Jedro

Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava.

Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan.

Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Status oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pravica mora biti prizadeta neposredno s kaznivim dejanjem; to pomeni, da mora biti (fizična ali pravna) oseba neposredni oškodovanec. "Prejemnik protipravne premoženjske koristi" in "oškodovanec" v isti kazenski zadevi ne moreta biti ista oseba.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca A. A. se zavrže.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca B. B. se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o stroških v delu, ki se nanaša nanj, v delu za soobsojenko C. C. pa po uradni dolžnosti, spremeni tako, da obsojenca B. B. in C. C. nista dolžna po enakih delih povrniti potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca V., d.d..

III. V preostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca B. B. in v celoti zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika C. C. zavrneta.

IV. Obsojenka C. C. je dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 40126/2016 z dne 19. 8. 2022 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), obsojenca C. C. in B. B. pa je spoznalo za kriva storitve pomoči pri tem kaznivem dejanju. Obsojencu A. A. je na podlagi drugega odstavka 240. člena KZ-1/A izreklo eno leto in osem mesecev zapora, obsojencema C. C. in B. B. pa na podlagi drugega odstavka 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1/A prav tako eno leto in osem mesecev zapora. Odločilo je, da so obsojenci po prvem in tretjem odstavku 95. člena ZKP dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so do tedaj znašali 319,99 EUR, tako da je A. A. dolžan plačati 255,08 EUR, obsojenka C. C. 30,15 EUR, obsojenec B. B. pa 34,75 EUR. Prav tako je odločilo, da sta obsojenca C. C. in obsojenec B. B. dolžna po enakih delih povrniti tudi stroške pooblaščenca H., d.d (v nadaljevanju DUTB). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 40126/2016 z dne 31. 3. 2023 ugodilo pritožbi zagovornika obsojenca B. B. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno zaporno kazen znižalo na eno leto in tri mesece zapora. V ostalem je pritožbo zagovornika obsojenca B. B. in v celoti pritožbi zagovornikov obsojenca A. A. ter obsojenke C. C. zavrnilo kot neutemeljene. Obsojencema A. A. in C. C. je naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, in sicer A. A. v višini 375,00 EUR, C. C. pa v višini 315,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki vseh obsojencev, in sicer vsi zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih bistvenih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in zaradi kršitve ustavnih ter konvencijskih pravic. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojence oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane. Izpostavlja, da je opis v izreku potrebno obravnavati povezano in ne izolirano, pri čemer je mogoče priti do zaključka, da so ravnanja obsojencev zadosti konkretizirana. Nadalje se glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sklicuje zlasti na zadostne in pravilne razloge višjega sodišča. Meni tudi, da sodišči nista kršili zatrjevane kršitve pravice do obrambe obsojencev. Prav tako se izrecno opredeli, da izpodbijana sodba ni nezakonita, ker sodišče v zapisnik o glavni obravnavi ni zapisalo odločitve glede dokaznega predloga o zaslišanju priče, saj je sodišče razloge za zavrnitev dokaznega predloga navedlo v obrazložitvi sodbe, kar po njeni oceni zadostuje.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencem in njihovim zagovornikom. Odgovor je podal le zagovornik A. A., ki je vztrajal pri navedbah iz vložene zahteve.

B. - I

Glede zahteve zagovornika obsojenca A. A.

5. Zagovornik obsojenca A. A. je zahtevo za varstvo zakonitosti z vlogo z dne 16. 9. 2024 umaknil, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ob smiselni uporabi določil 390. člena ZKP, kot nedovoljeno zavrglo.

B. - II

Glede zahtev zagovornika obsojenca B. B. in zagovornika obsojenke C. C.

Kazenskopravni očitek

6. Obsojencu A. A. kot glavnemu storilcu se v jedru očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi N., d.d. (v nadaljevanju N.) pridobil veliko premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj direktorja v družbah O., d.o.o. (v nadaljevanju O.) in P., d.o.o. (v nadaljevanju P.), ko pri sklepanju poslov ni ravnal v dobro družb ter je s tem kršil določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). To je izvršil tako, da je najprej med 1. 12. 2008 in 8. 12. 2008 sklenil lažni - antedatirani opcijski pogodbi (z lažnim datumom sklenitve 28. 2. 2008), nato pa dne 8. 12. 2008 sklenil in podpisal škodljivi prodajni pogodbi. S slednjima sta O. in P. od N. odkupili redne delnice izdajatelja Z., d.d., z oznako KBMR po ceni 36,00 EUR za delnico, čeprav je obsojenec vedel, da je takrat borzna cena znašala 11,00 EUR za delnico. S tem je N. pridobil veliko premoženjsko korist v skupni višini 3.122.500 EUR, za isti znesek pa hkrati tudi oškodoval navedeni družbi.

7. Obsojencu B. B. kot pomagaču se v bistvenem očita, da je kot direktor direkcije za komercialno bančništvo v N. decembra 2008 naklepoma pomagal A. A. pri izvršitvi pod točko 1 opisanega kaznivega dejanja, tako da je v obdobju med 1. 12. 2008 in 8. 12. 2008 z C. C. sopodpisal navedeni antedatirani opcijski pogodbi, ter dne 4. 12. 2008 skupaj z D. D., članom uprave N., odobril kredit družbama R., d.d. (v nadaljevanju R.) in S., d.d (v nadaljevanju S.), čeprav za to niso bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji. Prav tako se mu pomoč očita z ravnanjem, da je na strani N. sopodpisal navedeni prodajni pogodbi o nakupu delnic KBMR.

8. Obsojenki C. C. kot pamagačici se v jedru očita, da je kot članica uprave N. naklepoma pomagala pri izvršitvi dejanja, očitanega obsojencu A. A., tako da je v obdobju med 1. 12. 2008 in 8. 12. 2008 s B. B. v imenu N. sopodpisala navedeni antedatirani opcijski pogodbi, ter družbi O. priskrbela sredstva za nakup delnic v višini 4.800.000 EUR. Slednje je izvršila tako, da je odločilno vplivala na članico komisije za naložbe komercialnega bančništva E. E., da je nato komisija glasovala za odobritev kredita družbama R. in S.. Enako kot obsojencu B. B. se ji očita tudi sopodpis spornih prodajnih pogodb na strani N..

