Jedro

Toženec, ki je v imenu podjetja sodeloval pri izdaji bianco menice, je banki podpisal pooblastilo in tožnico pooblastil, da jo pozneje izpolni (16. člen ZM). Poleg tega se je podpisal še na licu menice in sicer na levi strani počez. To stori oseba, ki jo je trasant pozval, naj plača določen menični znesek, kar po prvem odstavku 24. člena ZM pomeni, da je postal trasat in da je na podlagi prvega odstavka 25. člena ZM akceptiral menico. Z akceptom se trasat obveže plačati menico ob dospelosti, kar pomeni, da imetnik od njega lahko zahteva plačilo glavnice, obresti in morebitne stroške protesta (27. in 47. člen ZM). S tem ko trasat akceptira menico, postane glavni dolžnik, ki ni dolžnik iz temeljnega posla. Trasat mora plačati menični dolg, čeprav ni prejel od trasanta nobene protivrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici I 51/97-2 z dne 12. 11. 1997 s tem, da je spremenilo višino terjatve, tako da mora toženec plačati tožnici glavnico v znesku 56.620.762,70 tolarjev oz. 236.274,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Proti tej sodbi se je pritožil toženec, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka tega člena ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njegovem je bistveno vprašanje, ali sta bila menica in pooblastilo za izpolnitev bianco menice podpisana v vzročni zvezi z vtoževanim zahtevkom ali ne. Navaja, da tožbeni zahtevek temelji na treh kreditnih pogodbah in da je priča M. F., ki je bila direktorica podjetja v času njihovega podpisa povedala, da se ji ne zdi mogoče, da bi kreditne pogodbe in menico podpisal samo toženec, ki 22. 5. 1995 ni bil direktor podjetja. Zato revident meni, da menice in pooblastila niso bili podlaga vtoževani terjatvi in niso bile v zvezi s tremi kreditnimi pogodbami, ki jih je podpisala F. Čas in namen izdaje menic in pooblastil za izpolnitev menic namreč izkazujejo, da je izdajatelj menic T., ki ga je pod štampiljko podpisal direktor I. S., kot akceptanta pa sta podpisana tudi I. S. in H. K.. Pri tem opozarja na svojo izpoved, da je podpis na menici njegov, a da izvira izpred leta 1994, torej iz časa, preden so bile podpisane kreditne pogodbe. Ker so bile menice in pooblastila, ki so podlaga tožbenemu zahtevku, izpolnjene pred podpisom kreditnih pogodb, trdi, da je tožnica izrabila bianco menico, in sumi, da je storila kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ. Navaja, da 39. člen OZ oziroma 51. člen ZOR določata, da mora imeti vsaka pogodba dopustno podlago. Zato vprašanje: ali so inštrumenti zavarovanja plod kaznivega dejanja vnaša dvom v dopustnost vtoževanega zahtevka. Ker je odgovor na to vprašanje prejudicialnega pomena za odločitev o pravdi, meni, da bi moralo sodišče po 13. členu ZPP samo rešiti predhodno vprašanje ali pa po 145. členu KZ naznaniti kaznivo dejanje, prekiniti pravdni postopek in počakati na odločitev na matičnem področju. Brez predhodne odločitve o storitvi kaznivega dejanja samo ne bi smelo odločati o dopustnosti podlage tožbenega zahtevka. Brez tega pa ni izkazana zakonitost pooblastila in vzročna zveza med inštrumenti zavarovanja in podpisanimi kreditnimi pogodbami. Sodba prvega sodišča izkazuje obstoj dolga skoraj 280 milijonov tolarjev, zato je toženec šokiran, saj nima možnosti poplačila dolga.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(2) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da z revizijo ni mogoče izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju storili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka in opravljene ocene izvedenih dokazov ugotovili naslednje: - da je tožeča banka s podjetjem T. d.o.o. najprej sklenila tri kreditne pogodbe št. 5/94 z dne 28. 2. 1994; št. 19/94 z dne 22. 11. 1994; in št. 208/95-MK z dne 4. 5. 1995; - da je za zavarovanje dolga kreditojemalec ponudil različna sredstva zavarovanja, med drugim je izdal bianco menice s klavzulo "brez protesta"; - da je pooblastil banko, da menico izpolni brez obvestila dolžnika do višine neporavnanih obveznosti iz kreditnih pogodb z obrestmi in stroški vred. To pooblastilo sta podpisala I. S. in toženec, ki se je podpisal tudi kot akceptant; - da so bile najprej sklenjene vse tri pogodbe (zadnja 4. 5 1995) in so bila dana pooblastila, nato pa je bila izdana s strani toženca akceptirana menica; - da je tožeča banka v skladu s pooblastili izpolnila menico dne 22. 5. 1995 z datumom zapadlosti 1. 10. 1997, da kot remitent nastopa tožnica, kot trasant podjetje T. d.o.o. in kot trasat toženec, ki se je podpisal na levem licu menice; in - da je bil dolg po pogodbi št. 19/94 poravnan.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Ker gre med pravdnima strankama za obligacijsko razmerje, sta pravilno uporabili določila o obligacijskih obveznostih, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(3), ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(4) Določila ZOR urejajo kreditno pogodbo v XXXV. poglavju in pisne pogodbe med tožnico in podjetjem T. d.o.o. št. 5/94 z dne 28. 2. 1994; št. 19/94 z dne 22. 11. 1994; in št. 208/95-MK z dne 4. 5. 1995 vsebujejo vse predpisane pogoje. Iz pogodb izhaja, da so bili krediti namenjeni uvozu opreme in repromateriala, pri zadnji pa je šlo za kratkoročni kredit, torej podlaga teh pogodb ni bila nedopustna (51. člen ZOR, na katerega opozarja revident). Iz vsebine pogodb še izhaja, da je šlo za kreditne pogodbe na podlagi zastave vrednostnih papirjev, ki pripadajo uporabniku kredita ali komu tretjemu, ki v to privoli (1069. člen ZOR). Ker kredita po pogodbah št. 5/94 in 208/95-MK nista bila vrnjena do zapadlosti, je bila banka upravičena najpozneje po 3. 5. 1996, torej po roku vračila po zadnji pogodb, prodati oz. zahtevati poplačilo iz vrednostnih papirjev (1071. člen ZOR).

