIDIC splošne pogoje k sklenjeni pogodbi. Gre za pravila, ki niso splošno veljavna, temveč se je mogoče sklicevati le, če se stranke o njihovi uporabi izrecno dogovorijo. Takega dogovora med drugo tožečo stranko in toženo ni bilo. Obe tožeči stranki sta (zelo pavšalno) toženi stranki očitali tudi naklepno zavajanje, namerno neizpolnjevanje obveznosti in celo prevaro. Vsi ti očitki se dejansko nanašajo na to, kako je tožena stranka izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti (v bistvu gre za le vprašanje stopnje krivde) in ne morejo ustvariti samostojne podlage odškodninske odgovornosti v razmerju do druge tožnice. Tudi v tem primeru torej druga tožeča stranka, ki ni bila podpisnica pogodbe, ni aktivno legitimirana za odškodninski zahtevek. Kolikor pa je tožeča stranka kot kršitev uveljavljala „neizpolnitev legitimnega pričakovanja“ pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da se ni druga tožnica udeležila javnega razpisa. Res je, da so javna naročila urejena s posebnim zakonom, vendar to ne pomeni, da javno naročilo ustvari zavezo naročnika v zvezi z omogočanjem pravočasne izvedbe del do kogarkoli drugega kot do oseb, ki so na tem javnem razpisu uspele. Razlaga, da javni razpis ustvarja zavezo tudi do drugih, je preširoka in v nasprotju z namenom odškodninskega prava. Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da zahtevek druge tožeče stranke ni utemeljen.

Glede neupravičene obogatitve

19. Tudi zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obeh tožečih strank je neutemeljen. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Predpostavke za nastanek obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve so tri (obogatitev na eni strani, prikrajšanje na drugi in vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo), če ena od njih ni podana, prikrajšani nima zahtevka. Za prvo tožečo stranko velja, da ni izkazala niti prikrajšanja (ni podala konkretnih trditev glede onemogočanja pridobivanja dobička in glede refleksne škode, ni še poravnala zahtevkov podizvajalcev, pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na 9. in 10. točko te obrazložitve). Za obe tožeči stranki pa velja, da nista izkazali obogatitve tožene stranke. Tožena stranka s tem, ko naj bi tožečima nastajali stroški, ni bila v ničemer obogatena. Konstrukcija, ki jo v pritožbi ponavljata tožnici ne zdrži presoje. Tožena stranka je na podlagi podpisanih aneksov s prvo tožečo stranko dogovorila podaljšanje rokov in dodatna dela in tudi plačala bistveno večjo vrednost del od prvotno dogovorjene. Stroški, ki so nastali drugi tožeči strani (in ki jih je krila druga tožeča stranka in jih uveljavlja v tej pravdi) ne pomenijo ohranjanja premoženja tožene stranke, saj na premoženje tožene stranke nimajo nobenega vpliva. Sodba, na katero se sklicuje pritožba, obravnava drugačno dejansko stanje. V zadevi III Ips/2009 je bilo res govora o neupravičeni obogatitvi podizvajalca, vendar je šlo za plačilo dodatno opravljenih del, za katera je bil naročnik obogaten in jih ni plačal na podlagi pogodbe. V predmetni zadevi pa je tožena stranka dodatna dela plačala prvi tožeči stranki na podlagi sklenjenih aneksov in zato ni bila obogatena.

Glede ostalih pritožbenih trditev

20. Pritožbeno sodišče v zvezi z načinom, ki sta ga za sestavo pritožbe izbrali tožeči stranki poudarja, da je obrazložitev sodbe celota in kot tako jo je potrebno tudi ocenjevati. Napadanje skoraj vsakega stavka obrazložitve posebej zato ni ustrezno. Očitki so na ta način izvzeti iz iz konteksta obrazložitve in zato na vsak posamezen očitek niti ni mogoče odgovarjati. Vseeno bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju po sklopih odgovorilo na še ostale očitke, ki bi lahko bili pomembni za odločitev.

21. Glede na razloge, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek (utemeljeno) zavrnjen, se izkažejo kot za ta postopek nerelevantne pritožbene trditve o kršitvah postopka zaradi neizvedbe dokazov. Sodišču ni potrebno izvajati dokazov za dokazovanje nesklepčnih trditev, enako velja za dokazovanje premalo konkretnih trditev (kakršne so bile trditve o višini škode, ki naj bi nastala prvi tožeči stranki) in za dokazovanje nespornih dejstev (nesklepčnost in nekonkretiziranost pa sta bili ob nespornih dejstvih podlaga zavrnitvi zahtevka). Nenazadnje pa pritožba konkretno ne pove, katerih dokazov sodišče napačno ni izvedlo (čeprav gre v večjem delu za dokaze, ki sta jih tožnici predlagali sami in jima je torej znano, kaj sta želeli z njimi dokazovati) in kako bi to vplivalo na drugačno odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagane dokaze iz postopka mediacije. Nujna predpostavka za učinkovitost postopkov mediacije je ureditev, da sodelovanje v postopku ne pomeni priznanja zahtevka po temelju ali višini (pri čemer niso pomembni motivi za sodelovanje v postopku mediacije). Prav temu je namenjena določba 12. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

22. Tožeči stranki z očitki o kršitvah v zvezi z zavrnitvijo stranske intervencije ne moreta uspeti iz več razlogov: o intervenciji je že bilo pravnomočno odločeno, tožeča stranka ni pravočasno uveljavljala kršitve in v pritožbi ni povedala, kako je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na razloge, iz katerih je bil zahtevek zavrnjen, za ta postopek niso relevantni niti razlogi sodišča prve stopnje niti pritožbeni očitki glede sosporništva, glede metod za izračun škode, glede pomena podaljšanja rokov za obstoj odškodninskega zahtevka in glede ugovora zastaranja.

23. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 14.030,00 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje sicer napačno sklicevalo na 191. člen ZPP, vseeno pa je v procesnem smislu obe tožnici dejansko obravnavalo kot sospornika.