Pravnomočno ugotovljena dejstva

9. V obravnavani zadevi so bila pravnomočno ugotovljena naslednja pravnorelevantna dejstva:

- N. bi morala glede na gibanje tečaja delnice KBMR v letu 2008 in njeno borzno vrednost na dan 31. 12. 2008 konec tega leta v svojih poslovnih knjigah pripoznati izgubo v višini več kot 3,3 milijona EUR; izguba bi se prikazala v izkazu poslovnega leta banke za leto 2008;

- obsojenka C. C., članica uprave N., je njeno upravo pred koncem leta obvestila, da bo banka z namenom "reševanja bilanc" sklenila opcijske pogodbe, ki bodo datirane tako, da bodo upravičevale transakcije vrednostnih papirjev po cenah blizu nakupnim;

- v obdobju med 1. 12. 2008 in 8. 12. 2008 je sledila sklenitev opcijskih pogodb med N. in družbama O. (katere edini družbenik je bil - preko družbe T. - njen direktor obsojenec A. A.) in P. (v kateri je imel obsojenec A. A. kot njen direktor poslovni delež v višini 80%), z lažnim datumom sklenitve 28. 2. 2008; datiranega dne je tržna cena delnic KBMR znašala 38 EUR;

- N. je po dogovoru med obsojenko C. C. in obsojencem A. A. preko njene komisije za naložbe komercialnega bančništva in uprave družbama S. in R. dne 4. 12. 2008 odobrila kredita v višini 1,6 milijona za S. oziroma 3,2 milijona za R. in istega dne z njima sklenila kreditni pogodbi, z datumom odplačila dne 3. 2. 2009;

- odobrena kredita sta bila že ob podaji kreditnih zahtevkov in glasovanju o njuni odobritvi namenjena zgolj za financiranje nakupa delnic KBMR;

- denarna sredstva iz obeh kreditnih poslov so bila dne 8. 12. 2008 izplačana na račun kreditojemalcev in še isti dan v celoti prenakazana na račun družbe O. kot jemalcem posojila, na podlagi pogodb o kratkoročnem kreditu s R. in S.;

- po mnogih prenakazilih, izvršenih istega dne, je končno družba O. družbi P. od prejetega nakazila prenakazala znesek 1.177.100 EUR, nato pa sta N. izplačali znesek 2.998.800 (O.) in 1.497.600 EUR (P.) za nakup delnic KBMR, ki so bile predmet prodajnih pogodb; slednji sta bili na podlagi izjave N. o uresničenju opcijskega upravičenja sklenjeni istega dne (8. 12. 2008);

- delnice KBMR so bile kupljene po več kot trikratniku borzne cene (36 EUR na delnico, čeprav je borzna cena na dan 8. 12. 2008 znašala 11 EUR na delnico).

Glede kršitev kazenskega zakona

Konkretizacija vloge obsojencev B. B. in C. C.

10.Za napolnitev zakonskega znaka po drugem odstavku 38. člena KZ-1 zadošča in je hkrati ključno, da pomagač storilca pri kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.

11.Neutemeljeni so očitki zagovornika obsojenca B. B., da iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče razbrati, kakšen bi naj bil konkreten prispevek obsojenca v delu, ko mu obtožba očita, da je "skupaj z D. D., članom uprave N., d.d., odobril kredit". Primarno vložnik zatrjuje kršitev 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), prav tako pa tudi kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave. Vložnik opis povzema selekcionirano, saj je v njegovem nadaljevanju jasno in določno navedeno, zakaj je bila takšna odobritev kredita zunaj meja zakonitosti. Iz opisa tako izhaja, da glede odobritve kreditov "(...) ni bila opravljena predhodna analiza tveganja, ni bila pridobljena podporna dokumentacija in je obsojencu bilo znano, da kreditojemalki denarja ne potrebujeta zase, temveč ga bosta posodili družbi O., d.o.o., ki ga bo porabila za nakup delnic KBMR (...)". Takšen opis je glede vloge obsojenca pri odobritvi kreditov dovolj določen in zato ni mogoče slediti očitku, da je presplošen ter nekonkretiziran. Jasno je navedena tudi najprej splošna funkcija obsojenca v družbi - to je direktorja direkcije za komercialno bančništvo N. - nato pa je navedeno, da je obsojenec v imenu N. odobril kredit; njegova funkcija je s tem v opisu zadosti konkretizirana. Da je pri tem ravnal po pooblastilu predsednice uprave N. F. F., pa je nato ustrezno obrazloženo v točki 9 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tudi natančen potek izvedbe odobritve kreditov sodi v obrazložitev sodbe, čemur sta sodišči s celovitim prikazom faz odločanja in vloge obsojenca v okviru teh povsem zadostili (točke 7-11, 14, 15 in 19 prvostopenjske sodbe, točke 9, 41, 43 drugostopenjske sodbe). Razlogi tako tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe, temveč se obrazložitev in izrek kot celota ustrezno dopolnjujeta.

12.Tudi zagovornik obsojenke C. C. zatrjuje, da njena vloga v kazenskopravnem očitku ni zadosti konkretizirana. Vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje obsežno poseglo v opis s tem, ko je navedlo, da je "C. C. odločilno vplivala na članico komisije E. E.", opis pa je po njegovi oceni po spremembi (po)ostal popolnoma nekonkretiziran. Pogreša namreč navedbo okoliščin o tem, kako konkretno bi naj obsojenka vplivala na članico komisije.

13.Iz opisa je razvidno, da opisano ravnanje ni edino ravnanje obsojenke, temveč gre za enega izmed več aktov, s katerimi je pomagala - objektivno olajšala storitev glavnega kaznivega dejanja. Tako je njeno prvo ravnanje v tem, da je sopodpisala antedatirani opcijski pogodbi, drugo - katerega graja vložnik - pa v tem, da je družbi O. priskrbela sredstva za nakup delnic KBMR od N. v višini 4.800.000 EUR. Slednje je konkretizirano tako, da je opisan način izvršitve, in sicer s sledečim: "tako da je odločilno vplivala na članico komisije E. E. (...), da je komisija glasovala za odobritev kredita družbama R. v višini 3.200.000 EUR in S. v višini 1.600.00 EUR, saj je bilo dogovorjeno, da bosta družbi denar posodili družbi O.." Drugo izmed ravnanj, ki se očita obsojenki, je tako po presoji Vrhovnega sodišča na ravni opisa konkretno določeno, medtem ko vložnik okoliščine predstavlja izolirano in s tem neuspešno želi prikazati nasprotno. Natančen potek dogodkov, ki so se odvijali pred glasovanjem o odobritvi kreditov, je sodišče nadalje celovito pojasnilo v obrazložitvi sodbe, iz katere je vlogo obsojenke - kako je torej v odločilnem smislu vplivala na dotično članico komisije - mogoče določno prepoznati; sodišče se je oprlo predvsem na izpovedbo priče E. E., njen zapis o glasovanju o odobritvi kreditov ter posredovano elektronsko sporočilo sodelavcu G. G. (zlasti točka 14 prvostopenjske sodbe - stran 22 in točka 41 drugostopenjske sodbe).

Konkretizacija (dvojnega) naklepa obsojenca B. B.

14.Zagovornik obsojenca B. B. pravilno izpostavlja, da je naklep pomagača dvojni - zahteva se naklep do dejanj pomoči kot tudi do izvršitve dejanja glavnega storilca, o čemer se je izreklo tudi že Ustavno sodišče. Koristoljubni namen pomagača - na čemer je poudarek trditev vložnika - je subjektivni zakonski znak, saj predstavlja voljno sestavino direktnega naklepa. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da konkretizacija naklepa praviloma sodi v obrazložitev sodbe, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike. Za subjektivne zakonske znake, ki so v bistvu notranja subjektivna doživljanja posameznika, v splošnem velja, da so dovolj določno opredeljeni že v zakonu in zato za opredelitev kaznivega dejanja zadošča sklicevanje na zakonske prvine. Ker zaradi svoje narave niso navzven prepoznavni, je nanje mogoče sklepati iz posrednih dokazov (indicev), ki jih sodišče v okviru dokazne ocene navede v razlogih in ne v izreku sodbe.