Toženec, ki je v imenu podjetja sodeloval pri izdaji bianco menice, je banki podpisal pooblastilo na podlagi pogodb št. 5/94 in 208/95-MK in tožnico pooblastil, da jo pozneje izpolni (16. člen ZM)(5). Poleg tega se je podpisal še na licu menice in sicer na levi strani počez. To stori oseba, ki jo je trasant pozval, naj plača določen menični znesek, kar po prvem odstavku 24. člena Zakona o menici (ZM) pomeni, da je postal trasat in da je na podlagi prvega odstavka 25. člena ZM akceptiral menico. Z akceptom se trasat obveže plačati menico ob dospelosti, kar pomeni, da imetnik od njega lahko zahteva plačilo glavnice, obresti in morebitne stroške protesta (27. in 47. člen ZM). S tem ko trasat akceptira menico, postane glavni dolžnik, ki ni dolžnik iz temeljnega posla. Trasat mora plačati menični dolg, čeprav ni prejel od trasanta nobene protivrednosti.

Toženec se v reviziji sicer sklicuje na to, da je menico podpisal pred podpisom pogodb in pooblastil, toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili drugačni dejansko stanje, ki ga v reviziji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega očita sodiščema, da sta kršili procesna določila, toda očitanih bistvenih kršitev določil ZPP ni. Toženec ni dokazal, da kreditne pogodbe in pooblastila niso bili podpisani sočasno z menicami, zato sodišče ni imelo razloga, da bi prekinjalo pravdni postopek, obveščalo pristojne organe o morebitnem kaznivem dejanju in čakalo na odločitev. Po 13. členu ZPP je pravdno sodišče pooblaščeno, da samo reši predhodno vprašanje, vendar toženec ni izkazal ustreznih elementov, ki bi kazali na zlorabo bianco menice. Zato je sodišče pravilno odločalo o tožbenem zahtevku in tudi brez napotitve na razrešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju pravilno in zakonito odločilo (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tudi očitane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni, saj sta sodbi sodišč prve in druge stopnje razumljivi, toženec pa ne pojasni, zakaj ju ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj popolno razjasnili dejansko stanje, da sta lahko pravilno uporabili materialno pravo. Ker tudi očitki bistvenih kršitev procesnega prava niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

.Op. št. (1): Uradni list FLRJ, št. 104/476. Uradni list RS, št. 82/1994 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (5): Uradni list FLRJ, št. 104/476. Uradni list RS, št. 82/1994