Jedro

V prvem odstavku 400. člena ZPP je določba, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvajanje pravnomočnih odločb tožene stranke, postopek ni bil pravnomočno končan. Zato je revizijsko sodišče zaključilo, da v spornem primeru revizija ni dovoljena in je zato revizijo tožeče stranke v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvajanje pravnomočnih odločb tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno, da je za tožnika, kot invalida III. kategorije invalidnosti, drugo ustrezno delo dežurni in receptor.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je vložil revizijo tožnik. Navajal je, da sodišče ni odločalo o celotnem zahtevku, kar pomeni, da je bistveno kršilo določbe postopka, na katero bi moralo paziti po uradni dolžnosti. V postopku mu ni bilo omogočeno, da bi lahko reagiral na ravnanje nasprotne stranke, kar pomeni, da mu je bila kratena pravica do enakega sodnega varstva. Navaja, da je izdana odločba tožene stranke nična. Zato predlaga razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje in vrnitev v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Dovoljenost revizije je treba ugotavljati glede na določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), ob istočasnem upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku.

V prvem odstavku 400. člena ZPP je določba, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvajanje pravnomočnih odločb tožene stranke, postopek ni bil pravnomočno končan. Zato je revizijsko sodišče zaključilo, da v spornem primeru revizija ni dovoljena in je zato revizijo tožeče stranke v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).