15.Glede konkretizacije dvojnega naklepa pomoči so se v sodni praksi izoblikovala še natančnejša merila. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju. Na podlagi teh okoliščin se mora izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin vodi nadalje v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem.

16.V opisu kaznivega dejanja so glede obsojenca B. B. subjektivna dejstva oziroma odnos pomagača v razmerju do izvršitvenega ravnanja povsem zadostno opredeljena. Skladno z navedenim izhodiščem je v abstraktnem delu opisa navedeno, da je obsojenec "naklepoma pomagal pri izvršitvi dejanja, opisanega pod točko 1", nato pa so v konkretnem delu opisa jasno opisana izvršitvena ravnanja obsojenca; i.) sopodpis antedatiranih opcijskih pogodb z lažnim datumom sklenitve, ii.) odobritev spornih kreditov z izključnim namenom financiranja nakupa delnic KBMR in iii.) sopodpis prodajnih pogodb o nakupu delnic KBMR. Takšne okoliščine na ravni opisa kaznivega dejanja po vsebini dovolj razločno in izkustveno prepoznavno kažejo na povezavo z izvršitvenim ravnanjem glavnega storilca. Zahtevani dvojni naklep obsojenca - v tem okviru tudi koristoljubni namen in zavedanje o pridobitvi velike premoženjske koristi N. - je nadalje celovito ter natančno obrazložen v točki 19 prvostopenjske sodbe (zlasti stran 31 in 32), kar je potrdilo sodišče druge stopnje predvsem v točkah 23 in 43 svoje odločbe. Vložnik v opisu neutemeljeno pogreša dejstva o tem, da je obsojenec vedel, kakšna je bila cena delnice na dan 8. 12. 2008 ter o tem, da je vedel, kdaj bo banka uresničila svoje opcijsko upravičenje. V povezavi s konkretizirano točko 1 izreka in na podlagi konkretno opisanih ravnanj obsojenca je tudi o teh dejstvih v okviru opisa izkustveno mogoče sklepati; merila opisa ravnanj pomagača ne zahtevajo ponovnega prepisa dejstev glede glavnega storilca. Sodišči sta ravnali pravilno, ko sta o teh okoliščinah podrobnejšo presojo opravili v obrazložitvi sodbe, zato oprostitev po 1. točki 358. člena ZKP, kar predlaga obsojenčev zagovornik, ne more priti v poštev. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev po 395. členu ZKP, saj se je pritožbeno sodišče do navedenih pritožbenih kritik skladno z ustavnosodnimi standardi opredelilo v zadostni meri.

17.Glede na navedeno ni mogoče slediti niti nadaljnjemu očitku o kršitvi domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ker obsojencu B. B. namen naj ne bi bil dokazan in sta po oceni vložnika sodišči ravnali arbitrarno. Vložnik se posplošeno sklicuje le na eno izmed ugotovitev sodišča, da je "obsojenec na visokem položaju direktorja direkcije za komercialno bančništvo", kar po njegovi oceni za ta zaključek ne zadostuje. Na drugi strani spregleda množico ostalih konkretnih okoliščin, ki jih je v prid ugotovitve naklepa obsojenca navedlo sodišče prve stopnje ter na njihovi podlagi razumno in izkustveno logično zaključilo, da je ta podan. Te razloge je s svojo argumentacijo dodatno podkrepilo še pritožbeno sodišče (zlasti točka 19, tudi točki 16 in 17 prvostopenjske ter točka 23, 36, tudi 43 drugostopenjske sodbe). S preostalimi navedbami, ko vložnik obsežno povzema zagovor obsojenca v povezavi z izpovedbo zaslišanih prič in v temeljnem želi prikazati, da slednji za pridobitev premoženjske koristi N. oziroma oškodovanje s sklenitvijo pogodb ni vedel ter ni imel zavedanja o izvršitvi kaznivega dejanja, gre za nedopustno izpodbijanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede očitka o kaznivem dejanju glavnega storilca

18.Zagovornika obeh obsojencev zaradi akcesorne narave udeležbe pomoči izpodbijata tudi očitek o dejanju glavnega storilca obsojenca A. A.. Prva kritika zagovornika obsojenca B. B. se nanaša na kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj vložnik meni, da v postopku ni bilo z gotovostjo dokazano, da je poslovna praksa med udeleženimi družbami prestopila prag kaznivosti. Na drugi strani z istimi argumenti smiselno zatrjuje, da je bilo obsojencem poseženo v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave.

19.Najprej gre poudariti, da vložnik z navedbami, da ni verjetno, da bi zgolj zaradi tega, da banki ne bi bilo treba pripoznati 3,3 milijona EUR izgube zaradi nižanja vrednosti delnic, kdorkoli izvršil kaznivo dejanje; da je zagovor obsojenke C. C. poslovno in življenjsko veliko bolj prepričljiv kot teza državnega tožilstva; da sta obsojenca A. A. in C. C. v svojih zagovorih potrdila, da je pri opcijskih pogodbah šlo za pisni zapis predhodno ustno sklenjenih poslov; da je priča H. H. potrdila, da so bile opcijske pogodbe sklenjene pol leta pred realizacijo ter da sodišče v njeno časovno opredelitev neupravičeno dvomi, in končno o oceni izpovedi I. I. kot tudi H. H., izpodbija zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nedopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19.Neutemeljeno vložnik trdi tudi, da sta sodišči napačno, strokovno zgrešeno interpretirali določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o sklenitvi ustne opcijske pogodbe in sklenitvi pogodbe za nazaj ter nadalje, da sta nepravilno uporabili določila gospodarskega prava o navedbi sklenitve opcijskih pogodb v knjigovodske izkaze oziroma glede uporabe slovenskih, namesto mednarodnih računovodskih standardov. Prvič, sodišči nista nepravilno interpretirali navedenih določil, saj v konkretnem primeru niti ne gre za blanketne norme, ki bi bile del kazenskopravnega očitka. Ob uporabi relevantnih določil sta namreč le dodatno obrazložili, zakaj sta sledili izpovedbi priče H. H. (točka 12 obrazložitve prvostopenjske in točke 32-35 drugostopenjske sodbe), ki je kot direktorica direkcije za spremljavo poslovanja v N. izpovedala, da je bilo takšen poslovni dogodek - sklenitev opcijske pogodbe - treba zavesti v knjigovodske izkaze ob njihovi sklenitvi. Sodišči sta logično izkustveno sklepali o poteku dogodkov in ključnem dejstvu - o dejanski sklenitvi opcijskih pogodb šele v decembru 2008 - ki po ugotovitvah sodišč nikakor nista predstavljali le pisnega zapisa ustno sklenjenih pogodb na lažno naveden datum 28. 2. 2008. Zelo jasno sta obrazložili, da je ravno to ravnanje - sklenitev pogodbe za nazaj - v tem primeru ključnega pomena za ugotovitev, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje; v kolikor bi namreč bile opcijske pogodbe dejansko sklenjene na zaveden datum, bi bil nakup delnic KBMR po ceni 36,00 EUR ekonomsko upravičen. Primerljiva tej vrednosti je bila namreč tržna cena delnic na (lažno) naveden datum v februarju 2008. Splošno problematiziranje (ne)veljavnosti takšnih pogodb in uporabe računovodskih standardov je zato v tem kontekstu brezpredmetno.

20.Sodišči sta do sprejetega zaključka o antedatiranosti in dejanski sklenitvi pogodb prišli na podlagi logičnih razlogov, ki so podprti s konkretnimi dokazi; zlasti z izpovedbo H. H., ki je potrdila svoja predhodna pojasnila, podana revizorjem in svojo izjavo v postopku pred policijo, podporno pa tudi na podlagi izpovedbe priče J. J. (točka 12 prvostopenjske in točke 32-35 drugostopenjske sodbe). Pri tem sodišči nista zanemarili poročila družbe U., d.o.o., do katerega sta izrecno zavzeli stališče in vložniku o nasprotnem ne gre pritrditi (točki 12, 13 - stran 19 in 20 prvostopenjske sodbe in točke 32-35 drugostopenjske sodbe). Na podlagi navedenega domneva nedolžnosti ni bila kršena, saj je sodišče svoje prepričanje o ugotovljenih dejstvih, s katerimi se vložnik v bistvu le ne strinja, podkrepilo z ustreznimi argumenti in na podlagi konkretnih dokazov. Zato ni mogoče govoriti niti o pomanjkljivi obrazložitvi o odločilnih dejstvih in tudi zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Neustrezno se vložnik sklicuje tudi na nujnost angažiranja izvedenca, ker naj sodišče s potrebnimi strokovnimi znanji ne bi razpolagalo in s tem smiselno zatrjuje kršitev 248. člena ZKP. V zvezi z navedenimi vprašanji gre v prvi vrsti za uporabo prava iz gospodarskega področja, medtem ko je logično izkustveno sklepanje, na podlagi česar je sodišče sprejelo navedene dejanske zaključke, pridržano sodišču.

21.Nadalje zagovornik obsojenca B. B. navaja, da je opis kaznivega dejanja za glavnega storilca do te mere "konfuzen", da opisano ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja. Moti ga zlasti, da se obsojencu A. A. najprej očita, da je v obdobju med 1. 12. 2008 in 8. 12. 2008 sklenil in podpisal antedatirani opcijski pogodbi z lažnim datumom sklenitve, nato pa se mu očita, da bi naj družbi O. in P. oškodoval za razliko med prodajno in borzno ceno delnice KBMR na dan 8. 12. 2008. Ocenjuje, da iz takšnega opisa ni mogoče prepoznati direktnega naklepa do pridobitve protipravne premoženjske koristi N. in povzročitve škode navedenima družbama. Izpostavlja, da obsojencu A. A. v tem obdobju še ni mogla biti znana borzna cena delnice KBMR na dan 8. 12. 2008. Nekonkretiziran bi naj tako ostal tudi obsojčev koristoljubni namen, kar graja tudi zagovornik obsojenke C. C..

22.Vložnika se tudi glede glavnega kaznivega dejanja v bistvenem delu osredotočata na subjektivne znake, ki kot pojasnjeno, sodijo predvsem v obrazložitev sodbe, opis pa mora za njihovo obrazložitev dati zadostno določeno podlago. Da je obsojenec ravnal z izrecnim "namenom, da bi N. pridobil veliko premoženjsko korist", z nadaljnjimi konkretizirano navedenimi izvršitvenimi ravnanjami (podpis in sklenitev i.) lažnih opcijskih pogodb z lažnim datumom sklenitve in ii.) škodljivih prodajnih pogodb o nakupu delnic KBMR po ceni 36 EUR), opis jasno in zadostno določa. Iz njega je na izkustveni ravni mogoče prepoznati direktni naklep in koristoljubni namen obsojenca A. A., kar je v obrazložitvi konkretneje obrazloženo (točka 18 in 21 prvostopenjske sodbe ter točke 6, 21 in 22 drugostopenjske sodbe). Namen obsojenca A. A. oškodovanja svojih družb pa je bil s strani sodišča iz opisa izrecno izvzet, ker mu ta ni bil dokazan.

23.Glede nadaljnjega očitka o izostanku zavedanja o višini premoženjske koristi, iz opisa izhaja ključna navedba, da je obsojenec A. A. "vedel, da je 8. 12. 2008 borzna cena znašala 11 EUR za delnico". Sodišči sta nato v obrazložitvenem delu sodbe pojasnili, da je cena delnice ves čas v letu 2008 padala in se je že vsaj od novembra 2008 gibala okoli 11,00 EUR, v času dejanskih dogovorov in sklenitve prodajnih pogodb na dan 8. 12. 2008 pa je znašala točno 11,00 EUR, kar je po ugotovitvah sodišč bilo vsem obsojencem znano (zlasti točke 16, 17, 20 prvostopenjske in točka 36 drugostopenjske sodbe). Nasprotna zatrjevanja nedopustno posegajo v sfero dejanskega (drugi odstavek 420. člena ZKP). Bistveno za izvršitev kaznivega dejanja ni niti, da v opisu ni navedeno, da je N. podala izjavo o opcijskem upravičenju, saj ne gre za ravnanje v sferi obsojencev. Nadalje sicer drži, kar navaja zagovornik B. B., da je sodišče v točki 17 na strani 26 obrazložitve sodbe navedlo, da je zagovor obsojenca A. A. prepričljivejši v tem, da so mu na N. obljubili, da bodo februarja 2009 delnice odkupili nazaj po isti ceni, vendar pa vložnik izpusti del, ko se sodišče izrecno opredeli o tem, da slednje ni dokazano. Oprostilna sodba po 1. točki 358. člena ZKP tudi na podlagi navedenih razlogov nikakor ni na mestu. Končno ob upoštevanju navedenega ni mogoče pritrditi niti zagovorniku obsojenke C. C., da je obrazložitev sodišča prve stopnje, kot tudi višjega sodišča, glede izrecnega ugovora o nekonkretiziranosti koristoljubnega namena A. A. pomanjkljiva.

24.Prav tako se kot neutemeljene izkažejo trditve, da je sodišče v točki 13 in 16 (na straneh 21 in 25) v nasprotju z izrekom navedlo, da je do sklenitve opcijskih pogodb prišlo "jeseni" 2008. Kot zagovornik obsojenca B. B. že sam navaja, jesen traja med 23. septembrom in 21. decembrom, kar pomeni, da razpon od 1. 12. do 8. 12, ki je naveden v obtožbi, sodi v to polje. Sicer pa sodišče ne uporablja ves čas tega izraza, temveč časovno obdobje tudi v obrazložitvi konkretizira (npr. točke 12, 14, 16 prvostopenjske sodbe). Tudi pavšalno zatrjevano dejstvo, da je N. že dne 28. 11. 2008 prejela zahtevek družbe R. za odobritev kredita v višini 3.200.000,00 EUR ugotovitvam sodišča v ničemer ne nasprotuje, temveč je sodišče to ugotovitev navedlo v logičnem sosledju dogodkov, ki so končno rezultirali v nakupu spornih delnic. Iz tega sledi, da tudi zatrjevana kršitev glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo oziroma nasprotujočih razlogih v obrazložitvi sodbe zgolj na podlagi teh navedb ne more biti podana.

25.Zagovornik obsojenca B. B. nadalje izpostavlja okoliščino, da je obsojenec A. A. v oškodovanih družbah O. in P. edini družbenik oziroma družbenik z večinskim poslovnim deležem. Zato meni, da je za izvršena ravnanja obstajalo soglasje družb, kar izključuje njihovo protipravnost. V sklopu tega očitka opozarja, da je bila sodna praksa v času obravnavanega kaznivega dejanja drugačna; sklicuje se na zadevi I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 in I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007. Vložnik meni, da bi se obsojenec lahko nahajal najmanj v neizogibni pravni zmoti, česar sodišče ni preverjalo in upoštevalo.

26.Stališču vložnika ni mogoče pritrditi. Prvič, glede obravnavanja premoženja družbe in družbenikov je bila s sodbo I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017 sodna praksa poenotena, pri čemer je bilo jasno sprejeto stališče, da je premoženje družbe ločeno od premoženja družbenikov. Drugič, sicer drži in v tem delu je na mestu tudi argumentacija, da soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca", lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja. Slednji so bili v sodni praksi vzpostavljeni že v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, zato o kakršnikoli pravni zmoti, ki je tudi sicer le pavšalno zatrjevana, ni mogoče govoriti. Tako je vseskozi ustaljeno stališče, da mora biti soglasje i.) jasno in nedvoumno ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno.

27.Temelj očitka obsojencu A. A. je v tem, da je kot direktor družb O. (v slednji je obsojenec edini družbenik) in P. (v slednji ima obsojenec 80% poslovni delež) sklenil lažni (antedatirani) opcijski pogodbi, s čimer je ustvaril navidezno obveznost družb glede odkupa delnic KBMR po ceni 36 EUR - več kot trikratniku borzne cene delnic na dan 8. 12. 2008 - čemur je nato sledila sklenitev škodljivih prodajnih pogodb o nakupu delnic po tej ceni. Sodišči sta pravilno zavzeli stališče, da očitek obsojencu A. A. predstavlja nezakonito ravnanje v smislu sklenitve navidezne pogodbe po 50. členu OZ; takšna pogodba skladno s prvim odstavkom tega člena nima učinka. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017 že presodilo, da iz navedenih določb obligacijske zakonodaje sklenitev takšnih - navideznih pogodb - v smislu kazenskopravnih zahtev (lex certa) dovolj določno izhaja prepoved njihovega sklepanja. In nadalje, da sklenitev lažnih (antedatiranih) opcijskih pogodb izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 235. členu KZ-1, česar vložnik v okviru uveljavljane kršitve konkretizirano niti ne izpodbija. Soglasje k tovrstnemu pravnemu poslu, ki je v sferi neprava oziroma celo kaznivega, je torej protipravno v smislu izhodiščno navedenih zahtev o upoštevanju soglasja družbenikov. Zaradi navedenega privolitev oškodovanca ne more biti upoštevna in ravnanje obsojenca A. A. ostaja protipravno.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

Glede jasnosti izreka ter nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe

28.Zagovornik obsojenca B. B. zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP iz razlogov, ker naj bi bil izrek, prvič, sam s seboj v nasprotju, in drugič, v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Očitki vložnika niso utemeljeni. Ni mogoče namreč slediti navedbam, da je zgolj iz razloga, ker očitana ravnanja ne sodijo v pristojnost in delokrog obsojenca kot direktorja direkcije za komercialno bančništvo, izrek protisloven in nerazumljiv. Dejstvo, da ravnanja, ki jih obsojenec izvršil kot pomagač, ne sodijo v okvir delovnih nalog v sklopu njegove funkcije, na obstoj kaznivega dejanja nima nobenega vpliva - zahteva po posebni lastnosti (delictum proprium) se na udeležence v ožjem smislu ne razteza.

To pomeni, da se vložnikov očitek ne nanaša na eno izmed odločilnih dejstev, kar je eden izmed temeljnih pogojev, ki mora biti izpolnjen za uspeh uveljavljane kršitve - tako glede nasprotij v samem izreku kot tudi glede nasprotij med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

29.Da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, v sklopu uveljavljane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje zagovornik C. C.. Neutemeljeno vložnik slednje utemeljuje z razlogi, da se ugotovitev sodišča, da obsojenki ni dokazano, da je članom komisije naročila, da glasujejo za odobritev kreditov in ugotovljeno dejstvo, da je obsojenka odločilno vplivala na članico komisije E. E., izključujejo. V točki 20, v povezavi s točko 14 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, zakaj je štelo, da prvo izmed navedenih dejstev ni dokazano, medtem ko je obstoj drugega na podlagi konkretnih dokazov nedvomno ugotovilo. Pojmovno si takšna odločitev sodišča ne prihaja v nasprotje, temveč je logična in kohezivna. Tudi razlogi glede (dvojnega) naklepa obsojenke C. C., ki jih njen zagovornik le na splošno graja, so jasni in podkrepljeni s konkretnimi okoliščinami; predvsem, (i) da je bila ravno obsojenka pobudnica sklenitve spornih opcijskih in prodajnih pogodb, (ii) za izkaz ugodnega poslovnega izida in s tem pridobitve premoženjske koristi N. je v okviru svoje funkcije imela interes, ki ga je neposredno izrazila sodelavkama H. H. ter E. E. in (iii) da je imela obsojenka ključno vlogo pri odobritvi kreditov družbama R. in S., katera sta bila namenjena izključno financiranju nakupa delnic KBMR.

Glede obrazložitve protipravne premoženjske koristi

30.Ni mogoče slediti niti navedbam zagovornika obsojenca B. B., da so v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje izostali razlogi glede višine protipravne premoženjske koristi oziroma premoženjske škode v višini 3.122.500,00 EUR. Zaključek o tem je jasno naveden zlasti v točki 17 in 18 obrazložitve prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče pa mu je pritrdilo v točki 8 svoje odločbe. Sodišče je določno navedlo, da korist oziroma škodo predstavlja razlika med nakupno ceno delnice v višini 36,00 EUR in tržno ceno delnice, ki je na dan 8. 12. 2008 znašala 11,00 EUR - to je 25,00 EUR na delnico, skupno pa, glede na količino nakupljenih delnic, 3.122.500,00 EUR (2.081.500 EUR za količino 83.300 delnic po prvi prodajni pogodbi in 1.040.000 EUR za količino 41.600 delnic po drugi prodajni pogodbi). O problematiziranju tržne cene kot poštene cene delnice oziroma o tem, zakaj je sodišče v konkretnem primeru ustrezno kot relevantno štelo objavljeno tržno ceno delnice, je opredelitev navedena v sklopu zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančno-ekonomske stroke.

31.Nadalje, "reševanje bilance" oziroma pokrivanje izgube v poslovodskih izkazih N., kar izrecno moti zagovornika C. C., ki v navedenem vidi le nepremoženjsko in ne premoženjske koristi, je bil zgolj namen oziroma le motiv za sklenitev očitanih poslov. S temi zatrjevanji ne more negirati obstoja protipravne premoženjske koristi, ki jo je s sklenjenimi posli pridobila N.. Prav tako je neutemeljen pomislek vložnika, da korist oziroma škoda sploh ni nastala, ker je N. z odobrenimi krediti nakup delnic KBMR financirala sama. Drži, kot je ugotovljeno, da sta bila kredita s strani N. odobrena zaradi financiranja nakupa predmetnih delnic, vendar je banka iz tega naslova hkrati pridobila terjatev do družb R. in S. za vračilo odobrenih kreditov. Z nakupom delnic KBMR se je torej premoženje v sferi N. za vrednost nabavne cene teh delnic povečalo. S tega vidika tudi izrek sodbe ne nasprotuje njenim razlogom in kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi na tej podlagi ni podana.

Glede kršitve pravice do obrambe

32.Zagovornika obeh obsojencev nadalje zatrjujeta kršitev pravice do obrambe po 22., 23. in 29. členu Ustave ter 6. členu EKČP, iz razlogov, ker je sodišče po oceni zagovornikov neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge glede a) zaslišanja prič D. D., K. K. in G. G. ter glede b) postavitve izvedenca finančno-ekonomske stroke.

33.Zagovornik obsojenca B. B. v zvezi z zaslišanjem priče D. D. sodišču izrecno očita vnaprejšnjo dokazno oceno o tem, kaj bo priča izpovedal. Izpostaviti velja že judicirano stališče, da v primeru, ko sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se hkrati (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka.

34.Sodišči v obravnavani zadevi nista ravnali po principu vnaprejšnje dokazne ocene. Predlog za zaslišanje priče D. D. nista arbitrarno (vnaprej) zavrnili, kot to skuša prikazati vložnik, temveč sta sodišči svojo odločitev podkrepili z ustreznimi in celovitimi razlogi - ob upoštevanju predhodnega izida dokaznega postopka. Razumno sta utemeljili, da pričino izpovedovanje o naložbenih strategijah N. in splošnih izgledih poslovanja ter pričakovanjih gospodarstvenikov, glede na očitek obtožnice, kot tudi upoštevajoč že ugotovljeno dejansko stanje, za obravnavani primer ne more biti relevantno. Z enakimi razlogi sta ustrezno zavrnili tudi zaslišanje priče G. G., ki je bil pred sodiščem prve stopnje predlagan za ugotavljanje istih dejstev. Natančno sta se opredelili tudi do razmejitve vlog priče D. D. in obsojenca B. B. pri odobritvi kreditov, in s tem ovrgli tezo obrambe o pomembnosti ter pravni relevantnosti zaslišanja D. D. (točke 5, 14, 15 in 19 prvostopenjske sodbe ter točka 16 drugostopenjske sodbe). Končno se je pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb o razjasnitvi okoliščin odobritve kreditov in glede vedenja obsojenca B. B. o namenu njihove porabe, o čemer naj bi vse vedel povedati D. D., zadostno o teh dejstvih sklicevalo predvsem na tehtne in obširne ugotovitve sodišča prve stopnje (točke 7, 8, 9, 14, 15 in 19 prvostopenjske sodbe ter točka 16 drugostopenjske sodbe). Ustrezno se je opredelilo tudi do dodatnih pritožbenih razlogov za zaslišanje priče G. G. glede vsebine elektronskega sporočila, posredovanega s strani E. E. in razumno navedlo, da glede na zadosti razčiščeno stanje o vsebini elektronskega sporočila, zaslišanje G. G. o tem ni bilo potrebno. Dokazna predloga je zato na pritožbeni instanci razumno zavrnilo.

35.Tudi očitku zagovornika obsojenke C. C. o tem, da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga z zaslišanjem priče K. K., ne gre slediti. Navedeno - da o dokaznem predlogu sploh ni odločilo - namreč ne drži. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo sicer strnjene, vendar še vedno zadostne razloge v točki 5 obrazložitve svoje odločbe, ki jih je sodišče druge stopnje potrdilo v točki 20 drugostopenjske sodbe. Razumno je navedlo, da dejstva, o katerih bi naj priča izpovedala (o primerljivem položaju v zvezi z gibanjem delnic Nove ljubljanske banke), za konkretni primer niso relevantna. Glede na zatrjevano dejstvo, da sodišče o tem ni napravilo (procesnega) sklepa na glavni obravnavi, zaradi česar je podana kršitev petega odstavka 299. člena ZKP in s tem relativna bistvena kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi ključno, da so razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga navedeni v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske sodbe. Obsojenki je s tem zadostno omogočena tudi pravica do obrambe in pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Odsotnost odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga v zapisniku o glavni obravnavi zato na zakonitost izpodbijane sodbe v tem primeru ne more vplivati.

36.Glede zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančno-ekonomske stroke trditve vložnikov držijo v delu, ko pravita, da tržna cena delnice v slabih ekonomskih razmerah na trgu ni nujno tudi poštena vrednost delnice. Vendar pa vložnika v okviru svojih trditev v konkretni zadevi po razumnih ugotovitvah sodišč nista vnesla zadostnega dvoma v poštenost tržne cene, ki sta ju sodišči vzeli za podlago pri izračunu pridobljene protipravne premoženjske koristi oziroma povzročene škode. Obramba je sicer res predložila strokovno mnenje ekonomistke L. L. in se na pritožbeni seji sklicevala na članek prof. dr. Aljoše Valentinčiča ter asist. Katarine Sitar Šuštar, vendar trditve (kot tudi dokazi) vložnikov vseskozi ostajajo na ravni splošnega.

37.Sodišče prve stopnje se je do predloženega strokovnega mnenja (pritožbeno sodišče pa tudi do predloženega članka) obrazloženo opredelilo in o tem, zakaj je v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje edina relevantna tržna cena delnice, navedlo razumne razloge; kot nosilni argumenti se izkažejo zlasti, (i) da družbi prvega obsojenca A. A. (O. in P.) nista bili zainteresirani za nakup delnic KBMR, temveč so se posli sklenili na pobudo N., pri čemer je bila za zainteresirane vlagatelje upoštevna le javno objavljena borzna cena, po kateri so pri sklepanju poslov ves čas vrednotili obravnavane delnice, (ii) da so bile - glede na (naknadno) zatrjevani interes za nakup delnic - napovedi Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) tudi za leto 2009 negativne ter ne pozitivne in da do druge faze pričakovane privatizacije Z. (Z.) ni prišlo, kar vse je bilo ob dejanskem podpisu pogodb že znano; navedeno po presoji sodišč ovrže v zagovoru A. A. zatrjevano špekulativnost v smislu proste podjetniške presoje (t. i. business judgement rule) in (iii) da obsojenec A. A. na borzi ni kupil niti ene same delnice, kar prav tako njegov zagovor, da na borzi ni mogel kupiti željene količine delnic KBMR, po presoji sodišč razumno ovrže (točki 5 in 16 prvostopenjske sodbe ter točki 19 in 31 drugostopenjske sodbe). Argument obrambe, da sodišče s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga in je tako (smiselno zatrjevano) kršilo člen 248 ZKP, prav tako ne vzdrži, saj pri tem ne gre za takšno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, temveč gre za uporabo (gospodarskega) prava, ki je v domeni sodišča. Do zaključka, da postavitev izvedenca ni potrebna, pa je sodišče končno prišlo na podlagi logičnega in izkustvenega sklepanja. Postavitev izvedenca finančno-ekonomske stroke bi bila v obravnavanem primeru lahko relevantna šele, če bi vložnik konkretno izpodbijal višino nastale premoženjske škode oziroma pridobljene premoženjske koristi, česar pa na nobeni točki postopka - tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti - ni storil.

Glede opiranja sodbe na uradne zaznamke policije

38.Bistvo zatrjevanj v zvezi z naslednjim očitkom zagovornika obsojenke C. C. je v tem, da v zapisniku o zaslišanju H. H. in zapisniku o zaslišanju M. M. ni vnesena vsebina uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, ki sta bili pričama predočeni. Navaja, da sta sodišči svojo odločitev zato nezakonito oprli na vsebino uradnih zaznamkov. Zatrjuje kršitev načela neposrednosti po 355. členu ZKP, ker vsebina uradnih zaznamkov, ob tem da se je izpovedba zapisnikov prebrala, ni bila pretresena na glavni obravnavi ter uveljavlja relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe. Po vsebini je iz vložnikovih navedb smiselno mogoče prepoznati tudi zatrjevanje kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

39.Uradni zaznamki o zbranih obvestilih oziroma izjave morebitnih prič, pridobljene v skladu s 148. členom ZKP, se v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko uporabljajo za oceno verodostojnosti izjave, ki jo priča poda na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. S tem namenom - zaradi preizkusa, dopolnitve ali razjasnitve pričine izpovedbe - se sme priči predočiti izjava, ki jo je podala pred policijo.

40.Zatrjevanih kršitev ni mogoče ugotoviti. Iz zapisnikov, ki ju vložnik ocenjuje za nezakonita, je razvidno, kar je že pritožbeno sodišče pravilno povzelo, da je v obeh zapisnikih natančno navedena listovna številka uradnih zaznamkov, ki sta se predočala pričam, kot tudi mesto v tekstu (stran in odstavek), kjer se je predočana vsebina nahajala, z dobesedno začetim stavkom besedila uradnega zaznamka. Razumno in preverljivo je zato stališče, da je vsebina, ki se je pričama predočala, na ta način jasno prepoznavna. Prepis celotnega zapisa uradnega zaznamka v zapisnik o zaslišanju priči, ki se ji takšen uradni zaznamek za preverbo verodostojnosti izjave predoča, ni nujna, v kolikor je vsebina predočane vsebine iz zapisnika jasno razvidna. Sodišče je nato takšen zapisnik ob soglasju strank na glavni obravnavi prebralo. Na podlagi navedenega ni pritrditi navedbam, da se sodba nezakonito opira na uradne zaznamke policije, ki na glavni obravnavi niso bili pretreseni.

Glede prekoračitve obtožbe - identiteta med obtožbo in sodbo

41.Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena ZKP spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan.

42.Zagovornika obeh obsojencev neutemeljeno grajata, da je sodišče prekoračilo obtožbo in zagrešilo kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je v opis sicer res poseglo tako, da je navedbo, da je "obsojenka C. C. naročila članom komisije, naj glasujejo za odobritev kredita" nadomestilo z očitkom, "da bi naj odločilno vplivala na članico komisije E. E.". Sodišči sta pravilno presodili, da gre v tem primeru s strani sodišča - glede na izid dokaznega postopka - za natančnejšo opredelitev ravnanja obsojenke in kvečjemu za redukcijo njenega ravnanja (saj se ji očita manj kot prvotno), ne pa za prekoračitev obtožbe. Med sodbo in obtožbo, kljub spremenjenemu opisu, obstaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba še vedno nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje - isti historičen dogodek - ki je predmet obtožbe. Poseg glede na navedeno tudi ni manj ugoden za obsojenko.

Glede sodbe presenečenja

43.Zagovornik obsojenke C. C. ne more uspeti niti z zatrjevanji, da gre v tem primeru za sodbo presenečenja, saj bi naj o spremembi "pavšalnega" očitka obsojenka izvedela šele ob vročitvi sodbe. Po merilih Ustavnega sodišča je temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, da je posameznik seznanjen z obtožbo - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da lahko pripravi svojo obrambo. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila mu zagotavlja tudi, da zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

44.Ustavno sodišče se v svojih odločbah sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Pravico obdolženca do seznanitve z naravo in razlogom obtožbe zagotavlja točka a tretjega odstavka 6. člena EKČP. To pravico je treba obravnavati ob upoštevanju obdolženčeve pravice do priprave obrambe iz točke b tretjega odstavka 6. člena EKČP. Točka a tretjega odstavka 6. člena EKČP obdolžencu tako zagotavlja, da je obveščen ne le o dejstvih, na katerih temelji obtožba, temveč tudi o pravni kvalifikaciji očitanega kaznivega dejanja; ob spremembi slednje mu mora biti zagotovljena možnost, da praktično, učinkovito in pravočasno uveljavlja svojo pravico do obrambe.

45.Na ravni prava Evropske Unije pravico do obveščenosti posebej določa Direktiva 2012/2013. Pravica do obveščenosti o obdolžitvah je izrecno normirana v 6. členu te direktive. Tako četrti odstavek 6. člena določa, da države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom. SEU se je v več odločbah izreklo o pogojih, pod katerimi Direktiva 2012/2013 dopušča naknadne spremembe informacij o obtožbi. V zadevi BK, ob udeležbi Spetsializirana Prokuratura, C-175/22, z dne 9. 11. 2023 je pojasnilo, da pravica do obveščenosti, ki jo zagotavlja Direktiva 2012/13/EU, vključuje vsaj dve ločeni pravici: 1) pravico do obveščenosti o različnih procesnih pravicah in 2) pravico do obveščenosti o obdolžitvah. Poudarilo je, da ima obvestitev o pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja odločilni pomen za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev je bistvena, da lahko obdolženec razume, česa je obdolžen, da ustrezno organizira svojo obrambo in da po potrebi izpodbija obtožbo tako, da dokaže odsotnost enega ali več znakov očitanega kaznivega dejanja.

46.Glede na to, da je v obravnavani zadevi i.) sodišče opis le natančneje določilo in iz njega odvzelo (širši ter s tem za obsojenko strožji) del, ki po njegovi oceni ni bil dokazan ter ii.) da je opis že predhodno vseboval navedbo, da je "obsojenka članom komisije naročila, da glasujejo za odobritev kreditov", kar pomeni, da je v določenem elementu zajemal tudi vplivanje na E. E., ki je članica komisije, ne more iti za sodbo presenečenja. V zvezi s temi (istimi) dejstvi so se izvajali tudi dokazi na glavni obravnavi, o čemer se je obsojenka ves čas postopka imela možnost izjavljati in podajati svoje dokazne predloge (zlasti točka 14 prvostopenjske sodbe). In končno, naknadni poseg v opis ni v ničemer vplival na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, niti ni bil odločilne narave za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja. Obsojenka je tako imela ves čas postopka vse možnosti braniti se zoper odločilne dejanske kot tudi pravne okoliščine kazenskopravnega očitka, ki so za obrambo od samega začetka kazenskega postopka bile v sferi znanega oziroma predvidljivega. Da ji je bila kršena pravica do obrambe (29. člen Ustave) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave), tako ni mogoče ugotoviti. Ravnanje sodišča pa je tudi v skladu s standardi, vzpostavljenimi v sodni praksi ESČP in SEU.

Glede statusa H. kot oškodovanke

47.Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Status oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pojem premoženjske pravice je širši od pojma lastninske pravice in zajema vsako pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost oziroma katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Pravica mora biti prizadeta neposredno s kaznivim dejanjem; to pomeni, da mora biti (fizična ali pravna) oseba neposredni oškodovanec. Če so premoženjski zahtevki, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, prešli na drugo osebo, ta samo zaradi tega ne pridobi položaja oškodovanca.

48.Sodišče prve stopnje je V. kot pravni naslednici N. podelilo status oškodovanke v smislu 6. alineje 144. člena ZKP. To je utemeljilo z razlogi, da so glede na to, da odobreni kredit s strani R. N. ni bil nikoli odplačan, škodljivi učinki ravnanj obsojencev C. C. in B. B. nastali tudi njeni pravni naslednici - družbi V. (točke 6, 17 in 23 prvostopenjske sodbe in točka 10 drugostopenjske sodbe). Odločilo je, da sta zato obsojenca v enakih delih dolžna povrniti stroške pooblaščencu V., v kolikor jih bo ta priglasil. Zagovornik B. B. v bistvenem trdi, da je slednje nezakonito in v nasprotju s samim očitkom, ki določa, da je bila ravno N. pridobljena velika premoženjska korist in je torej prejemnica koristi, ne pa tudi oškodovanka.

49.Vložnik pravilno opozarja, da "prejemnik protipravne premoženjske koristi" in "oškodovanec" v isti kazenski zadevi ne moreta biti ista oseba. Sodišči sta pojem nastanka škodljivih posledic, ki so V. v prihodnosti po ugotovitvah sodišč res nastale, neupravičeno širili na nedoločen trenutek v prihodnosti po izvršitvi (dokončanju) kaznivega dejanja. Slednje je z vidika predvidljivosti kazenskega prava nesprejemljivo. Sicer pa sodišči niti tega (od dokončosti kaznivega dejanja oddaljenega trenutka) nista konkretizirali; ni namreč jasno razpoznaven obseg škodljivih posledic, niti njihova neposredna vzročna zveza z očitanim kaznivim dejanjem, niti kdaj natančno bi naj te nastale. N., ki je kot prejemnica premoženjske koristi z odobritvijo kreditov financirala nakup spornih delnic, tveganje, da terjatev iz kreditnih pogodb ne dobi povrnjenih, prevzema sama oziroma so njej in njeni pravni naslednici za izpolnitev obveznosti na voljo civilnopravni instituti. Naknadna neodplačanost odobrenih kreditov ni predmet konkretnega kazenskopravnega očitka, neposredne vzročne zveze - ki se izrecno zahteva - med v opisu predstavljenim dejanjem ter zatrjevano škodo V. pa tudi sicer ni mogoče prepoznati. Vložnik ima tako prav, da je sodišče pri tem ravnalo arbitrarno in družbi V. neupravičeno podelilo status oškodovanke ter posledično sprejelo delno napačno odločitev o stroških postopka.

50.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca B. B. in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo v odločbi o stroških na način, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker je navedena odločitev v korist tudi soobsojenki C. C., katere zagovornik te kršitve v zahtevi ni uveljavjal, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP (beneficum cohaesionis) po uradni dolžnosti odločilo tudi v korist obsojenke C. C..

51.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca B. B., v celoti pa v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenke C. C., uveljavljane kršitve niso podane oziroma sta zahtevi vloženi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

52.Izrek o stroških za obsojenko C. C. temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in tarifnih številkah 7113 v zvezi 7152 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenkinem premoženju.

53.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Sodišče je vlogo o umiku zahteve prejelo dne 1. 10. 2024.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.

Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 57477/2017 z dne 19. 1. 2023 in I Ips 45162/2011-698 z dne 13. 11. 2014; primerjaj J. Kozina, komentar 240. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 1191.

Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-92/16-15, Up-113/16-16 z dne 6. 12. 2017.

Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 99/97 z dne 27. 5. 2004.

Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023, Vrhovnega sodišča I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 76857/2010 z dne 18. 4. 2019.

Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča RS I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 in Sodba I Ips 45162/2011 z dne 16. 5. 2024.

Glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 53457/2011-72 z dne 8. 1. 2015, I Ips 2008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 345/2008 z dne 23. 10. 2008; prim. z odločbami Ustavnega sodišča Up-191/16-95-21 z dne 9. 12. 2019 in Up-590/05 z dne 17. 4. 2008.

Primerjaj zlasti odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 in I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007; glej tudi I Ips 278/2010 z dne 1. 9. 2011, I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017.

Točka 18 prvostopenjske sodbe, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 26 drugostopenjske sodbe.

Primeroma glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021; glej tudi Matjaž Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, Ljubljana, 2014, str. 154 in 162.

Primeroma glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 324/2009 z dne 28. 1. 2010.

Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 11137/2010-101 z dne 29. 6. 2011.

Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022.

Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019 (tč. 19).

Primeroma glej odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 440/2006 z dne 5. 4. 2007 in I Ips 42731/2010-66 z dne 28. 2. 2013, I Ips 953/2019 z dne 1. 12. 2022.

Primerjaj P. Gorkič, K. Šugman Stubbs, Zvonko Fišer, v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 497 in Z. Dežman v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 748-749; primeroma glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-49/97 z dne 29. 11. 2001.

Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 64389/2020 z dne 9. 2. 2023, I Ips 29182/2014 z dne 13. 7. 2017 (tč. 12 in 13) in I Ips 22575/2010-101 z dne 1. 3. 2012 (tč. 5); enako tudi J. Stajnko, L. Selinšek, M. Šepec v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 756.

K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Zvonko Fišer, v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 289; primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 350/2009 z dne 25. 2. 2010.

---.---

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 38, 38/1, 38/2, 240, 240/1, 240/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 29 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 92, 92/2, 92/2-8, 95, 144, 144-6, 354, 354/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.